VSL Sodba IV Cp 532/2017

Jedro

Preživnina ne more predstavljati zgolj matematične preslikave dejansko porabljenih stroškov iz naslova otrokovih potreb. Oceno stroškov za zadovoljitev preživninskih potreb otroka pogojuje ocena preživninske zmožnosti njegovih staršev. Prav zato ni odločilno, ali bi bilo mogoče potrebe mladoletne hčerke pravdnih strank zadovoljiti z nižjimi stroški. To seveda velja v primeru, ko so razpoložljiva sredstva staršev za preživljanje njihovih otrok zadostna. Če niso zadostna, mora sodišče na lestvici otrokovih potreb črtati tiste, ki niso nujne za otrokovo preživljanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta v prvostopenjskem postopku sklenili sodno poravnavo glede zaupanja mld. otroka A. A., roj. 2014, v varstvo in vzgojo ter glede stikov, z izpodbijano sodbo pa je bilo odločeno o tožničinem zahtevku za njeno preživljanje. Sodišče prve stopnje je za čas od dneva vložitve tožbe (15. 7. 2015) do vključno avgusta 2015 določilo mesečno preživnino v višini 500,00 EUR, za čas od vključno septembra 2015 do vključno avgusta 2016 mesečno preživnino v znesku 470,00 EUR in za obdobje od vključno septembra 2016 dalje mesečno preživnino v znesku 430,00 EUR. Ker pa je toženec tekom postopka preživnino delno poravnaval, mu je z izpodbijano sodbo naložilo, da za čas od dneva vložitve tožbe do izdaje sodbe plača zgolj razliko med določenimi zneski preživnine in že plačanimi, za čas od novembra 2016 dalje pa mesečno preživnino v višini 430,00 EUR. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Predlaga ustrezno znižanje preživnine, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da z oddajanjem kmetijskih zemljišč in garaže ne bi mogel prejemati dohodkov, ki bi kakorkoli vplivali na njegov premoženjski položaj, hiša v C. pa predstavlja počitniški objekt, namenjen družinski rabi, zato se ne strinja, da se v njegovo pridobitno zmožnost všteva tudi možnost oddajanja te hiše. Kmetijskih zemljišč ne oddaja v najem, ker za to ni interesa. Če pa bi jih oddajal v najem, bi zanje prejemal kvečjemu 80,09 EUR letno. Ima v lasti dve garaži, od katerih eno uporablja sam, drugo pa je prepustil v uporabo bratrancu. Garažno mesto bi lahko oddal kvečjemu za 85,00 EUR mesečno. Upoštevati pa bi bilo treba tudi stroške. Uporaba omenjene počitniške hiše v C. pogojuje upravičene stroške, ne pa neutemeljene izgube dohodka. Meni, da predstavlja poraba prihrankov slabo gospodarjenje s premoženjem. Če je sodišče že štelo, da bi moral za preživljanje hčerke porabljati svoje prihranke, bi moralo upoštevati vsaj obdobje do 18. leta, ne pa do 7. leta, prihranke pa potrebuje tudi zaradi nepredvidenih dogodkov. Tako je v zadnjih mesecih porabil večjo količino denarja za menjavo menjalnika na vozilu (3.900,00 EUR), za plačilo pohištva za otroško sobo za hčerko (2.000,00 EUR) in zdravljenje tinitusa v hiperbarični komori (1.900,00 EUR). Svojega deleža v družbi X, d.o.o. ni navajal kot svojega premoženja, ker je svoj delež nameraval odsvojiti. Nerazumljivo je, da mu sodišče ni verjelo, da si je za obnovo hiše v C. sposodil sredstva od B. B. Hiša je bila v slabem stanju, obnova pa je trajala več let in še danes ni povsem zaključena. Del sredstev je pridobil tudi s prodajo naložbenega zlata, ki ga je dobil v dar (5 kg) od dedka. Kmetijska zemljišča je kupil s špekulativnim namenom, saj je upal, da bo po sprejemu novega občinskega prostorskega plana spremenjena njihova namembnost in bo lahko s prodajo zaslužil, vendar pa temu ni bilo tako. Navaja še, da je po opravljeni glavni obravnavi zamenjal enega od najemnikov z znižano najemnino. Vztraja, da njegova mesečna finančna zmožnost znaša približno 2.000,00 EUR, ob upoštevanju potencialnih prihodkov, ki bi jih lahko dosegal z oddajanjem garaže in kmetijskih zemljišč pa 2.100,00 EUR. Razmerje dohodka obeh pravdnih strank je tako 1 : 2, zato bi bilo treba v takšnem deležu razdeliti tudi preživnino. Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo preživnine do izdaje sodbe, ni utemeljen, saj je k preživljanju mladoletne hčerke ves čas prispeval. Sodišče je tudi nerazumljivo določilo višjo preživnino, kot jo je tožnica zahtevala. Ker ni vedel, da mora plačevati kaj več od vtoževanih zneskov, ne more biti v zamudi z obroki preživnine. Sodišče je potrebe otroka ocenilo za 50 oziroma 30 % višje, kot jih je zatrjevala tožnica. Če sodišče v dokaznem postopku ugotovi, da ugotovljeno dejansko stanje narekuje presojo čez mejo postavljenega zahtevka, mora na to opozoriti prizadeto stranko in ji dati ustrezno možnost, da se o tem opredeli. Tožnica je potrebe otroka opredelila v povsem razumni višini, ugotovitev sodišča pa je pretirana. Tako oporeka predvsem stroškom kozmetike v višini 100,00 EUR in stroškom za igrače, vstopnine in didaktične pripomočke v višini 50,00 EUR. Iz cen, objavljenih v spletni trgovini, izhaja bistveno nižja cena različnih kozmetičnih pripomočkov, kot jih je navedla tožnica na naroku za glavno obravnavo. Strošek obleke in obutve v višini 100,00 EUR ni ustrezno pojasnjen. Sodišče bi moralo upoštevati tudi stroške voženj, ki jih bo toženec nedvomno nosil zaradi izvajanja dogovora o stikih. Sodišča pa bi moralo upoštevati tudi stroške, ki jih je imel tožnik z nakupom stvari, ne pa, da jih je opredelilo kot darila. Končno prvostopenjskemu sodišču očita neenako obravnavanje strank in meni, da bi moralo pritožbeno sodišče preživnino znižati oziroma jo za čas od izdaje sodbe dalje določiti v višini 260,00 EUR mesečno, za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe pa zavrniti tožbeni zahtevek.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določilu 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih¹ se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Navedeno zakonsko določilo opredeljuje pravno odločilne dejavnike, ki pogojujejo odločitev o določitvi preživninskega bremena preživninskih zavezancev. Na eni strani gre za otrokove potrebe, na drugi strani pa za materialno in pridobitno zmožnost njegovih staršev. Med temi dejavniki je podana soodvisnost: večje kot so zmožnosti staršev, večji obseg otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti in obratno². Ker gre za njihov medsebojni vpliv, preživnina ne more predstavljati zgolj matematične preslikave dejansko porabljenih stroškov iz naslova otrokovih potreb. Pri določitvi preživnine zato ne gre za povračilo že porabljenih stroškov za preživljanje, kot pravilno poudarja v razlogih izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče in kar bi sicer veljalo za verzijske zahtevke. Oceno stroškov za zadovoljitev preživninskih potreb otroka pogojuje ocena preživninske zmožnosti njegovih staršev. Prav zato ni odločilno, ali bi bilo mogoče potrebe mladoletne hčerke pravdnih strank zadovoljiti z nižjimi stroški. To seveda velja v primeru, ko so razpoložljiva sredstva staršev za preživljanje njihovih otrok zadostna. Če niso zadostna, mora sodišče na lestvici otrokovih potreb črtati tiste, ki niso nujne za otrokovo preživljanje.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je skupna materialna in pridobitna zmožnost za preživljanje obeh staršev ugodna. Tožničino materialno in pridobitno zmožnost je ocenilo na znesek 1.120,00 EUR. Toliko znaša njen mesečni dohodek, ki ga pridobiva v delovnem razmerju. Hkrati je ugotovilo, da tožnica nima drugega premoženja. Pri ugotovitvi toženčeve materialne in pridobitne zmožnosti za preživljanje pa je upoštevalo njegovo plačo (860,00 EUR mesečno), dohodek, ki ga pridobiva iz oddajanja dveh poslovnih prostorov (1.162,50 EUR mesečno) in toženčevo premoženje. Toženec ima v lasti poleg omenjenih dveh poslovnih prostorov še stanovanje na R. v Ljubljani v izmeri 78 m2, dve parkirni mesti v vrednosti po 12.500,00 EUR, kmetijska zemljišča v vrednosti (po oceni Geodetske uprave Republike Slovenije) 6.666,00 EUR, vikend hišo v Republiki Hrvaški (C.) v vrednosti (po toženčevi lastni izpovedbi) 150.000,00 EUR ter prihranke. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženec razpolagal s prihranki v višini več kot 50.000,00 EUR³. Nekaj mesecev pred izdajo sodbe je imel na bančnem računu še vedno več kot 40.000,00 EUR. Toženec je sicer navajal, da del navedenih sredstev predstavlja posojilo posojilodajalca B. B., ki naj bi bilo namenjeno obnovi njegovega vikenda, česar pa izpis prometa na njegovem bančnem računu, glede na njegovo navedbo, da je bila obnova vikenda končana pred tremi leti, ne izkazuje. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se del finančnih transakcij na njegovem bančnem računu nanaša na toženčevo ukvarjanje s prodajo naložbenega zlata. Toženec je navedel, da je sprva razpolagal s petimi kilogrami zlata, zdaj pa ga ima še v vrednosti 5.000,00 EUR. Toženec pa je bil tudi družbenik družbe X, d.o.o., vendar je iz nje izstopil, od prodaje svojega družbeniškega deleža pa pričakuje izplačilo najmanj v višini 2.500,00 EUR.

7. Primerjava materialne ter pridobitne zmožnosti tožnice, ki razpolaga zgolj z osebnim dohodkom v višini 1.120,00 EUR in materialne ter pridobitne zmožnosti toženca, ki poleg dohodka iz naslova delovnega razmerja in najemnin za poslovni prostor razpolaga s premoženjem, ki krepko presega 200.000,00 EUR pokaže, da je zaključek prvostopenjskega sodišča o toženčevi (vsaj) trikrat višji zmožnosti za preživljanje mladoletne hčerke od preživninske zmožnosti tožnice pravilen. Odločitev sodišča, da preživninsko breme med oba preživninska zavezanca porazdeli v razmerju 75 % proti 25 % zgolj sledi takšnemu zaključku.

8. Iz gornje opredelitve postopka določanja preživnine izhaja neutemeljenost toženčevih pritožbenih očitkov, da bi lahko bile potrebe mladoletne hčerke pravdnih strank zadovoljene z nižjimi stroški. Neutemeljeni so tudi njegovi očitki, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno odločilo preko tožničinega tožbenega zahtevka. Tožnica je sprva stroške za zadovoljitev potreb mladoletne A. določila v znesku 540,00 EUR in postavila tožbeni zahtevek za plačilo 405,00 EUR preživnine. V pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2016 je spremenila svoje dejanske tožbene trditve glede stroškov za zadovoljitev preživninskih potreb mladoletne A. in jih ocenila na znesek 612,00 EUR in hkrati predlagala, da naj toženec krije 75 % tega zneska, kar pomeni 459,45 EUR. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je tožnica ob zaslišanju navedla višje stroške. Prvostopenjsko sodišče je kritično presojalo njene trditve in jim le delno sledilo. V preostalem delu je njeno izpoved glede višine stroškov ocenilo za pretirano in potrebe in stroške za zadovoljitev potreb mladoletne A. ocenilo na znesek 450,00 EUR mesečno, temu znesku pa je treba dodati še strošek oskrbnine v vrtcu. Določitev preživnine za čas do izdaje sodbe (ko so bili stroški oskrbnine vrtca bistveno višji kot sedaj), res presega znesek tožbenega zahtevka, vendar pa pri tem ne gre za nikakršno kršitev določb postopka, kot to sodišču neutemeljeno očita pritožba. V skladu z drugim odstavkom 408. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) namreč sodišče v sporu o preživljanju otrok ni vezano na postavljene zahtevke in lahko o preživnini odloči tudi brez postavljenega zahtevka, ugotavlja pa tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale. Navedena določba predstavlja izpeljavo načela največje otrokove koristi, ki je določeno v Ustavi RS (56. člen) in Konvenciji o otrokovih pravicah (1. točka 3. člena). Sodišče prve stopnje je torej sledilo načelu največje koristi, ko je odločilo, da je preživnina, določena z izpodbijano sodbo, v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev.

9. Toženec tudi neutemeljeno vztraja na stališču, da bi bilo treba pri določitvi preživnine upoštevati stroške voženj, ki jih ima v zvezi z izvajanjem dogovora o stikih z mld. hčerko. Stroški voženj mladoletne hčerke toženca obremenjujejo zgolj v zvezi z izvajanjem dogovora o stikih, ostale stroške voženj pa krije tožnica, ki ji je mladoletna A. zaupana v vzgojo in varstvo.

10. Prvostopenjsko sodišče je pri določitvi preživnine za čas od dneva vložitve tožbe do izdaje sodbe upoštevalo plačila, ki jih je toženec izvršil iz naslova oskrbnine v vrtcu in tista dodatna nakazila tožnici, ki sta jih pravdni stranki dogovorili. Pravilno pa ni upoštevalo tistih plačil, ki jih je toženec izvršil brez vnaprejšnjega soglasja strank in ki jih je po ustaljenem stališču sodne prakse treba šteti kot darilo, ki se pri določitvi preživninske obveznosti za čas do izdaje sodbe, ne upoštevajo.

11. Pritožba toženca se tako, glede na navedeno, v celoti izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 69/2004, ZZZDR - uradno prečiščeno besedilo.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 928/2008.
³ Po izpisu prometa s toženčevega bančnega računa pri NLB je imel 18. 11. 2015 na računu 51.719,52 EUR.

Datum zadnje spremembe:

23.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 430/2017
• VSL Sklep IV Cp 1549/2021
• VSL Sklep IV Cp 115/2019