<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 206/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.206.2017
Evidenčna številka:VSL00000189
Datum odločbe:31.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Blanka Javorac Završek (preds.), Brigita Markovič (poroč.), Katarina Parazajda
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:razpravno načelo - odločilna dejstva - denarna odškodnina - objektivna ali krivdna odgovornost - padec na mokrih in splozkih tleh - padec v kopališču - padec v sanitarnih prostorih - padec pod tušem - obstoj protipravnosti - opustitev dolžne skrbnosti - krivda za opustitev - opustitev čiščenja - skladnost proizvoda s tehničnimi zahtevami - obstoj vzročne zveze - dejansko ali pravno vprašanje - dolžnost opozorila na pretečo nevarnost - izključna odgovornost oškodovanca

Jedro

V primeru opustitvenih ravnanj je treba praviloma ugotoviti, ali je tožena stranka opustila dolžno skrbnost, ki ji jo nalagajo bodisi posebni predpisi bodisi (glede na okoliščine primera) izhaja iz splošnega načela o prepovedi povzročanja škode. Če te kršitve ni, ne moremo govoriti niti o protipravnem ravnanju niti o krivdi, saj je v primeru očitka (napačnega, protipravnega) pasivnega ravnanja (opustitve), to eno in isto. Povedano drugače: skrbnost ravnanja odgovorne osebe je v teh primerih hkrati merilo protipravnosti njenega ravnanja in krivde in zato ločevanje teh dveh predpostavk ni vedno mogoče in jih niti ni smiselno obravnavati ločeno.

Trditveno breme obsega konstitutivna (odločilna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin konkretnega primera - ki znotraj istega dejanskega stanja predstavljajo le konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih tudi sloni ocena, ali odločilna dejstva obstajajo ali ne. S tem, ko sodišče takšne okoliščine ugotovi, razpravnega načela ne krši. Pravila o trditvenem in dokaznem bremenu tudi ne pomenijo, da sodišče ne sme upoštevati dejstev, ki jih je stranka navedla, čeprav jih ni bila dolžna navesti, pa ji gredo morda v škodo.

Tuširna kad je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ustrezala vsem (varnostnim) standardom, bila je opremljena z oprijemalom. Zavarovanec toženke je zagotavljal tudi redno čiščenje. Kad je imela sicer rahel naklon, v njej pa so se nahajali ostanki mila, (kar je povečalo drsnost kadi), vendar pa to še ne pomeni, da je bil zavarovanec toženke dolžan takšno večjo drsnost zmanjšati z (dodatnim) protizdrsnim premazom kadi ali bolj pogostim čiščenjem. Tudi postrožena skrbnost dobrega strokovnjaka namreč ne terja preprečevanja vseh nevarnosti do katerih lahko pride, ampak preprečevanje večjih, neobičajnih in za obiskovalce nepričakovanih nevarnosti, nevarnost pa je dolžan omejiti na razumno mero. Prisotnost ostanka mila oziroma milnice v tuš kadi ter posledična nevarnost zdrsa pa ni nekaj neobičajnega oziroma nepričakovanega. Celo nasprotno: s tem morajo obiskovalci računati in ustrezno poskrbeti za svojo varnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji toženka plača 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2012 dalje do plačila (točka 1 izreka). Odločilo je še, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (točka 2 izreka)1 .

2. Pritožbo vlaga tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je zavarovanec toženke ravnal protipravno. Njegovo ravnanje bi moralo sodišče presojati skozi merilo profesionalne skrbnosti in ob tem upoštevati ugotovitve izvedenca: da je bila tuš kad bolj drseča od tal in je to lahko dodatno vplivalo na drsnost kadi; da je imela kad nagib in da rebrasta oblika ni bila ustrezna; da je milnica v tuš kadi močno vplivala na drsnost ter mnenje, da bi bilo kad mogoče narediti manj drsno z ustreznim protizdrsnim premazom. Tožnica je s tem dokazala škodljivo dejstvo (drsna tla tuš kabine so protipravno stanje, ki bi ga zavarovanec toženke lahko odpravil z namestitvijo protizdrsnih trakov oziroma premaza ali menjavo kadi z manj drsečo) v smislu 10. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Podana je tudi vzročna zveza. Dokazno breme, da ni kriva, je zato prešlo na toženko. Ta pa o tem ni podala ustreznih trditev niti dokazov in je sodišče dejansko stanje raziskovalo mimo njenih trditev. Mimo trditev je ugotovilo, da je bila tožnica redna obiskovalka kopališča in je imela letno karto; da je vedela za padce drugih in je sama pobirala ljudi; da je vedela, da se v spornem prostoru uporablja šampon in milo; da je vedela, da so tla v kopališču drseča; da je od tožnice kot stalne in izkušene uporabnice bilo pričakovati, da bo počakala, da voda milnico spere, da bi se moral prijeti za oprijemalo; da je bilo od nje pričakovati, da bo prepoznala nevarnost; da je bila tuš kabina predhodno suha; da zavarovanec toženke uporabe mila in šampona ne bi mogel prepovedati, ker je po Pravilniku o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in varstvu pred utopitvami na kopališčih (v nadaljevanju Pravilnik) dolžan zagotoviti za invalide le eno prho. S tem je bila storjena kršitev 2. in 7. člena ZPP v zvezi z 339. členom ZPP, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodba je v tem delu tudi nejasna in neobrazložena, saj se ne ve, ali je sodišče presojalo protipravnost ali krivdo. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj si razlogi, ki se nanašajo na presojo protipravnosti nasprotujejo (točki 49 in 50 ter 53. in 54). Manjkajo tudi razlogi o tem, ali je zavarovanec glede na okoliščine konkretnega primera in možnosti glede preprečevanja drsnosti storil vse, kar bi kot profesionalna oseba moral. Zaključek, da je bila tuš kad ustrezna, je v nasprotju z vsebino mnenja izvedenca. To predstavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da upravljalec kopališča odgovarja za škodne dogodke, ki so posledica neustrezne kadi, je odločilo tudi Okrožno sodišče v Celju v zadevi P 65/2012.

Vzrok padca je tudi v opustitvi rednega čiščenja. Toženka v zvezi s tem ni podala ustrezne trditvene podlage. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje v tej smeri ugotavljalo mimo trditev in mimo nespornih dejstev (obstoj milnice). Toženka ni trdila, da po jutranjem čiščenju novo dnevno čiščenje ni bilo potrebno, ker ni bilo veliko obiskovalcev in da naj bi bila kad pred uporabo suha. Dokazi niso potrdili, da bi se čiščenje redno izvajalo. Čiščenje se je izvajalo le zjutraj. Povzema izpovedbo priče A. A., ki to potrjuje. Takšno čiščenje ne zadostuje. Čistiti bi bilo treba sproti, večkrat dnevno, najmanj enkrat na uro, če ne na pol ure.

Ne drži, da opozorilne table ne bi preprečile zdrsa in da niso bile potrebne. V tem delu se sodbe ne da preizkusiti. Tožena stranka vzročne zveze med opustitvijo namestitve opozorilnih tabel in nastankom škodnega dogodka tudi ni substancirano prerekala. Ker je sledilo mnenju izvedenca, je kršilo 214., 2. in 7. člen ZPP v zvezi z 339. členom ZPP. Presoja, da opozorilne table ne bi preprečile škodnega dogodka, je materialnopravno napačna. Tožnica v kad, če bi bila opozorjena na njeno spolzkost, ne bi stopila.

Ker bi moralo sodišče v celoti ugoditi zahtevku, je napačna odločitev o stroških postopka. Tožnici (ne pa toženki) bi moralo priznati vse stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo. To velja tudi v pogledu razlogov v točkah 49 in 50 ter 53 in 54. Tožnica je namreč poudarek sodišča, da je pomembno, da je bila tuš kad v skladu s tehničnimi standardi in je izpolnjevala tehnične in varnostne zahteve slovenskih oziroma evropskih predpisov in da noben predpis ne nalaga obveznosti, da bi bila tuš kad premazana s protizdrsnim premazom, iztrgala iz konteksta in prezrla ostale razloge, iz katerih izhaja, da je sodišče protipravnost presojalo tako kot je to predstavilo v točkah 40 in 50. Pritožbeno sodišče zavrača tudi očitek, da iz razlogov ni jasno, ali je sodišče presojalo protipravnost ali krivdo. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je treba v primeru opustitvenih ravnanj praviloma ugotoviti, ali je tožena stranka opustila dolžno skrbnost, ki ji jo nalagajo bodisi posebni predpisi bodisi (glede na okoliščine primera) izhaja iz splošnega načela o prepovedi povzročanja škode. Če te kršitve ni, ne moremo govoriti niti o protipravnem ravnanju niti o krivdi, saj je v primeru očitka (napačnega, protipravnega) pasivnega ravnanja (opustitve), to eno in isto.2 Povedano drugače: skrbnost ravnanja odgovorne osebe je v teh primerih hkrati merilo protipravnosti njenega ravnanja in krivde in zato ločevanje teh dveh predpostavk ni vedno mogoče in jih niti ni smiselno obravnavati ločeno. Tudi v konkretnem primeru okoliščine, ki pomenijo podlago za presojo protipravnosti, hkrati tvorijo podlago za presojo krivde. S tem, ko je sodišče obe predpostavki obravnavalo skupaj, zato sodbe ni naredilo nejasne, še manj pa s tem onemogočilo njen pritožbeni preizkus. Sodbo je mogoče preizkusiti tudi v pogledu presoje, da opozorilne table zdrsa ne bi preprečile. Odločilno dejstvo, na katerega je takšno presojo oprlo, je namreč navedeno (mnenje izvedenca in siceršnja vednost tožnice, da drsi). Očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka zato ni bila storjena.

6. Pri kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP gre za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Sodišče prve stopnje je namreč v razloge (točno) povzelo ugotovitev izvedenca, da gre za tuš kad proizvajalca D., ki ima rahel naklon zaradi odtekanja vode in je ustrezna z vidika invalidov. Tudi vse drugo, kar je sodišče povzelo v točki 43, je točen povzetek izvedenskega mnenja. Pri zaključku sodišča, da je kad, če je ustrezna za invalide, ustrezna tudi za osebe, ki niso invalidne, pa ne gre več za povzemanje vsebine izvedeniškega mnenja, pač pa za del dokazne ocene oziroma sklepanje sodišča, ki je lahko grajano le v okviru dejanskega stanja. Enako velja za zaključek v točki 53, da kad ustreza tehničnim standardom in izpolnjuje tehnične in varnostne zahteve slovenskih oziroma evropskih predpisov, na kar je sodišče sklepalo iz dejstva, da se kad kot proizvod trži v EU.

7. V zvezi z očitkom, da je sodišče kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP)3 , pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da trditveno breme obsega konstitutivna (odločilna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin konkretnega primera - ki znotraj istega dejanskega stanja predstavljajo le konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih tudi sloni ocena, ali odločilna dejstva obstajajo ali ne.4 S tem, ko sodišče takšne okoliščine ugotovi, zato razpravnega načela ne krši. Pravila o trditvenem in dokaznem bremenu tudi ne pomenijo, da sodišče ne sme upoštevati dejstev, ki jih je stranka navedla, čeprav jih ni bila dolžna navesti, pa ji gredo morda v škodo. Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih stranki navedeta, brez pomena pa je, katera od strank je dejstvo navedla.5

Tako je trditev tožnice v tožbi, da je bila keramična kad, preden je stopila vanjo, mokra in da ni bilo ustrezno poskrbljeno za odvajanje vode, sodišču prve stopnje dala podlago, da ugotovi, da to ne drži in da je bila torej kad, ko je tožnica k njej pristopila, suha. Da je tožnica, preden je stopila v kad, opazila, da se v kadi nahaja milnica, je prav tako sama navedla že v tožbi, kasneje pa še v pripravljalni vlogi z dne 25. 7. 20136 , pri ugotovitvi sodišča, kaj natančno je videla (mehurčke od milnice) pa gre zgolj za konkretizacijo te trditve. Zadostno trditveno podlago je imelo sodišče prve stopnje tudi za svoje ugotovitve, ki se nanašajo na čiščenje. Toženka je tako navedla7 , kdo je čiščenje opravljal in kako pogosto, kar zadošča tudi v pogledu ugotovitev, na kakšen način je čiščenje potekalo in kako se je to izvajalo pred škodnim dogodkom. Razpravno načelo ni bilo kršeno niti s tem, ko je sodišče zapisalo, da je pričakovati, da bo tožnica prepoznala nevarnost; da bi lahko počakala, da voda milnico spere oziroma bi uporabila drug tuš in da bi morala s povečano pazljivostjo stopiti v kad tako, da bi se prijela za oprijemalo, saj ne gre za ugotavljanje dejstev, ampak (pravno) presojo njenega ravnanja oziroma skrbnosti. Za pravno presojo (tožničine trditve, da bi takšna prepoved morala biti dana) gre tudi pri zapisu, da zavarovanec tega ni mogel storiti zato, ker je bil kot upravljalec dolžan za invalide na podlagi Pravilnika zagotoviti le eno prho.

Je pa ta očitek utemeljen glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožnica redna obiskovalka kopališča in je imela letno karto; da je vedela za padce drugih in je sama pomagala pobirati ljudi; da je vedela, da se v spornem prostoru uporablja šampon in milo in da so tla v kopališču drseča, saj te ugotovitve nimajo podlage ne v navedbah toženke ne tožnice. To kršitev pa je pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo in sicer tako, da teh dejstev ni upoštevalo.

8. Pritožnica sodišču nadalje očita, da je presojalo vzročno zvezo med opustitvijo namestitve opozorilnih tabel in padcem, čeprav naj bi toženka vzročne zveze ne prerekala in bi se zato morala šteti za priznano. V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da vprašanje obstoja vzročne zveze ni dejansko ampak materialnopravno vprašanje, zato zanjo pravilo iz drugega odstavka 214. člena ZPP ne velja. Veljalo bi lahko le za dejstva na podlagi katerih je sodišče vzročno zvezo presojalo. Poleg tega tudi ne drži, da toženka vzročni zvezi ni ugovarjala, saj je tak (dovolj konkretiziran) ugovor dala v pripravljalni vlogi, na sodišče vloženi 5. 9. 2013 (list. št. 31).

9. Dejstva, ki jih je (ob pravočasno dani trditveni podlagi) ugotovilo sodišče prve stopnje, so sledeča:

Tožnica je 1. 6. 2011 obiskala V. Pred vstopom v bazene se je želela stuširati v prostoru, ki je namenjen za tuširanje invalidov. V njem se je nahajala kad za tuširanje proizvajalca D., ki je imela zaradi odtekanja vode rahel nagib proti sredini, dno kadi pa je bilo zaradi preprečevanja zdrsov oblikovano rebrasto (rebra v različne smeri). Kad je bila ustrezna tako za invalide kot druge osebe in je bila skladna s tehničnimi standardi in varnostnimi zahtevami slovenskih oziroma evropskih predpisov. Po mnenju proizvajalca oziroma uvoznika tuš kadi dodatna protizdrsna zaščita (premaz) ni bila potrebna. Bi se pa drsnost kadi s takim premazom zmanjšala, čeprav to nevarnosti zdrsa zaradi milnice ne bi v celoti odstranilo. Kad je bila, preden je k njej pristopila tožnica (in odprla vodo), suha. Tla okoli kadi so bila obložena s keramičnimi ploščicami, ki so ustrezale zahtevam Pravilnika, saj je bila njihova drsnost R/11/B. Tuširna kad in ploščice so imele različen koeficient drsnosti (kad je praviloma bolj drseča), kar ni v nasprotju s Pravilnikom, lahko pa to poveča nevarnost zdrsa v kadi. Ob tuš kadi je bilo nameščeno oprijemalo. Opozorilnih tabel, da so tla drseča, ni bilo. Tožnica je pred padcem stopila do roba tuš kadi, z eno roko je prijela ročko tuša, z drugo pa je uravnavala temperaturo vode. Ko je pritekla voda primerne temperature, je zagledala v kadi mehurčke (za katere je predvidevala, da so od milnice) in v istem trenutku stopila v kad. Ob tem ji je spodrsnilo in je padla ter se poškodovala. Ob vstopu v kad se ni prijela za oprijemalo. Čiščenje prostora za tuširanje in kadi je potekalo vsako jutro, pri čemer se je kad očistila ročno, nato pa se je čistilo po potrebi, s tem, da se je pregled opravljal vsako uro.

10. Tožnica v pritožbi sicer ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tuš kad ustrezala vsem tehničnim in varnostnim pravilom, trdi pa, da je bila kad vseeno neustrezna oziroma nevarna, ker je imela nagib, ker rebrasto dno ni bilo ustrezno za preprečevanje drsnosti in zato, ker so imela tla okoli kadi in kad različen koeficient drsnosti. Ob tem se sklicuje na ugotovitve in mnenje izvedenca. Pritožbeno sodišče takšno trditev zavrača, saj pritožnica, povsem spregleda pojasnila izvedenca ob ustnem zaslišanju, ko je povedal, da je nagib kadi minimalen (3mm na 1m2) in dopusten, saj omogoča odtekanje vode. Naklon drsnost izredno malo zviša. Glede ustreznosti oblike (rebrasto dno) pa je povedal, da taka oblika (različno obrnjena rebra) preprečuje drsenje (če oseba stoji na dveh različnih rebrih je nemogoče, da bi obe nogi sočasno spodrsnili) in da je pri zapisu (v pisnem mnenju), da ta oblika ni ustrezna, izhajal iz dejstva, da je na dnu kadi dosti milnice in vode. Nobene podlage torej ni, da bi sodišče, čeprav kad sicer ustreza vsem varnostnim predpisom, naredilo zaključek, da je le-ta nevarna. Nevarnosti tudi ni mogoče izpeljevati iz različnega koeficienta keramičnih ploščic in kadi, kar sicer ni bilo prerekano (in je izvedenec upošteval), vendar je dejstvo, da tega, kakšen je ta koeficient oziroma kakšna sploh je drsnost kadi in kakšna je razlika (med ploščicami in kadjo), ne sodišče ne izvedenec nista ugotovila. Izvedence ni ugotovil niti tega, da (vsakršna razlika) nujno poveča nevarnost zdrsa v kadi (in koliko), ampak je takšno možnost le dopustil. To pa ne zadošča.

11. Pritožnica brez podlage v izvedenih dokazih trdi, da je čiščenje prostora za tuširanje in kadi potekalo le enkrat dnevno. Tega priča A. A., ki jo v pritožbi izpostavlja, ni povedala. Res je priča pojasnila, da se ta prostor in tuš kad očisti vsako jutro, vendar je nato dodala, da se preko dneva tuše pregleda približno vsako uro in se jih, če se ugotovi, da so umazani, tudi očisti. Tak režim čiščenja velja že od leta 2005 naprej. Pritožbeno sodišče zato dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na čiščenje, sprejema kot pravilne.

12. Sodišče prve stopnje je ob zgoraj povzetem dejanskem stanju tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da objektivna odgovornost ni podana. Objektivna odgovornost je praviloma podana takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi. Kadar stvar, ki sicer ni nevarna (suha tuš kad) postane nevarna (spolzko dno) zaradi določenih okoliščin (voda, ostanki mila), to narave odgovornosti (krivdna odgovornost) ne spreminja. Zato je v takih primerih treba ugotoviti, ali je kdo (v konkretnem primeru zavarovanec toženke) kriv za nastop teh okoliščin. Tako je sodišče prve stopnje tudi ravnalo.

14. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z materialnopravnim zaključkom, da v konkretnem primeru, upoštevajoč okoliščine primera, ni pogojev niti za krivdno odgovornost, saj tožnica ni dokazala, da bi bil vzrok padca in s tem škode, ki ji je nastala, v protipravnem ravnanju oziroma opustitvi zavarovanca toženke. Tuširna kad je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ustrezala vsem (varnostnim) standardom, bila je opremljena z oprijemalom. Zavarovanec toženke je zagotavljal tudi redno čiščenje. Kad je imela sicer rahel naklon, v njej pa so se nahajali ostanki mila, (kar je povečalo drsnost kadi), vendar pa to še ne pomeni, da je bil zavarovanec toženke dolžan takšno večjo drsnost zmanjšati z (dodatnim) protizdrsnim premazom kadi ali bolj pogostim čiščenjem. Tudi postrožena skrbnost dobrega strokovnjaka namreč ne terja preprečevanja vseh nevarnosti do katerih lahko pride, ampak preprečevanje večjih, neobičajnih in za obiskovalce nepričakovanih nevarnosti, nevarnost pa je dolžan omejiti na razumno mero.8 Prisotnost ostanka mila oziroma milnice v tuš kadi ter posledična nevarnost zdrsa pa ni nekaj neobičajnega oziroma nepričakovanega. Celo nasprotno: s tem morajo obiskovalci računati in ustrezno poskrbeti za svojo varnost. Zavarovanec toženke bi kad sicer res lahko čistil še pogosteje, vendar tudi s tem ne bi zagotovil, da bi bila ta v vsakem trenutku popolnoma čista. Enako velja za dodaten protizdrsen premaz9 . Tudi ta, če bi bila v kadi milnica, nevarnosti ne bi odstranil. Tožnica, ki je, preden je stopila v kad, milnico celo sama videla, bi zato, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, morala počakati, da bo le-ta odtekla, ali pa v kad stopiti bolj previdno, na primer tako, da bi se z eno roko prijela za oprijemalo.

15. Namestitev opozorila, da v tuširni kadi drsi, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožničinega padca ne bi preprečila. Glede na to, da je tožnica ostanke mila v kadi videla, ko je odprla vodo, je vedela, da so tla kadi zato lahko bolj drseča. Ker je vanjo kljub temu stopila, ji ni mogoče slediti v trditvi, da bi ob nameščenem opozorilu ravnala drugače. Tudi sicer velja, da na običajne in pričakovane rizike povprečno skrbnega človeka ni treba opozarjati.10

16. Pritožbeni očitki po navedenem niso utemeljeni. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker o stroških postopka sodišče prve stopnje še ni odločalo, je pritožba tožnice v tem delu preuranjena.

-------------------------------
1 Pritožbeno sodišče v zvezi s tem le opozarja, da 163. člen ZPP poseben sklep o stroških predvideva le v primeru, če pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari. O stroških postopka bi moralo sodišče odločiti v sodbi s katero se je postopek končal.
2 Primerjaj sodbo VSL II Cp 2883/2013.
3 Razpravno načelo glede dejstev (in dokazov) pomeni, da sta zanje odgovorni stranki. Če nobena od njiju določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče (praviloma) dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja.
4 Primerjaj sklep VS RS II Ips 273/2010.
5 A Galič, W. Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 67.
6 Navedla je: "V konkretnem primeru je kad na isti ravnini kot ploščice, pri čemer tožnica zaradi obilice milnice po tleh ni mogla točno videti, kje se ploščice končajo in začne kad."
7 Glej pripravljalno vlogo z dne 5. 9. 2013, (list. št. 32).
8 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 273/2014.
9 Glede protizdrsnih trakov je izvedenec pojasnil, da se v tuš kadeh take oblike ne uporabljajo.
10 Primerjaj odločbo VSL II Cp 3423/2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 131/2
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MjE1