VSL sklep I Cp 1076/2017

Jedro

V postopku obravnavanja predloga za izdajo začasne odredbe sodišče narok izvede le takrat, kar je to smotrno. Pri ocenjevanju smotrnosti naroka mora biti upoštevano načelo hitrosti. V sodni praksi je v postopkih odločanja o začasnih odredbah izvedba naroka prej izjema kot pravilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sklepom o začasni odredbi z dne 8. 11. 2016 je sodišče prve stopnje tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin z ID znakom 001 in 002 ter 872/873 deleža nepremičnine z ID znakom 003 ter osebnega vozila znamke Mazda. Z izpodbijanim sklepom je ta sklep – zaradi toženčevega ugovora – razveljavljen in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo ugovor zavrnjen in sklep o izdani začasni odredbi vzdržan v veljavi, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka plačila preživnine ni zamolčala. Opozorila je, da toženec hčerama odreka preživnino, ki jima gre. Z vpogledom v listine o stanju na transakcijskem računu je ugotovljivo, da je toženec iz naslova oddajanja skladišč v najem dne 15. 1. 2016 prejel 348,75 EUR, naslednji mesec pa iz tega naslova le 153,00 EUR. Toženec je ugovoru priložil podatke o stanju na transakcijskem računu, vendar le za čas od 1. 4. 2011 do 18. 4. 2016, kar pomeni, da svojega premoženjskega stanja v zadnjem letu ni izkazal. Podan je bil dokazni predlog, da se vpogleda razvezni spis. To pomeni, naj se pogledajo vse listine v spisu, zato je dokazni predlog dovolj konkretiziran. V spisu je tudi izpovedba A. A., ki je zanikal zniževanje najemnine. Dokazno breme dejstva, da so najemne pogodbe ponarejene, je nepravilno naloženo tožeči stranki. Dejstvo, da se toženec otepa plačila preživnine, bi sodišče lahko ugotovilo tudi na osnovi dejstva, da za otroka plačuje 380,00 EUR preživnine, njegova mesečna plača pa v povprečju znaša 1.200,00 EUR, pri čemer je prva tožnica brez zaposlitve. Glede SMS sporočil z žaljivo vsebino je tožeča stranka podala konkretne navedbe. Sodišče je sporočila pravdnih strank enako obravnavalo, kar ni pravilno, ker niso bila poslana v istem časovnem obdobju. SMS sporočila, ki jih je pošiljala prva tožnica, se nanašajo na nakup potrebščin v trgovini. Prva tožnica jih je poslala, ker je bila izzvana s toženčevim ravnanjem, v afektu. Za svoje navedbe je tožeča stranka ponudila dokaz z zaslišanjem prve tožnice, pa ga sodišče ni izvedlo; zavrnitve niti ustrezno obrazložilo ni. Tudi dejstvo, da toženec zanika, da je osebno vozilo Mazda skupno premoženje, kaže na obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve otežena. Opozarja na predlagane dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo. Narok ni bil izveden. Zgolj navedba, da narok ne bi prispeval k drugačni odločitvi, ne zadostuje. Ker narok ni bil izveden, je podana absolutna bistvena kršitev postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjate (270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ), če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji (t.i. objektivni pogoj) in nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja, ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (t.i. subjektivna nevarnost). Upnik nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini. Sodišče prve stopnje je sklep o začasni odredbi razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo odsotnost t.i. subjektivne nevarnosti, da tožeča stranka terjatve ne bo mogla uveljaviti oz. da bo njena uveljavitev precej otežena.

6. Nevarnost, da iztoževane odškodninske terjatve v višini 73.000,00 EUR ne bo mogoče uveljaviti tožnice (med drugim) utemeljujejo z navedbo, da je toženec v razveznem postopku IV P 2676/2015, kjer se odloča o višini preživnine, priredil podatek o višini najemnine, ki jo prejema za oddano nepremičnino. Prvostopenjsko sodišče je trditev o prirejanju najemnih pogodb ocenilo za ne dovolj konkretizirano, saj ni jasno, za prirejanje katere pogodbe naj bi šlo, pa tudi za nedokazano. Pritožbeno sodišče soglaša, da je dokazno breme na tožeči stranki, pa tudi, da dokazov, ki bi prirejanje dokazovali, tožeča stranka ni predložila. Sklicevanje na podatke razveznega spisa, brez konkretne navedbe listin oz. dokazov, ne zadošča. V pritožbi tožeča stranka opozarja, da je zmanjšanje najemnine iz 348,75 EUR (prihodek 15. 1. 2016) na 153,00 EUR (prihodek naslednji mesec) ugotovljivo iz izpiska iz transakcijskega računa. Ni ji mogoče pritrditi, da podatki o nakazilih izkazujejo malverzacijo z višino najemnine oz. plačevanje dela najemnine na roko. S prometom na tekočem računu – izpisek je predložil toženec – tožeča stranka svojih trditev o prirejenosti najemne pogodbe niti dokazovala ni. Dodati velja, da v januarju 2016, ko naj bi toženec premoženje zmanjševal oz. skrival, za iztoževano terjatev še vedel ni (tožba je bila vložena 4. 11. 2016). Sicer pa je nesprejemljivo pritožbeno sklepanje, da dejstvo – da toženec za dve hčeri plačuje le 380,00 EUR preživnine mesečno in se „otepa plačila preživnine“, da v razveznem postopku svoje premoženjsko stanje netransparentno prikazuje – dokazuje nevarnost, da bo uveljavitev iztoževane terjatve onemogočena ali otežena. Enako velja za sklepanje, da to nevarnost dokazuje dejstvo, da toženec zanika, da je osebni avtomobil Mazda skupno premoženje. Dejstvo, da želi toženec doseči svojim gmotnim razmeram primerno preživnino in ustrezno delitev premoženja, prej kot nevarnost, da uveljavitev terjatve ne bo mogoča, dokazuje toženčevo resnost pri izpolnjevanju obveznosti. Bori se za svoje premoženje in obveznosti ne sprejema nekritično. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da toženec razpolaga z nepremičninami, glede katerih tožeča stranka ne zatrjuje, da bi jih želel odtujiti ali obremeniti. Toženec je zaposlen. Tožeča stranka celo v pritožbi opozarja, da njegova plača znaša več kot 1.200,00 EUR mesečno. Ima torej redne dohodke in premoženje, na katerega je zaradi izterjave iztoževane terjatve mogoče poseči. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje prvostopenjskemu zaključku, da t.i. subjektivna nevarnost – da tožeča stranke terjatve po pravnomočnem zaključku postopka zaradi toženčevega ravnanja ne bo uspela uveljaviti – ni podana.

7. Ni razumljivo, zakaj naj naj bi vsebina SMS sporočil, ki izkazujejo zmerjanje s strani obeh – prve tožnice in toženca – dokazovala, da bo uveljavitev iztoževane terjatve otežena. Tega tožena stranka niti v pritožbi ne pojasni. Prvostopenjsko sodišče se utemeljeno ni ukvarjalo z ugotavljanjem, kdo je pošiljal bolj žaljiva sporočila. Do tega – pravno neodločilnega dejstva – se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati. Slabi odnosi med strankama namreč niso niti indic, kaj šele zanesljiva podlaga za sklepanje, da bo toženec svoje premoženje začel zmanjševati ali skrivati. Zgolj abstraktna možnost, da zaradi slabih odnosov toženec premoženje odtuji ali odsvoji, ne zadošča. Pogoj za zavarovanje je obstoj konkretne nevarnosti, da bo zaradi razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena. Take nevarnosti tožnice niti zatrjujejo ne. Konkretna toženčeva dejanja, ki bi onemogočala ali oteževala bodočo izvršbo, niso zatrjevana.

8. Tudi dejstva, ki utemeljujejo uporabo tretjega odstavka 270. čl. ZIZ – torej dejstva in dokaze, ki tožečo stranko osvobajajo dolžnosti dokazovanja nevarnosti, da bo zaradi toženčevega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena – mora predlagatelj (upnik) zatrjevati in dokazovati. Tega tožeča stranka do izdaje izpodbijanega sklepa ni storila. Načelno vsak poseg v lastninsko pravico lastnika prikrajša.

9. Pritožbeno sodišče soglaša, da izvedba naroka pred odločanjem o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bila potrebna. Narok sodišče izvede le takrat, kar je to smotrno (29.a čl. ZIZ). Pri ocenjevanju smotrnosti naroka mora upoštevati v 11. čl. ZIZ predpisano načelo hitrosti. Ker tožeča stranka subjektivne nevarnosti – da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali otežena oz. da toženec z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnicam – niti konkretizirano zatrjevala ni, bi bila izvedba naroka neekonomično dejanje. V sodni praksi je izvedba naroka zaradi odločanja o začasnih odredbah prej izjema kot pravilo.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. in 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo, izdano v tem pravdnem postopku, v okviru katerega se o zavarovanju odloča.

Datum zadnje spremembe:

31.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 210/2015
• VSL sklep II Cp 2603/2016
• VSL sklep Cst 373/2012