<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 1232/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.1232.2017
Evidenčna številka:VSL00000164
Datum odločbe:25.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), Irena Veter (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - lastninska tožba - verjetno izkazana terjatev - izkaz lastništva - komisijska pogodba - navidezna komisijska pogodba

Jedro

Za odločitev zadostuje ugotovitev, da je tožnica preko družbe S., d.d., traktor, ki ga je podedovala od očeta, prodala v komisijski prodaji tej družbi, toženec pa je nato od komisionarja kupil sporni traktor, ki ga ima v posesti. S tem pa terjatev, ki jo ima tožnica do toženca na vrnitev traktorja, v trenutku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni izkazana niti s stopnjo verjetnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe za zavarovanje njene nedenarne terjatve za izročitev traktorja Zetor, reg. št. ... in sicer s prepovedjo odtujitve in obremenitve traktorja ter na vpis te prepovedi v register registriranih vozil pri Upravni enoti X in v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin pri AJPES. Zavrnilo je tudi njen predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, da ji mora toženec traktor izročiti v roku 24 ur, sicer se mu izreče denarna kazen 3.000,00 EUR in opravi izvršba za primer, če ne bo izpolnil naloga iz te začasne odredbe.

2. Proti temu sklepu se tožnica pritožuje, predlaga njegovo spremembo ali razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je sodišče spregledalo bistvo njenih navedb, da pri komisijski prodaji sploh ni šlo za dejansko komisijsko prodajo, pač pa le za to, da je zaradi zadostitve zakonskim pogojem za registracijo traktorja in njegovo uporabo v javnem prometu tožnica le formalno odstopila komisionarju traktor za nadaljnjo prodajo, potem ga je le formalno kupil toženec, glede lastništva in posesti traktorja pa se ni spremenilo praktično ničesar in je bilo stanje pred in po prodaji enako. Traktor je bil še vedno v dejanski lasti in posesti tožnice. Toženec traktorja ni kupil in zanj ni izročil nobenega denarja. Račun komisionarja je zgolj posledica navidezne komisijske pogodbe, s katero se je formalno uredilo lastništvo traktorja zaradi potreb vpisa v uradne evidence. Traktor je premična stvar in bi zgolj izročitev lahko prinesla spremembo v lastništvu, za kaj takega bi morala obstajati ustrezna volja tožnice. Komisijska pogodba je nična tudi iz razloga, ker ne ustreza dejanski in pravilni volji strank. Traktor je tožnica podedovala po pokojnem očetu in so vsi domači, vključno s tožencem vedeli, da je njen traktor. Gleda zakonskih določil za registracijo traktorja je treba upoštevati, da se je že pred uveljavitvijo novega zakona veliko govorilo o predvidenih spremembah zakonodaje, zato ni nič nenavadnega, da se je že v letu 2009 opravil navidezni formalni vpis toženca kot lastnika v register vozil. Tožnica je verjela, da je takšna ureditev bolj enostavna in da itak ne spremeni ničesar. Sodišče očitno ne sledi trditvam toženca, da je traktor njegov, možno je le to, da gre za posebno premoženje ali skupno premoženje obeh, kar pa ob vseh navedbah tožnice in predloženih dokazilih, da je traktor podedovala, zadostuje za izkazanost obstoja tožničine terjatve. Meni, da je izkazala tudi ostale pogoje za izdajo začasne odredbe, saj obstaja resna in konkretna nevarnost, da bo toženec traktor prodal. Z izdano začasno odredbo pa mu ne more nastati nikakršna škoda, saj gre za traktor, ki sploh ni njegov, v posesti in uporabi pa ima še en skupen traktor.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene trditve tožnice in predlaga zavrnitev njene pritožbe in potrditev sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilna je ocena prvostopenjskega sodišča, da ob odločanju o predlogu za izdajo predlagane začasne odredbe ni izpolnjen že prvi pogoj, ki se po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zahteva za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, po katerem mora biti terjatev verjetno izkazana. Tožnica v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe zahteva od toženca vrnitev premičnin, zlasti delovnih strojev in pripomočkov, med katerimi je tudi sporni traktor, ki je predmet začasne odredbe. Trdi, da je izključna lastnica traktorja, ker je njeno posebno premoženje, saj ga je podedovala po pokojnem očetu. Vrnitev traktorja od toženca zahteva z lastninsko tožbo, njen vrnitveni zahtevek temelji na določbi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ta tožba je na voljo samo lastniku stvari, ki mora v postopku dokazati svojo lastninsko pravico, nasprotna stranka, če temu oporeka, pa mora dokazati, da je tožnik lastninsko pravico izgubil. Prav to je v postopku zatrjeval in dokazal toženec, ki prav tako kot tožnica trdi, da je izključni lastnik traktorja. Slednje dokazuje s pogodbo o komisijski prodaji rabljenega vozila in računom, ki izkazuje, da je sporni traktor kupil v komisijski prodaji od komisionarja S., d.o.o. (priloga A3).

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da glede na takšno razpolaganje traktor ni več posebno premoženje tožnice, temveč je postal skupno premoženje pravdnih strank, kar sicer presega njuno trditveno podlago. A za odločitev zadostuje ugotovitev, da je tožnica preko družbe S., d.d., traktor, ki ga je podedovala od očeta, prodala v komisijski prodaji tej družbi, toženec pa je nato od komisionarja kupil sporni traktor, ki ga ima v posesti. S tem pa terjatev, ki jo ima tožnica do toženca na vrnitev traktorja, v trenutku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni izkazana niti s stopnjo verjetnosti. Na pritožbene trditve, da naj bi šlo le za navidezno komisijsko pogodbo, s katero naj bi se le formalno uredilo lastništvo traktorja zaradi potreb vpisa v uradne evidence, je pravilno odgovorilo in jih zavrnilo že prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa. Nadaljnje pritožbene trditve o pomanjkanju ustrezne volje tožnice za izročitev traktorja pri spremembi lastništva, so novota in zato nedopustne v pritožbenem postopku (prvi odstavek 338. člena ZPP). V postopku za izdajo začasne odredbe tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni izkazala, da bi bila volja pravdnih strank skleniti drugačno pogodbo od sklenjene komisijske pogodbe o prodaji spornega traktorja. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o ničnosti (pravilno neučinkovanju) te pogodbe kot navidezne pogodbe med pogodbenima strankama glede na določbo prvega odstavka 50. člena OZ. Prvostopenjsko sodišče se glede drugega pogoja za izdajo začasne odredbe (drugi odstavek 272. člena ZIZ) ni opredeljevalo, zato sodišče druge stopnje na pritožbene trditve o tem ni treba odgovarjati.

7. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Stroški v zvezi s postopkom zaradi začasne odredbe so del stroškov, o katerih je potrebno odločiti glede na končni uspeh strank v postopku (151. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 92
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 50, 50/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MjY1