<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 465/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.465.2017
Evidenčna številka:VSL00000191
Datum odločbe:31.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Barbara Žužek Javornik (preds.), mag. Gordana Ristin (poroč.), Barbka Močivnik Škedelj
Področje:ODZ - STVARNO PRAVO
Institut:ugotovitev obstoja stvarne služnosti - nepravo priposestvovanje stvarne služnosti - odločanje v mejah postavljenega zahtevka - javno dobro - obči državljanski zakonik - priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini - družbena lastnina - družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi - prenehanje pravice stvarne služnosti - osvoboditev stvarne služnosti - ugotovitev neobstoja služnosti in prepoved njenega izvrševanja - omejitev priposestvovanja - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - poizvedovalna (raziskovalna) dolžnost

Jedro

ZTLR vsebine pojma družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi ni predpisoval, je pa bila določena v 265. členu Zakona o združenem delu. Družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi sestavljajo stvari, denarna sredstva in materialne pravice, ki so materialni pogoj za delo delavcev in drugih delavnih ljudi v družbeno pravni osebi oziroma so materialna osnova uresničevanja funkcije v tej družbeni pravni osebi. Pri družbeni pravni osebi P., ki je opravljala dejavnost čevljarstva v stavbi poleg sporne nepremičnine, nepremičnina ni bila tista stvar, ki bi bila materialni pogoj oziroma materialna osnova za uresničevanje takšne dejavnosti, čeprav so tudi uslužbenke te pravne osebe tam parkirale in se je tam dostavljalo blago. Dejavnost izdelave čevljev se je lahko opravljala ne glede na to, ali se je po spornem delu nepremičnine izvajala služnost. Obravnavana tožničina nepremičnina, dokler je bila v družbeni lastnini, nikoli ni imela statusa družbenega pravnega sredstva v družbeni pravni osebi. Glede na navedeno je bilo na obravnavanem dvorišču, kljub dejstvu, da je bilo v družbeni lastnini, mogoče priposestvovati stvarno služnost, drugače kot pri priposestvovanju lastninske pravice, ki je bilo izključeno že ob samem dejstvu, da je bila nepremičnina družbena lastnina.

Sodišče ni določilo trase služnostne poti na javnem dobru, saj to ni predmet obravnavane zadeve. Res je, da se v izreku določena pot nadaljuje na javno dobro, kar se je na ogledu na kraju samem 15. 5. 2015 ugotovilo in je glede na lego nepremičnin pravdnih strank, ki mejita z javnim dobrom, povsem logično in neizbežno. Vendar pa sodišče prve stopnje z določitvijo trase po toženčevi nepremičnini ni v ničemer poseglo v javno dobro, ki je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj stvarne služnosti pešpoti in vožnje z avtomobili po služeči parceli št. 1, k. o. X, za potrebe gospodujoče nepremičnine parc. št. 2, iste k. o., v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine, v obsegu, ko je natančneje razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Obenem je odredilo vknjižbo takšne stvarne služnosti v zemljiški knjigi. Pravdne stroške tožnice v znesku 767,00 EUR je naložilo v plačilo tožencu.

2. Zoper navedeno sodbo se obširno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom. Toženec na prvih dveh straneh povzema svoje navedbe iz dveh pripravljalnih vlog z dne 20.1.2015 in 20.2.2015. Meni, da se sodišče prve stopnje kljub opozorilom v razveljavitvenemu sklepu višjega sodišča I Cp 182/2016, da se opredeli do ključnih toženčevih ugovor (ugovor družbene lastnine, ugovor zaupanja v zemljiško knjigo in ugovor prenehanja služnosti), ponovno ni opredelilo do vseh ugovorov. S tem je kršilo toženčevo pravico do izjave in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Podana je tudi bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje opozarja, da je spremenjeni tožbeni zahtevek nesklepčen oziroma ga ni mogoče izvršiti. Že v prejšnji pritožbi je opozoril, da je dvorišče toženca trikotne oblike, kar je razvidno iz grafičnega prikaza sosednjih parcel. Tako oblikovanemu zahtevku, kot mu je ugodilo sodišče, ko naj bi bila pot široka 2,2 m po dolžini služeče nepremičnine, je očitno, da trasa vtoževane poti poteka tudi po parceli 3, k. o. X, ki je javno dobro. Sodišče je določilo traso služnostne poti, ki sega po širini več kot en meter v parcelo št. 3. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj se s sodbo ne sme posegati v parcele,ki niso last pravdnih strank. Da je temu tako je bilo moč ugotoviti na ogledu na kraju samem 15.5.2014, kot tudi iz drugih dokazov. Sodišče je ugotovilo, da vtoževana služnostna pot poteka po toženčevi nepremičnine, kot je opredeljeno v zahtevku. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokazov (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), hkrati pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sicer pa tožnica ni dokazala, da je pot uporabljala v širini 2,2 m. Toženec je že v vlogi 20. 1. 2015 opozoril, da je avto širok kvečjemu 1,9 m, torej služnost poti v širini 2,2 m nikakor ni mogla biti priposestvovana. Tudi sicer pa so priče A. A. , B. B., C. C., kot tudi tožnica in njen sin D. D. povedale, da so v času, ko je bila predmetna nepremičnina v lasti industrijskega kombinata P. na dvorišču, od leta 2003 last toženca, parkirale delavke P. in stranke. Torej četudi se upošteva, da so parkirali tako, da je bil avto tik ob hiši toženca, je glede na velikost in obliko samega dvorišča jasno, da je že sam parkiran avto na sporni nepremičnini že v precejšnjem delu segal na javno pot. To je na ogledu 15. 5. 2015 ugotovilo tudi samo sodišče. Po toženčevem dvorišču se dejansko sploh ni vozilo. Če so D. ob parkiranem avtu vozili mimo v garaži, so to naredili po javni poti, ki teče poleg dvorišča. Sodišče bi tako moralo ugotoviti, da se vožnje in hoja po dvorišču zaradi parkiranega vozila od leta 1986 do leta 2002, ko je obratoval industrijski kombinat, ni mogla izvajati. Po dvorišču pa se že najmanj od leta 2010 ni vozilo ali hodilo v garažo. Zaradi ovir se služnost ni mogla izvajati. Četudi bi obstajala, je zaradi tega že prenehala v skladu z določbo 223. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ravno tožničin sin, poleg njega pa tudi priča E. E., sta izpovedala, da so se težave z vožnjami pričele v letu 2010 oziroma 2011. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni bilo ovir za priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini, v luči 55. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Zakonodajalec ni imel v mislih takšno delitev družbenih sredstev v družbeni pravni osebi, kot se zavzema prvo sodišče. Dvorišče je bilo še kako pomembno za opravljanje čevljarske dejavnosti, saj brez njega kombinat P. ne bi mogel opravljati svoje dejavnosti oziroma bi bila otežena. Priče so potrdile, da so se na spornem dvorišču ustavljala dostavna vozila za P. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno v okviru ugotavljanja prave priposestvovane služnosti ocenilo, da je toženec od leta 1997 do 2010 dobroverno izvrševal služnost in zato tožbenemu zahtevku ugodilo tudi na podlagi določb zakon o desetletni dobroverni priposestvovalni dobi. Tožnik ni zatrjeval desetletnega dobrovernega priposestvovanje. Šele v ponovljenem postopku je navedel, da se je od prenehanja družbene lastnine izvrševala služnost v dobri veri deset let, in da je bil temelj dobre vere sporazum z dne 26. 6. 1968. Tožnica je bila s temi navedbami prekludirana in jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodišče pa tudi ni poklonilo vere pričama F. F. in G. G. glede tega, da se vožnja in hoja ni izvajala. Če se je izvajala, se je na način, da ga lastniki niso mogli zaznati. Iz njunih zaslišanj je razbrati, da sta upravljala s hišo do prodaje v letu 2003 tožencu. Opazila bi, če bi sosedje vozili ali hodili po spornem dvorišču. Ker tega nista opazila, nista mogla ukrepati. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da so nerelevantne trditve toženca o tem, da so bile predmet prodajne pogodbe neobremenjene nepremičnine. Pridobljena služnost na podlagi priposestvovanja ne more iti na škodo dobrovernega pridobitelja lastninske pravice, ki je zaupal v zemljiško knjigo, v kateri vpisa o stvarnem bremenu ni bilo. Neutemeljeno je stališče sodišča, da je toženca kot pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini zavezovala vsaj minimalna poizvedovalna dolžnost. Toženec je pojasnil, da se je zanimal glede garaže, vendar so mu vsi zagotavljali, da ne obstaja nobena služnost. Torej je svojo poizvedovalno dolžnost izpolnil in bil dobroveren pridobitelj.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, saj meni, da je neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in celovito ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni kršilo bistvenih določb pravdnega postopka, ki jih toženec uveljavlja v pritožbi in na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih ugovorov toženca, s katerimi je utemeljeval neobstoj tožničine zatrjevane pridobitve stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja. Iz obširnih razlogov izpodbijane sodbe je razbrati, da se je do njih opredelilo izrecno ali posredno, ter upoštevalo navodila višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cp 182/2016 z dne 16. 3. 2016.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost), ki je podana le, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). To je napaka tehnične narave (napačen postopek prenosa). V čem naj bi se ta napaka kazala, pritožba ne pove, zato je pavšalen očitek o protispisnosti neutemeljen.

8. Izrek izpodbijane sodbe je jasen, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. V izreku navedena trasa sporne služnostne poti je v zadostni meri določena s sklicevanjem na obstoječo pot, njeno lego in potek. Res, da je sporna nepremičnina, na kateri poteka določena trasa, v trikotni obliki (to je razvidno iz grafičnih dokazov v spisu (priloga A, B3 in B4), a vendar je izrek oblikovan glede na širino po celotni sporni nepremičnini tako, da poteka le do parcele 3, ki je javno dobro in meji s spornima nepremičninama. S pripisom v izreku, da poteka pot od jugozahodnega dela služeče nepremičnine proti njenem severozahodnemu delu, dodatno kaže, da se trasa sporne služnostne poti na toženčevi nepremičnine konča tam, kjer se začne javno dobro. Sodišče ni določilo trase služnostne poti na javnem dobru, saj to ni predmet obravnavane zadeve. Res je, da se v izreku določena pot nadaljuje na javno dobro, kar se je na ogledu na kraju samem 15. 5. 2015 ugotovilo in je glede na lego nepremičnin pravdnih strank, ki mejita z javnim dobrom, povsem logično in neizbežno. Vendar pa sodišče prve stopnje z določitvijo trase po toženčevi nepremičnini ni v ničemer poseglo v javno dobro, ki je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba). Z v izreku izpodbijane sodbe opisanim potekom služnostne poti je zadoščeno pravnemu standardu natančnega opisa, še zlasti, ker gre za obstoječo traso, ki je strankama znana. Dejstvo, da je toženčeva nepremičnina nepravilne oblike, ne pomeni, kot skuša prikazati pritožba, da sodbe ni mogoče izvršiti.

9. Materialnopravno podlago za rešitev spornega razmerja predstavlja pravno pravilo o pridobitvi stvarne služnosti na podlagi samega zakona, ki določa, da se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (nepravo priposestvovanje služnosti, prvi odstavek 54. člena ZTLR). ZTLR je sicer pričel veljati 1. 9. 1980, vendar je glede stvarnih služnosti uzakonil stališča, ki so se oblikovala v tedanji sodni praksi na podlagi pravil Občega državljanskega zakonika. Že v času, iz katerega izvira sporno razmerje je veljalo, da mora lastnik gospodujoče stvari dejansko in neovirano izvrševati upravičenosti, ki jih daje stvarna služnost. Čas, potreben za priposestvovanje, pa je bil z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960 iz tridesetih (kot je določal ODZ) znižan na dvajset let.

10. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica oziroma njeni pravni predniki izvrševala vožnje in pešhojo po zahtevani služnostni poti v obdobju od 1970 do 2010 do svoje garaže. Sodišče je natančno in celovito opravilo dokazno oceno izvedenih dokazov (v skladu z 8. členom ZPP). Obširno je pojasnilo, kateri priči verjame in zakaj. Sodišče se strinja s prepričljivimi razlogi, zakaj ne verjame pričama F. F. in G. G., da nista zaznala uporabe sporne poti. Drži, da pravna teorija stoji na stališču, da do priposestvovanja pravice ne more priti, če lastnik ne ve, da se služnost izvršuje po njegovem zemljišču. A tega dokazni postopek ni potrdil. Pritožbeno nestrinjanje z dokazno oceno in zavzemanje, da priči nista zaznali tožničine uporabe poti po sporni nepremičnini ne omaje prepričljive dokazne ocene, ki daje zaključek, da so se vožnje po dvorišču ves omenjeni čas neovirano izvrševale. Priča G. G. (kot ena izmed solastnic nepremičnine, na kateri poleg spornega dvorišča stoji tudi stanovanjska stavba) se je z F. F. odselila iz hiše že pred letom 1970. Okoliščina, da ob priložnostnih obiskih nista bila pozorna in opazila, da se vozi po sporni poti, ob tem da že sama lega tožničine garaže in njene potrebe pogojujejo potrebnost uporabe dela sporne nepremičnine, ne daje podlage za drugačen zaključek. Da se je po dvorišču res vozilo, tudi ob občasnem parkiranju ob hiši, so ravno potrdile nekdanja delavka industrijskega kombinata P., ki je bil solastnik sporne nepremičnine in druga solastnica C. C., pa H. H., E. E. in I. I. Vožnja do tožničine garaže je možna iz javne poti le preko toženčeve nepremičnine, zato pričama G. in F. uporaba poti ni mogla ostati neznana.

11. Neutemeljeno je prikazovanje pritožbe, da tožnica ni dokazala, da se je sporna pot uporabljala v širini 2,2 m. Tožnica je res s tožbo najprej zahtevala in zatrjevala, da je priposestvovala sporno pot v širini 3,3 m. Obsegu dejanskega izvrševanja je toženec nasprotoval v odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalni vlogi 20. 1. 2015, do česar se sodišče prve stopnje v prvem sojenju ni opredelilo in je bil to eden izmed razveljavitvenih razlogov. Vendar pa je tožnica (po odločitvi višjega sodišča) na naroku 15. 9. 2016 modificirala tožbeni zahtevek, po predhodnem soglasju pravdnih strank, tako, da se določi služnostna pot v širini 2,2 m, in sicer zato, da bo toženec obenem lahko na sporni nepremičnini parkiral svoj avtomobil (prvi odstavek 214. člena ZPP). Ali bo avto segal tudi na javno pot, ni pravnorelevantno za obravnavano zadevo. Da tožnica lahko uporablja sporno pot po toženčevi nepremičnini (za namen garažiranja) kljub parkiranju toženčevega vozila, je bilo ugotovljeno na ogledu na kraju samem. Glede na velikost in obliko samega dvorišča pa je tudi logično, da pot poteka le do meje z javnim dobrom. Takšen opis poti izhaja tudi iz izreka v izpodbijani sodbi. Ker je bilo med strankama soglasno rešeno vprašanje glede obsega služnostne poti, na katerega je višje sodišče opozorilo v prejšnji odločbi, toženec ne more sedaj v pritožbi nasprotovati širini služnostne poti. Zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne pritožbene novote (1. ost. 337. člena ZPP), saj pritožnik ne pojasni, zakaj šele sedaj spreminja trditve o pravnih dejstvih.

12. Toženec neutemeljeno vztraja na stališču, da tožnica ni mogla priposestvovati njene nepremičnine, ker je bila ta v družbeni lastnini. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se stvarna služnost skladno z 55. členom ZTLR ne more priposestvovati na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. ZTLR res vsebine pojma družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi ni predpisoval, je pa bila določena v 265. členu Zakona o združenem delu (ZZD). Družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi sestavljajo stvari, denarna sredstva in materialne pravice, ki so materialni pogoj za delo delavcev in drugih delavnih ljudi v družbeno pravni osebi oziroma so materialna osnova uresničevanja funkcije v tej družbeni pravni osebi. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da pri družbeni pravni osebi P., ki je opravljala dejavnost čevljarstva v stavbi poleg sporne nepremičnine, upoštevajoč predvsem izpovedbo bivše delavke A. A., nepremičnina ni bila tista stvar, ki bi bila materialni pogoj oziroma materialna osnova za uresničevanje takšne dejavnosti, čeprav so tudi uslužbenke te pravne osebe tam parkirale in se je tam dostavljalo blago. Dejavnost izdelave čevljev se je lahko opravljala ne glede na to, ali se je po spornem delu nepremičnine izvajala služnost. Da je temu tako ravno potrjuje omenjena priča, ki je izpovedala, da so po tej nepremičnini, kljub parkiranju, lahko predniki tožnice vozili v garažo in iz nje. Obravnavana tožničina nepremičnina, dokler je bila v družbeni lastnini, nikoli ni imela statusa družbenega pravnega sredstva v družbeni pravni osebi, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Glede na navedeno je bilo na obravnavanem dvorišču, kljub dejstvu, da je bilo v družbeni lastnini, mogoče priposestvovati stvarno služnost, drugače kot pri priposestvovanju lastninske pravice, ki je bilo izključeno že ob samem dejstvu, da je bila nepremičnina družbena lastnina.

13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so podani pogoji za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti poti, pri katerem se ne zahteva dobra vera priposestvovalca, pač pa zadošča da se stvarna služnost dvajset let dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten, kar pomeni, da ni nujno, da bi priposestvovalec izvrševal služnost na podlagi pravnega naslova, se je po nepotrebnem ukvarjalo tudi s tem, ali so podani pogoji za pravo priposestvovanje služnosti. Zato je odveč pritožbeno zavzemanje, da pogoj dobre vere (v času od lastninjena nepremičnine v družbeni lastnini do leta 2010), ni bil izpolnjen, oziroma da naj tožnica ne bi zatrjevala pravočasno tudi navedbe o desetletnem dobrovernem izvrševanju služnosti. Pritožbeno sodišče zato na te pritožbene navedbe posebej ne odgovarja. Pravno ni pomembna trditev, da je garaža zgrajena "na črno". Dejstvo je, da pravni prednik toženca ni preprečeval voženj po poti in tudi tožena ni vedela, da ima tožnik dostop po tej poti.

14. Toženec vztraja pri ugovoru omejitve priposestvovanja, z utemeljevanjem, da je kupil neobremenjene nepremičnine, pri kateri v zemljiški knjigi ni bila vpisana sporna stvarna pravica. Drugi odstavek 44. člena SPZ, nekdaj 29. člen ZTLR, določa, da pravica pridobljena s priposestvovanjem, ne sme iti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pravica vpisana v javno knjigo. Ta določba pomeni omejitev zunajknjižnega priposestvovanja za primer, ko ta način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini pride v konflikt z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Čeprav je sodišče sprva navedlo, da gre za nerelevanten ugovor, se je v nadaljevanju do njega opredelilo. Sodišče prve stopnje se strinja s prepričljivimi in logičnimi razlogi izpodbijane sodbe, da je toženec mogel vedeti, da se sporna nepremičnina uporablja za dostop do sosedove garaže, kar pomeni, da ni mogel biti dobroveren. Glede na objektivno dane pogoje, ko je zaradi same lege garaže (v bivajoči stanovanjski stavbi) in obravnavanega dela sporne parcele toženca, mogoče izpeljati iz garaže z avtom zgolj naravnost na to parcelo in nato na javno pot, ni dvoma, da tožencu ni mogla ostati nevidna posest sosedove garaže, ki se je očitno izvajala. Toženec ni dokazal, da je bil dobroveren, svoji raziskovalni dolžnosti ni zadostil. Golo dejstvo, da se je zanimal glede garaže in so mu vsi zagotavljali neobremenjenost kupljenega dvorišča, ne omogoča drugačnega zaključka, kot ga je pravilno sprejelo sodišče prve stopnje.

15. Pritožba se tudi neutemeljeno zavzema, da je navedena stvarna služnost prenehala. Sodišče prve stopnje se je o tem posredno tudi izreklo. V skladu s prvim odstavkom 58. člena ZTLR, enako prvi odstavek 223. člena SPZ, stvarna služnost preneha, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Toženec je prenehanje stvarne služnost utemeljeval s trditvami, da tožnica od leta 2003 do 2006, torej vsaj tri leta ni mogla voziti po sporni poti (pripravljalna vloga na list. št. 15). Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da so tožnica oziroma njeni pravni predniki v obdobju od leta 1970 do 2010 nepretrgoma in neovirano uporabljali sporni dovoz do svoje garaže v stanovanjski hiši. O tem se izkažejo toženčeve trditve za neutemeljene. Toženec je šele v prejšnji in v tej pritožbi navajal, da tožnica vsaj od leta 2010 do vložitve tožbe ni izvrševala zatrjevane služnosti zaradi ovir na sporni trasi. Pritožbena opredelitev obdobja neuporabe poti predstavlja nedopustno novoto, ki je pritožbeno sodišče, ker toženec ne izkaže nekrivde za njeno neuveljavljanje, ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka - tudi upoštevajoč izpovedi prič D. D. in E. E., ki ju izpostavlja pritožba, s čimer pa ne ponudi trditev za dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja - ugotovilo, da so se šele v drugi polovici 2010 oziroma v letu 2011 s strani toženca pričela občasna motenja in oviranja pri izvrševanju služnosti poti, kar še ne daje podlage za zaključek, da je služnost prenehala na podlagi zakona. Osvoboditev služnosti je posebna kvalificirana oblika prenehanja stvarne služnosti zaradi njenega neizvrševanja. Bistven pogoj za nastop osvoboditve je, da lastnik služeče nepremičnine prepove izvrševanje stvarne služnosti. To mora biti učinkovito, kar pomeni, da lastnik gospodujoče nepremičnine resnično preneha z njenim izvrševanjem. Glede na ugotovljeno, da je tožnica tudi po letu 2010 še izvrševala služnost, ki je bila z občasnim parkiranjem avtomobila s strani toženca ovirana, niso podani pogoji za prenehanje služnosti. Da bi toženec namestil na pot trajno oviro, ki bi res vsaj tri leta onemogočala izvrševanje služnosti poti, ni zatrjevano. Na podlagi navedenega podlage za ukinitev služnosti ni bilo.

16. V okviru uradnega preizkusa pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da gre pri priposestvovanju za originaren način nastanka stvarne služnosti brez soglasja lastnika služeče nepremičnine, zato vpis v zemljiško knjigo za nastanek služnosti nima konstitutivnega pomena. Tožnica je namreč pridobila služnostno pravico poti že pred njenim vpisom v zemljiško knjigo, do vknjižbe služnostne pravice pa bo prišlo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj služnostne pravice. Poseben zahtevek, da se odredi vknjižba stvarne služnosti tako niti ni bil potreben. Kljub temu pritožbeno sodišče v II. točko izreka izpodbijane sodbe ni posegalo, saj se pritožnikov položaj ne bi izboljšal, če bi bil ta zahtevek iz izreka odstranjen.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. Toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni v bistvenem prispevala k odločitvi na pritožbeni stopnji in so bili stroški v zvezi s tem nepotrebni (prvi odstavek 165. člena, 155. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 29, 54, 54/1, 55, 58, 58/1
Zakon o združenem delu (1976) - ZZD - člen 265
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 44, 44/2, 223, 223/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MjE2