VSL Sodba in sklep I Cp 3059/2016

Jedro

V danem primeru ni moč uporabiti instituta poslovodstva brez naročila. Tožnik ni izkazal, da so bila vlaganja v skupno nepremičnino nujno potrebna in da je bila toženkina prepoved v nasprotju z moralo in torej nedopustna. Celo nasprotno. Tožnik je v trditveni podlagi poudaril, da ni potreboval toženkinega soglasja za opravljena dela, ker je bil "samolastnik" stanovanjske hiše. Poslovodstvo je zato nedopustno, saj je toženka izkazala, da je posel prepovedala, tožnik pa ni dokazal, da je bila njena prepoved v nasprotju z moralo ali zakonom.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrže.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v K. ni dopustilo razširitve tožbe, podane na naroku 15. 3. 2016 (I. točka izreka). Toženki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: toženka) je naložilo plačilo 7.642,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka). V presežku ? za zneske 5.478,80 EUR z obrestmi od 30. 4. 2009 do plačila, 3.200,00 EUR z obrestmi od 1. 6. 2010 do plačila in 1.669,17 EUR z obrestmi od 17. 1. 2015 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da bo o stroških pravdnega postopka odločeno po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik odločitvi oporeka v delu, v katerem je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen (III. točka izreka). Pravočasno pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev v izpodbijanem delu spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, vse s stroškovnimi posledicami. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja na zmotna stališča sodišča prve stopnje o neizpolnjenosti predpostavk za zahtevek po povračilu vlaganj v skupno nepremičnino. Toženka je svoje soglasje k vlaganjem podala, šlo je za dogovor med pravdnima strankama o uporabi skupnega premoženja, ki je vseboval tudi dogovor o rednem, pa tudi o investicijskem vzdrževanju. Sicer pa soglasja niti ni potreboval. Obstoj dogovora o uporabi solastnih nepremičnin ugotavlja tudi sodišče v točki 13 obrazložitvi, zato so vsi končni zaključki sodišča v nasprotju s prej izpostavljenimi ugotovitvami. Navedeno predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in narekuje razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. Poudarja, da je uporabljal in razpolagal ter vlagal v stanovanjsko hišo na T., tožnica pa v stanovanje v K. in parcelo v L. Dogovor o uporabi je trajal celotno obdobje, vse do izdaje izpodbijane sodbe, torej v obdobju približno 15 let. Dogovor je vseboval tudi toženkino soglasje za dela na stanovanjski hiši. Sicer pa je tudi toženka izvajala razna dela v stanovanju ter ga oddajala v najem. Pri tem je bistveno, da sta pri tožniku ves čas stanovala šolajoča se otroka pravdnih strank, ki jima je toženka nedvomno želela zagotoviti dostojno bivališče. Toženkino nasprotovanje se je pojavilo šele tekom tega postopka. Tožnik je bil v dobri veri in v danem primeru bi bilo treba uporabiti določbe o verziji. Otrokoma je z vlaganji uredil osnovne ali pa boljše pogoje za bivanje, zato je neživljenjski zaključek, da je toženka nasprotovala ureditvi bivanja v smeri izboljšanja bivalnih razmer. Opozarja na zadevo I Cp 2184/2009 in poudarja, da bi lahko toženka svoja lastninska upravičenja varovala tudi z negatorno tožbo. Tožnik je bil v stanovanjsko hišo prisiljen vlagati, da se ne bi delala škoda. Šlo je za nujne posege in nemoralno bi bilo, če se mu ne bi priznali. Izpostavlja neurje in zamakanje v kleti, kar je potrdila tudi priča A. A. Celo, če bi mu toženka izrecno prepovedala vlagati v nepremičnino, bi bil do vlaganj upravičen, saj bi bila takšna prepoved nemoralna. Nujen poseg predstavlja postavitev brunarice, pri ostalih delih pa je šlo za preprečitev nadaljnjega nastajanja škode ali pa vzpostavitev zdravega življenjskega okolja za skupne otroke. Pritožnik poudarja, da za povračilo vlaganj soglasje ni bilo potrebno. Izpodbija tudi odločitev prvega sodišča glede darila, ki ga je prejel od očeta B. B. Z darilom je pokril skupne dolgove, izvirajoče iz gradnje hiše, in sicer iz naslova stavbnega pohištva ter fasade. Predmetnega darila ni porabil za nakup osebnega avtomobila; zanj si je finančna sredstva zagotovil na podlagi namenskega kredita. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z izvedenimi dokazi; gre za nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato je odločitev treba razveljaviti. Odločitev je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, ker sodišče ni sledilo predlaganemu dokazu s postavitvijo izvedenca, ki bi ocenil večvrednost nepremičnine. Brunarica predstavlja funkcionalno pritiklino stanovanjske hiše, ki je z zemljišča ni moč odstraniti. Slednja ne predstavlja posebnega tožnikovega premoženja, ampak deli usodo nepremičnine, ki je skupno premoženje. Zaključek prvega sodišča, da teh lastnosti nima, pa je zmoten. Sicer pa je imel tožnik dovoljenje oz. soglasje toženke za njeno izgradnjo, kar bi moralo sodišče upoštevati. Opozarja, da je bil v predmetnem postopku obravnavan strožje od toženke. Sodba na splošno za tožnika uporablja drugačne dokazne standarde kot za toženko. Toženki se verjame na besedo, medtem ko to za tožnika ne velja. Poudarja, da tožnica med leti 2002 in 2006 ni trikrat tedensko prihajala na T. Ta zaključek je sodišče naredilo le na podlagi njenih golih navedb. Sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal, tako ni zaslišalo delavcev, ki so opravljali dela na hiši, kar je vodilo v nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

3. Toženki je bila vročitev odločbe opravljena skladno z določbo tretjega odstavka 142. člena ZPP. Obvestilo je prejela v hišni predalčnik 17. 8. 2016, kar pomeni, da je 15-dnevni rok za dvig pisanja potekel 1. 9. 2016 in s tem dnem se je štela vročitev - skladno z določbo 142. člena ZPP - za opravljeno. Toženka je pritožbo vložila šele 19. 9. 2016, torej že po poteku pritožbenega roka, ki se je iztekel 16. 9. 2016. Zato je bilo treba njeno pritožbo - skladno z določbo 346. člena ZPP - zavreči kot prepozno.

4. Pritožba tožnika je bila vročena toženki, ki je nanjo podala odgovor.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena.

6. Pritožba neutemeljeno oporeka ugotovitvam prvega sodišča o odsotnosti soglasja toženke za vlaganja v stanovanjsko hišo na naslovu T., ki predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Pritožba v pretežni meri izpodbija dokazno oceno, ki jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot logično in življenjsko prepričljivo ter napravljeno v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Pritožba opozarja, da je v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe prvo sodišče ugotovilo obstoj dogovora o uporabi solastnih nepremičnin med pravdnima strankama. Vendar pa so tovrstna zatrjevanja zmotna. Sodišče prve stopnje je le poudarilo, da sta pravdni stranki po razpadu skupnosti brez dogovora dejansko uporabljali in razpolagali vsaka z določenim predmetom skupnega premoženja. Prvo sodišče je še posebej poudarilo, da nista nikoli dosegli dogovora ali vsaj soglasja o upravljanju bodisi vsega ali vsakega posameznega predmeta skupnega premoženja. Zato so pritožbena zatrjevanja o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljena.

7. Prvo sodišče je v točkah 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe podalo prepričljivo argumentacijo za svojo ugotovitev, da tožnik ni imel toženkinega soglasja za opravljena vlaganja v skupno nepremičnino. Glede na to, da je izvedba del potekala v pretežni meri od leta 2005 dalje, ko je tožnik z menjavo ključavnice toženki onemogočil vstop v nepremičnino, ter izkazana visoka stopnja konfliktnosti med pravdnima strankama v tem obdobju, je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljiva izpovedba toženke, ki je zanikala vsakršno soglasje oz. dovoljenje za posege in celo zatrdila, da je vlaganja v hišo ustno prepovedala.

8. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da sta pri tožniku ves čas stanovala otroka pravdnih strank. V času vlaganj sta bila otroka stara že 19 oz. 18 let, dela pa so, kot je sodišče prepričljivo pojasnilo, zgolj funkcionalno in estetsko izboljšala komoditeto življenja v objektu, niso pa bila vlaganja nujna za obstoj (trdnost in stabilnost) objekta, saj se je v njem do leta 2006 dalo solidno živeti, pa tudi ne zaradi propadanja objekta, saj je šlo za relativno nov objekt (17 let po izgradnji in vselitvi). Zato pritožbena razlogovanja, da je toženka želela otrokoma zagotoviti dostojno bivališče, tožnik pa je z vlaganji uredil in izboljšal predvsem prostore, kjer sta bivala otroke, ne morejo imeti želene teže. Prvo sodišče je pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo, da je pri medsebojnih razmerjih skupnih lastnikov bistveno soglasje. Zakonci morajo s skupno lastnino upravljati in razpolagati skupno (52. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

9. V danem primeru tudi ni moč uporabiti instituta poslovodstva brez naročila. Tožnik ni izkazal, da so bila vlaganja nujno potrebna in da je bila toženkina prepoved v nasprotju z moralo in torej nedopustna. Celo nasprotno. Tožnik je v trditveni podlagi poudaril, da ni potreboval toženkinega soglasja za opravljena dela, ker je bil "samolastnik" stanovanjske hiše. Poslovodstvo je zato nedopustno, saj je toženka izkazala, da je posel prepovedala, tožnik pa ni dokazal, da je bila njena prepoved v nasprotju z moralo ali zakonom (204. člen Obligacijskega zakonika). Nujnosti posegov zaradi neurja in zamakanj ter slabih oz. nezdravih življenjskih razmer pa tožnik ni izkazal, kar je sodišče prepričljivo pojasnilo v 8.c točki izpodbijane sodbe. Glede na ugotovitev prvega sodišča, da tožnik ni imel toženkinega soglasja za vlaganja ter da vlaganja tudi niso bila nujna, ni bilo nobene podlage za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem, pa tudi ne za zaslišanje številnih prič, ki jih je tožnik predlagal za potrditev njegovih vlaganj v sporno nepremičnino po toženkinem odhodu.

10. Vse zgoraj izpostavljeno velja tudi glede brunarice, za katero tožnik sicer trdi, da je ni moč šteti za novo in samostojno gradbeno celoto, ampak za funkcionalno pritiklino stanovanjske hiše. Slednjo je zgradil šele v letu 2009, torej že po razpadu življenjske skupnosti s toženko, za njeno izgradnjo pa ni trdil in ne izkazal, da je imel toženkino soglasje ali dovoljenje. Še dodaten argument, kot je izpostavilo že tudi prvo sodišče, predstavlja izpovedba B. B., ki je potrdil, da je bila brunarica njegova, vendar jo je podaril tožniku, ki jo je prestavil na svoje zemljišče ter ji dodal novo kritino. Brunarica tako nima značaja skupnega premoženja in predstavlja posebno tožnikovo premoženje, kot je pravilno ugotovilo že prvo sodišče.

11. Prepričljiva in življenjsko logična je tudi dokazna ocena glede denarnega darila, ki naj bi ga tožnik prejel od svojega očeta B. B. Tožnik ni dokazal, da je prav s tem denarjem plačal zapadle skupne dolgove, ki so nastali še pred toženkinim odhodom; niti ni zatrdil, da bi v času pred njenim odhodom sploh imela kakšne skupne zapadle dolgove. Prav tako ni pojasnil svoje finančne stiske po njenem odhodu, kar je sodišče prepričljivo pojasnilo v 12.d točki obrazložitve, njegovemu razlogovanju pa v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožba podaja tožnikovo videnje zadeve in lastno dokazno oceno, ki pa ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključkov prvega sodišča.

12. Pritožbenih zatrjevanj o strožji obravnavi tožnika v primerjavi s toženko pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj tožnik ni ustrezno pojasnil, kako naj bi to dejstvo vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

13. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, enako pa velja tudi glede razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor toženke pa ni pomembno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 803/94
• VSL sklep I Cp 113/2017
• Sodba II Ips 591/2005