VSL Sodba in sklep I Cp 2739/2016

Jedro

Tožnik uveljavlja svoj zahtevek na podlagi 56. člena ZZZDR, ki med drugim določa, da zakonec ima pravico terjati od drugega zakonca povračilo tistega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba, plačal več kot znaša njegov delež (tretji odstavek 56. člena). Če je tekla pravda na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deleža na njem, pa ta dolg ni bil upoštevan, ne gre za res iudicata.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (sklep pod II., IV. in VII. izreka).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe in ugotovilo, da se zaradi umika tožbe za znesek 2.503,76 EUR s pripadki postopek v tem delu ustavi. Pod IV. izreka je naložilo toženi stranki plačilo plačanih obrokov kredita v skupnem znesku 13.502,50 EUR s pripadki, kot izhajajo iz izreka. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke iz tega naslova presežku in zavrnilo zahtevek za 14.328,31 EUR ter vračilo posojila 10.204,95 EUR s pripadki. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Proti sklepu pod II. izreka in sodbi pod IV. in VII. se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Uveljavlja kršitev ZPP iz 12. točke drugega odstavka 339. člena, ker je sodišče dopustilo objektivno spremembo tožbe. Sodišče bi moralo v celoti zavrniti vse zahtevke, tožeča stranka pa je postavila dva zahtevka. S prvim je zahtevala plačilo obrokov kredita po pogodbi z dne 28. 7. 2005 za 50.000,00 EUR, pod drugim zahtevkom pa je zahtevala polovico stanovanjskih stroškov. Nato je spremenil tožbo tako, da je bil kredit porabljen za poplačilo celotnih dolgov, ki naj bi nastali od prej. Kateri kredit in zakaj naj bi bili zajeti, pa ni podal v trditveni podlagi. Tožena stranka je to prerekala. Tožnik dokazov ni predložil. Sodišče je pozvalo tožnika, naj pojasni, kaj je bilo plačano s kreditom, vendar tožnik nikoli ni tega pojasnil. Izrecno je navedel, da vsi stroški, za katere je predložil dokaze, niso bili plačani z naslova kredita. Sodišče je zato kršilo določbo 180. člena ZPP v zvezi s 108. členom. Sodišče mora izhajati iz trditvene podlage pravdnih strank in dokaznem bremenu. Sodišče ni tega storilo in je tudi s tem zagrešilo zmotno uporabo materialnega prava. V sodbi so nasprotja med trditvami tožeče stranke in dokazi, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 15. točke. Sodišče je zmotno uporabilo 52. člen ZZZDR. Toženka je povedala, da za najemanje kreditov v letu 2003 ni vedela, kar je potrdila njena sestra A. A. Tako tudi ni dala soglasja za najem in koriščenje kreditov. O tem ni bilo dogovora. Za kredit iz 2005 pa je povedala, da se je tožnik navezal na drugo žensko, se izselil, nato pa se vrnil, da je toženko prepričal, da dovoli vpis hipoteke na svojo polovico stanovanja. Tako je tudi sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, da naj bi bil kredit iz 2005 skupno premoženje pravdnih strank. Tožnik je izpovedal, da je bil dogovor, da plačuje stanovanjske stroške on, kar je tudi zatrjeval v pravdi P 1147/2012 in to je potrdila toženka in priče. Toženka pa je skrbela za stroške hrane, gospodinjstva. O tem je obstajal dogovor o razpolaganju z denarjem. Gre za res iudicato, saj je sodišče v pravdi P 1147/2012 pri deležu tožnika vse to upoštevalo, kot da je plačal in njegove višje dohodke in zato je dobil 65 % delež. Potrdila sta to tudi sinova. Zato je sodišče kršilo 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre tudi za pravičnost. Izpodbija odločitev o stroških.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba najprej graja sklep sodišča prve stopnje, da dopusti objektivno spremembo tožbe, saj je bila dokončna ureditev spornega razmerja med pravdnima stranka smotrna (prvi odstavek 185. člena ZPP). Tožena stranka trdi, da je s tem sodišče zagrešilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Smiselno uveljavlja, da je z odločitvijo o dolgu iz kreditne pogodbe iz julija 2005 pri Banki sodišče že odločilo v predhodni pravdi oziroma zadevi, ki je že pravnomočno razsojena pod opr. št. P 1147/2012. Treba je ugotoviti, da ne gre za zahtevek, o katerem je že pravnomočno razsojeno. Iz citirane zadeve, ki je bila preizkušena tudi pred Višjim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Cp 44/2016 (priloga C1 in C2), je treba ugotoviti, da v predhodni pravdi ni bilo ne v zahtevku ne v trditveni podlagi ne v obrazložitvi sodbe odločeno o dolgu zakoncev iz kreditne pogodbe. Zato očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana. Tožnik uveljavlja svoj zahtevek na podlagi 56. člena ZZZDR (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), ki med drugim določa, da zakonec ima pravico terjati od drugega zakonca povračilo tistega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba, plačal več kot znaša njegov delež (tretji odstavek 56. člena). Če je tekla pravda na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deleža na njem, pa ta dolg ni bil upoštevan, ne gre za res iudicato. Ko je tožeča stranka spremenila trditveno podlago in zatrjevala, da je bil kredit porabljen za vzdrževanje stanovanja in ostalih obveznosti, nato pa je trdil, da je bil porabljen za poplačilo preteklih dolgov pravdnih strank, je šlo za problem, ali je tožnik dokazal svoje trditve po spremenjeni trditveni podlagi. O tem je predlagal dokaze in sodišče je te dokaze ocenilo ter sledilo tožeči stranki v tistem delu, v katerem je uspela. Zato v tem delu ni zaslediti nekonsistentnosti sodbe v dokazni oceni in v obrazložitvi sodbe. Sprememba tožbe je torej pravilno dovoljena.

6. Pritožba nadalje trdi, da bi sodišče moralo ob preizkusu tožbe glede na trditveno podlago in dokaze, tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, ker je tožeča stranka oblikovala dva tožbena zahtevka. Po prvem bi zahtevala poplačilo obrokov kredita po pogodbi z dne 28. 7. 2005, nato pa zahtevala še 14.687,70 EUR kot polovico stanovanjskih stroškov, RTV, energetike in VO-KA. Vendar pritožbeno sodišče na to odgovarja, da se je tožena stranka spustila v obravnavanje tožbe, ki je bila popolna in sklepčna. Pač pa je bilo treba presojati utemeljenost tožbenih zahtevkov in to je sodišče storilo. Zato ni zaslediti napak postopka ob preizkusu tožbe, kot navaja tožeča stranka, kar bi lahko samo bila smiselno uveljavljena relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana.

7. Pritožba nadalje graja ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik s posojilom, ki je skupno premoženje pravdnih strank, predvsem poravnal neporavnane obveznosti, vezane na uporabo stanovanj, ki so nastale v obdobju od 1997 do 2005. Pritožba trdi, da tožnik ni izkazal vseh specificiranih poplačil in da je specificirano navedel le znesek 309,86 EUR za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, kar je tožena stranka prerekala. Pri tem pa spregleda, da je sodišče prve stopnje na podlagi tako trditev tožnika kot ugotovitev na podlagi odprtih postavk, številnih pravd, na podlagi katerih sta tedanja zakonca dolgovala določene obveznosti (obrazložitev v točki 17), iz spornega kredita poplačal te obveznosti, kupil je tudi vozilo Alfa Romeo. Tudi to vozilo je del skupnega premoženja, ki ga pa toženka ni zahtevala. Ne drži trditev pritožbe, da naj bi sodišče ugotovilo, da je celotni kredit tožnik porabil za skupne dolgove. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je poplačal odobreni kredit in ugotovilo delež, ki pade na toženko v razmerju 35 % glede na njen delež na skupnem premoženju. Pritožnica spregleda, da je sodišče izvedlo tudi druge dokaze, ki sta jih pravdni stranki predlagali in ugotavljalo način plačevanja stroškov v tedanji življenjski skupnosti. Ne drži pritožbena navedba, da je tožnik navedel kot specificirano le znesek 309,84 EUR. Tožba in navedbe so bistvene širše, kot trdi pritožba in jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in presojalo v izpodbijani sodbi (točka 1 in 3 obrazložitve). Pritožba nadalje trdi, da je sodišče zmotno presojalo dejstvo, da tožnik na poziv sodišč, da dodatno pojasni, kaj je bilo plačano s kreditom, navedel, da je bil kredit porabljen za odplačilo odprtega kredita in da ni izpolnil te dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo to dejstvo in zlasti presojalo odgovor tožnika v mejah zahtevka, katerega je postavil in v zvezi s katerim je sodišče zahtevalo pojasnilo. To je pojasnjeno v točki 14 obrazložitve. Sodišče je zato zavrnilo tožnikov zahtevek v znesku 7.278,40 EUR, ker je štelo, da so ti zahtevki nedokazani. Zato zmotno meni pritožba, da je podana relativna bistvena kršitev določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 180. in 108. členom ZPP. Sodišče je pravilno presojalo trditveno podlago tožnika in tudi podlago tožene stranke pri obrambi. Dokazna ocena je pravilna in kvalitetna ter v skladu z 8. členom ZPP. Ne more pa sodišče pri dokazni oceni presojati vsakega računa na primer za upravnika za vsa leta, kot je trajala zakonska zveza (od 1977 do 2006); ampak presoja glede na materialno podlago nastalih obveznosti dolg obeh zakoncev na podlagi 56. člena ZZZDR. Sodišče je pravilno odločalo tudi na podlagi pravil o dokaznem bremenu, saj je tožnik ponudil svoje dokaze za trditve, vendar je moralo sodišče presojati tudi dokaze tožene stranke za njene trditve (na primer o tem, kako so živeli, kdo je plačeval stroške, kolikšni so bili dolgovi in kako so bili plačani). Zato ni nasprotij v sodbi o tem in ni podana uveljavljena 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor tudi ne 15. točka.

8. Pritožba ponavlja trditve o tem, da naj tožnik ne bi uveljavljal trditev, da so bile s kreditom poplačane terjatve. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje to pravilno ugotovilo, saj je tožnik vse to navajal in dokazoval v vlogi z dne 23. 4. 2013 in v naslednjih vlogah.

9. Pritožba še graja ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je toženka vedela za kredit 2005 in kako je bil kredit porabljen. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bil kredit najet v času trajanja njune zakonske zveze oziroma ponovno vzpostavljene ekonomske skupnosti, ki je dokončno razpadla 30. 10. 2005. Zmotno meni pritožba, da sodišče v celoti sledi tožniku. Tako je na primer tožnik trdil, da je vozilo Alfa Romeo kupil iz svojih sredstev in ne iz tega kredita. Sodišče tožniku ni sledilo in je tudi to uporabo sredstev štelo za porabljena sredstva za skupno premoženje zakoncev. Ni pa med njima spora o tem, da je tožnik odplačeval in odplačal kredit v celoti. Pritožba še trdi, da sodišče ni upoštevalo, da je med njima tekel postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 1747/2012 in da je tam tožnik zatrjeval, da je imel višjo plačo in da je plačeval stroške bivanja ter delno prispeval za hrano. Sodišče je upoštevalo ta postopek oziroma pravilno presojalo pravno relevantna dejstva in tudi vezanost sodišča na ugotovljene deleže pravdnih strank na skupnem premoženju. Nima prav pritožba, da bi o tem kreditu oziroma obveznosti obeh zakoncev bilo že odločeno v prvi pravdi. Tudi izpovedba obeh sinov je bila v sodbi pravilno ocenjena in upoštevana. Sodišče je tudi upoštevalo njuni izpovedbi; pri tem ni treba, da oceni vsako izpovedb glede vsakega plačila. Ocenilo je njuno izpovedbo, da na primer sinu B. ni bilo znano, da bi oče mami posojal oziroma dejal denar po razpadu njune življenjske ekonomske skupnosti in da kot sta živela skupaj, že po logiki ni možno, da bi oče mami posojal denar. Enako je v tem delu izpovedal sin C. Pri tem je treba pritožbi odgovoriti, da sodišče pri ugotavljanju dolgov iz skupnega življenja pravdnih strank in poravnave teh dolgov upošteva čas, ko so ti dolgovi nastajali in ne le čas, kot navaja pritožba, na primer po 18. letu sinov, ko naj bi tudi prispevala k gospodinjstvu.

10. Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo večkrat v pritožbi očitane kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne gre torej za odločanje o isti stvari ali o zadevi, ki je odprta; ravno obratno. Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek do rešitve zadeve, ki je vzporedno tekla pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pod opr. št. P 1147/2012. Če bi želeli stranki, da se obravnava zadeva skupaj, bi to sodišču lahko predlagali. Ker pa je sodišče odločilo, da rešuje zadevo posebej, delež na skupnem premoženju pa je bil predhodno vprašanje, je pravilno prekinilo postopek.

11. Sodišče je tudi pravilno odločilo o pravdnih stroških po drugem odstavku 154. člena ZPP. Pritožba opozarja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik zahtevek za 2.403,76 EUR umaknil. Vendar sodišče mora odločiti o celotnem postopku in upoštevati tožbeni zahtevek tožeče stranke kot pobotni ugovor tožene stranke. Tako se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške glede na drugi odstavek 154. člena ZPP, pravilna.

12. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1365/2009
• VSL Sklep II Cp 2004/2021
• VSL Sklep I Cp 3252/2016