<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba V Cpg 1276/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:V.CPG.1276.2016
Evidenčna številka:VSL00000980
Datum odločbe:08.06.2017
Senat, sodnik posameznik:Magda Teppey (preds.), Tadeja Zima Jenull (poroč.), dr. Marko Brus
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:licenčnina - licenčnina za izkoriščanje znamke - nadomestilo za uporabo znamke - prekluzija glede navajanja dejstev - neizvedba dokaza - kršitev načela konktradiktornosti - enostransko odstopno upravičenje

Jedro

Sodišče prve stopnje je v 8. točki razlogov izpodbijane sodbe poudarilo, da odločitve ni oprlo na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2016 in niti ne na ustne trditve podane na prvem naroku za glavno obravnavo. Nosilni razlogi sodbe temeljijo izključno na gradivu strank, ki je bilo zbrano že pred prvim narokom. Slednje drži tudi po mnenju sodišča druge stopnje in zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženima strankama ni odobrilo 15-dnevnega roka za izjavo na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 14.9.2016.

V prvem odstavku 4. člena pogodbe je kot je bilo že povzeto tožeča stranka 6. 2. 2012 izročila predmet pogodbe tako, da je prvo toženi stranki izročila vso dokumentacijo, ki je potrebna za praktično uporabo znamke - pisno in elektronsko dokumentacijo in elektronske obrazce, primerne za uporabo v elektronski ali pisni obliki. Nikjer ni bilo med strankama dogovorjeno, da gre za kakršnakoli orodja za ravnila.

Ne drži pritožbeni očitek, da je pogodba med tožečo in prvo toženo stranko prenehala po samem zakonu. Tožeča in prvo tožena stranka sta se namreč v 6. členu pogodbe dogovorili, da ima dajalec licence (tožeča stranka) v primeru kakršnihkoli kršitev določb te pogodbe s strani pridobitelja licence (prva tožena stranka) pravico odpovedati pogodbo. Neplačilo dveh zaporednih obrokov mesečne licenčnine je razlog za enostransko odpoved te pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnikovo odstopno upravičenje lahko le njegova pravica, ki bi jo lahko izkoristil ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu I. točke izreka in v II. točki izreka potrdi.

II. Toženi stranki sami nosita pritožbene stroške.

III. Toženi stranki morata v 15 dneh od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 234,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13832/2015-2 z dne 12. 2. 2015 ohranilo v celoti v veljavi v prvem odstavku izreka, v tretjem odstavku izreka pa ga je spremenilo tako, da je zahtevek za povrnitev izvršilnih stroškov zavrnilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da naj toženi stranki tožeči stranki plačata 957,86 EUR stroškov postopka, v petnajstih dneh (II. točka izreka).

Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da sta tožeča in prvo tožena stranka 20. 9. 2013 sklenili licenčno pogodbo (v nadaljevanju: pogodba B3). Tožeča stranka je prvo toženi stranki odstopila izključno pravico do izkoriščanja svoje znamke T., registrirane pri Uradu za industrijsko lastnino (UIL) pod št. ... Prvo tožena stranka bi morala po tej pogodbi tožeči stranki plačevati mesečno nadomestilo 500,00 EUR do skupnega zneska 30.000,00 EUR. Prvo tožena stranka kot jemalka licence bi morala izjemoma po tej pogodbi le oktobra in novembra 2013 plačati po 350,00 EUR, aprila in maja 2014 pa po 650,00 EUR nadomestila (licenčnina).

Drugo tožena stranka je porok in plačnik za plačilo licenčnine. Tožeča stranka je izpolnila vse obveznosti, navedene v 4. členu pogodbe (B3). Tožeča stranka je že s samo sklenitvijo pogodbe z odkupom v trajno last 20. 9. 2013 prvo toženi stranki dovolila pri trženju njenih izdelkov, te označevati z znakom, zavarovanim z njegovo znamko. Izpolnila je svojo temeljno obveznost iz prvega odstavka 708. člena Obligacijskega zakonika (OZ), to je izročiti predmet licence. Znak, ki se zavaruje z znamko je nekaj nesnovnega (idealna entiteta, ki se utelesi šele ob tistih priložnostih, ko se z njim označi kakšen izdelek). Zato pri takšnem predmetu licenčne pogodbe ni potrebna nobena tehnična dokumentacija. Tožeča stranka je torej prvo toženi stranki omogočila izkoriščanje blagovne znamke T. Vprašanje starih in obrabljenih orodij za ravnila modelov X in Y nima nobene zveze z navedeno znamko. Prvo tožena stranka je imela kot imetnica izključne pravice uporabljati znamko tudi upravičenje, da preganja vse morebitne kršitelje, po potrebi tudi sodno (točka c prvega odstavka 120.a člena Zakona o industrijski lastniki - v nadaljevanju: ZIL-1).

Trditve toženih strank, da je tožeča stranka ob sklepanju pogodbe vedela, da nekdo tretji (F. M.) uporablja ali krši znamko T., ne glede na to ali so te trditve resnične ali ne, same po sebi ne vodijo do nobene zanju ugodne posledice v tej pravdi. Tudi če bi šlo za prevaro ali vsaj zmoto toženih strank, bi bilo treba najprej pogodbo izpodbiti z ustrezno tožbo (drugi odstavek 46. in prvi odstavek 49. člena OZ). Ker je pogodba med strankami veljavna, morata toženi stranki plačati tožeči stranki dogovorjeno nadomestilo iz 704. člena OZ (prvo tožena stranka) ter drugo tožena stranka iz naslova poroštva (1012. in tretji odstavek 1019. člena OZ).

2. Prva in drugo tožena stranka sta se zoper sodbo pravočasno pritožili in uveljavljali vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sodišču druge stopnje predlagali, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ali pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevali sta povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistveni pritožbeni razlogi so, da sodišče toženima strankama ni omogočilo, da bi lahko pravočasno odgovorili na navedbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi 14. 9. 2016. To pripravljalno vlogo je tožeča stranka predložila sodišču dan pred narokom za glavno obravnavo (14. 9. 2016, narok je bil opravljen 15. 9. 2016). Tožeča stranka ni spoštovala opozorila sodišča z vsebino četrtega odstavka 286.a člena ZPP in je ne glede na opozorilo sodišča, da mora pripravljalno vlogo poslati dovolj zgodaj, da jo je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, da ne bi bilo treba naroka preložiti, le-to poslala sodišču en dan pred narokom. Sodišče je toženima strankama vročilo vlogo na naroku. Ni pa jima dalo 15-dnevnega roka za odgovor na pripravljalno vlogo tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznih predlogov z zaslišanjem priče B. D., zakonitega zastopnika prvo tožene in drugo tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstev, ki sta jih zatrjevali toženi stranki v zvezi s kršenjem intelektualne pravice znamke T. in modela ravnil X in Y, kršitelja F. M., bivšega obratovodje v prvo toženi stranki. Ni bil upoštevan tudi četrti odstavek 4. člena Pogodbe, da dajalec licence (tožeča stranka) ne bo dajal v najem tretji osebi znamke, niti je ne bo prodajal ali jo obremenil. Znamka T. je znamka, ki označuje ravnila, med temi ravnili sta tudi modela ravnil X in Y. Za predajo dvoje orodij za izdelavo ravnil, bi morala prvo tožena stranka prejeti dvoje novih orodij, ki pa jih je B. D., vodja programa T. moral po naročilu očeta tožeče stranke (D. G.) izročiti F. M. Sodišče je kršilo dokazni postopek, ker ni zaslišalo drugo tožene stranke, niti B. D., ki bi zgoraj navedeno tudi pojasnila.

Sodišče ni vpogledalo v spis (pravdna zadeva pred Okrožnim sodiščem na Ptuju pod opr. št. I Pg 78/2015). Pogodba med strankama bi morala biti razdrta, ker je neplačilo dveh zaporednih obrokov mesečne licenčnine razlog za enostransko odpoved pogodbe. Pogodba je bila torej odpovedana avtomatsko. Zato ni v sferi tožeče stranke kot zmotno meni sodišče prve stopnje, da bi lahko tožeča stranka izbirala ali bo pogodbo odpovedala ali jo bo ohranila v veljavi. Toženi stranki nasprotujeta tudi izrazoslovju obrazložitve v sodbi pod točko 8 (da si tožnik"zabije avtogol"), ki ga ocenjujeta kot nekorektnega.

O zatrjevanih procesnih kršitvah po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP

6. Sodišče prve stopnje je v 8. točki razlogov izpodbijane sodbe (str. 4) poudarilo, da odločitve ni oprlo na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2016 in niti ne na ustne trditve podane na prvem naroku za glavno obravnavo. Nosilni razlogi sodbe temeljijo izključno na gradivu strank, ki je bilo zbrano že pred prvim narokom. Slednje drži tudi po mnenju sodišča druge stopnje in zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženima strankama ni odobrilo 15-dnevnega roka za izjavo na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 14.9.2016. To ni bilo potrebno in zato sodišče prve stopnje s tem, ko toženima strankama ni dalo roka za odgovor na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 14.9.2016, ni storilo očitane kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 14. 9. 2016 povezujta toženi stranki tudi s svojimi trditvami z naroka 15. 9. 2016. Na naroku sta namreč predlagali, da sodišče v dokazne namene pribavi spis pri Okrožnem sodišču na Ptuju, opr. št. I Pg 78/2015. Pojasnjevali sta, da je uporaba licence vezana na uporabo strojev, ki jih je družba S. d. o. o. v lasti očeta tožeče stranke prodala toženima strankama. Vendar razen petih strojev od devetindvajsetih, ki so predmet kupoprodajne pogodbe, prvo toženi stranki ni izročila. Sodišče prve stopnje je navedena zatrjevana dejstva toženih strank opredelilo kot pravno neodločilna za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da glede na že prej povzeto vsebino pogodbe (4. in 5. točka razlogov) za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke ni pravno odločilna pomena, da naj bi bila kršena še dva modela, nanašajoča se na ravnila, X in Y.

9. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da vprašanje kupoprodajne pogodbe glede uporabe strojev, ki jih je družba S. d. o. o. v lasti očeta tožeče stranke prodala toženima strankama, nimajo nobene zveze s tožbenim zahtevkom tožeče stranke na plačilo licenčnine po sklenjeni pogodbi med tožečo in prvo toženo stranko.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko ni izvajalo predlaganih dokazov in ni zaslišalo priče B. D., zakonitega zastopnika prvo tožene in drugo toženo stranko N. R. Sodišče prve stopnje namreč izvaja dokazni postopek le v dokaz pravno odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da tožeča stranka ni omogočila prvo toženi stranki uporabljati predmeta licence, so ostala na splošnem povzemanju pogodbenih določil (4. člena pogodbe). Vsa razmerja, na katera opozarjata toženi stranki glede možnosti uporabe znamke T. in modela ravnil X in Y v razmerju do tretjih oseb (F. M.) je sodišče prve stopnje natančno in jasno pojasnilo v 14. točki razlogov, na katere se sodišče druge stopnje sklicuje.

10. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve prihaja samo s seboj v nasprotje, ko pojasnjuje, da je prva tožena stranka prejela stara in obrabljena orodja za ravnila modelov X in Y, F. M. pa nova. Toženi stranki sta namreč povzeli le prvi del povedi iz 12. točke razlogov. Ob tem je sodišče prve stopnje namreč poudarilo, da prva in druga tožena stranka nista pojasnili, kakšno zvezo ima to s tozadevno znamko. Zato ni jasno ali in kako se to navezuje na obveznost tožeče stranke po drugem odstavku 708. člena OZ, da prvo toženi stranki priskrbi tehnično dokumentacijo, potrebno za praktično uporabo zadevne znamke. Iz pogodbe ne izhaja, da bi bila pogodba vezana tudi na orodja, s katerimi se izdelujejo predmeti pogodbe. V prvem odstavku 4. člena pogodbe je kot je bilo že povzeto, dajalec licence (tožeča stranka) 6. 2. 2012 izročila predmet pogodbe tako, da je prvo toženi stranki izročila vso dokumentacijo, ki je potrebna za praktično uporabo znamke - pisno in elektronsko dokumentacijo in elektronske obrazce, primerne za uporabo v elektronski ali pisni obliki. Nikjer ni bilo med strankama dogovorjeno, da gre za kakršnakoli orodja za ravnila X in Y.

O očitku zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in o uporabi materialnega prava

11. Ne drži pritožbeni očitek, da je pogodba med tožečo in prvo toženo stranko prenehala po samem zakonu. Tožeča in prvo tožena stranka sta se namreč v 6. členu pogodbe dogovorili, da ima dajalec licence (tožeča stranka) v primeru kakršnihkoli kršitev določb te pogodbe s strani pridobitelja licence (prva tožena stranka) pravico odpovedati pogodbo. Neplačilo dveh zaporednih obrokov mesečne licenčnine je razlog za enostransko odpoved te pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnikovo odstopno upravičenje lahko le njegova pravica, ki bi jo lahko izkoristil ali ne. Iz poteka postopka je razvidno, da se je tožeča stranka odločila vztrajati pri izpolnitvi pogodbene obveznosti prvo tožene stranke in je zato tudi vložila tožbo na plačilo licenčnine. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bila pogodba zaradi zamude dveh obrokov plačila že razdrta po zakonu in zato izpolnitveni tožbeni zahtevek ni utemeljen.

12. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Sodišče druge stopnje pritrjuje le pripombi tožene stranke, da se mora sodišče prve stopnje izogibati izrazoslovju, ki ne sodi v razloge sodbe. Primerjava z nogometnimi položaji strank (točka 8, str. 5 sodbe "da si tožnik zabije avtogol") v postopku ne sme biti del obrazložitve. Ta namreč ni del pravil o pisni izdelavi sodbe (četrti odstavek 324. člena ZPP).

14. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami nosita pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo tožeče stranke so bili potrebni, saj so prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje. Zato je sodišče druge stopnje naložilo toženima strankama, da sta dolžni tožeči stranki v 15 dneh solidarno plačati stroške postopka z odgovorom na pritožbo in sicer za sestavo odgovora na pritožbo po 1. točki tar. št. 21 Odvetniške tarife (OT) 500 točk (x 0,459 EUR) v znesku 229,50 EUR in 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 2% (4,59 EUR), skupaj 234,09 EUR. V primeru zamude bosta morali toženi stranki plačati tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te sodbe dalje do plačila (378. v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 708, 708/2
Zakon o industrijski lastnini (2001) - ZIL-1 - člen 120a, 120a/1, 120a/1-c
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286a, 286a/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MjQz