VSL vmesna sodba in sklep II Cp 3116/2016

Jedro

Odvetnikovo ravnanje v nasprotju s pravnim standardom dobrega strokovnjaka predstavlja grobo napako pri opravljanju odvetniškega poklica v smislu 2. člena Posebnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov.

Ker je odvetnik v konkretnem primeru podal neučinkovit odstop od pogodbe o nakupu avtobusa, tožbo za vračilo kupnine in plačilo odškodnine pa je vložil po preteku enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ, je presoja utemeljenosti pritožbe odvisna izključno od vprašanja, ali je pravilno tožničino pritožbeno stališče, da odvetnik v postopku uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov iz naslova stvarnih napak zoper prodajalca ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi:

1. Sodba sodišča prve stopnje se glede odločitve o temelju tožbenega zahtevka spremeni tako, da je toženka odgovorna tožnici za njeno v tej pravdni zadevi vtoževano škodo.

2. Sodba sodišča prve stopnje se glede odločitve o višini tožbenega zahtevka (vtoževana odškodnina z obrestmi in pravdnimi stroški) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici v 15 dneh plačati 75.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 4. 4. 2008 do plačila, znesek 60.142,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6. 11. 2009 do plačila, znesek 4.936,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. 5. 2011 do plačila in znesek 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 8. 11. 2011 do plačila. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 106,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V juliju 2008 je nastalo mandatno razmerje med tožnico in toženkinim zavarovancem (v nadaljevanju odvetnik). Ne strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da odvetnik pri zastopanju tožnice ni kršil pravil stroke. Iz sodbe Višjega sodišča v Kopru Cpg 161/2011 izhaja zaključek, da so bile vse odvetnikove aktivnosti v zvezi z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov za stvarne napake izvedene napačno. Sodišče se je pri presoji ustreznosti odvetnikovega ravnanja zmotno osredotočalo na količino odvetnikovih aktivnosti ter na tehnično kompleksnost ugotovljene stvarne napake. Ker se je odvetnik zavedal dejstva, da bi za veljaven odstop od pogodbe o nakupu avtobusa potreboval pooblastilo leasingodajalca, tožnice pa o tem ni obvestil, ni ravnal z ustrezno stopnjo skrbnosti. Tožnico bi moral pozvati, naj si zagotovi ustrezno pooblastilo leasingodajalca za odstop od pogodbe o nakupu avtobusa. Čeprav bi moral vedeti, da lahko od pogodbe odstopi le kupec, je kljub temu podal neučinkovito odstopno izjavo. Obstoj stvarne napake na avtobusu je bil ugotovljen 7. 10. 2008. Že takrat je bilo ugotovljeno, da omejilnik hitrosti ne ustreza predpisanim zahtevam za avtobuse. Pravno pravilo iz 480. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je jasno. Ker je bil prodajalec o napaki obveščen 7. 10. 2008, ni bilo dvoma o tem, kdaj bo enoletni prekluzivni rok potekel. Ne glede na to je odvetnik tožbo za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov zoper prodajalca vložil po poteku tega roka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče ocenilo za dopustno stališče odvetnika, da v primeru, če je prodajalec vedel za napako, kupec ni vezan na enoletni prekluzivni rok. Takšno stališče je v nasprotju s 465. členom OZ. Odvetnik je tudi napačno presodil, da je enoletni prekluzivni rok pričel teči s 1. 12. 2008, ko je postalo jasno, da napake ni mogoče odpraviti. Vprašanje, ali je napako mogoče odpraviti, na obstoj stvarne napake ne more imeti vpliva. Pravno nerelevantno je sklicevanje sodišča prve stopnje na stališče Odvetniške družbe, ki je prevzela tožničino zastopanje v gospodarskem sporu Pg 340/2009. Neutemeljen je argument sodišča, da je tožnica s tem, ko je v gospodarskem sporu Pg 340/2009 odvetniku preklicala pooblastilo, onemogočila preoblikovanje tožbenega zahtevka in navajanje novih dejstev ter dokazov v zvezi z izpodbojnostjo kupoprodajne pogodbe zaradi domnevne prevare prodajalca. Ob preklicu pooblastila so bili vsi roku zamujeni in na izid postopka ni bilo več mogoče vplivati. Takšen zaključek izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Kopru Cpg 161/2011. Nerazumno je stališče izpodbijane sodbe, da je odvetnik z vložitvijo tožbe upravičeno zavlačeval, ker se je oziral na strankine stroške. Ker je P. J. izpovedal, da se z vprašanjem roka za vložitev tožbe ni ukvarjal, se je sodišče neutemeljeno sklicevalo na njegovo izpovedbo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je 1. 4. 2008 z družbo G., d.o.o., kot leasingodajalcem sklenila pogodbo o finančnem leasingu št. 199906513 (v nadaljevanju pogodba o finančnem leasingu). Na podlagi te pogodbe je leasingodajalec kupil in oddal tožnici v zakup turistični avtobus znamke I. z enainpetdesetimi sedeži. Tožnico je pooblastil za uveljavljanje zahtevkov iz naslova pravnih in stvarnih napak zoper prodajalca(1). Ker je imel avtobus stvarne napake, je tožnica v mesecu juliju 2008 odvetnika X. X. (v nadaljevanju odvetnik) pooblastila za zastopanje pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov zoper prodajalca. Tožbeni zahtevek je utemeljevala s trditvijo, da je zaradi odvetnikovih strokovnih napak v postopku uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov tožbeni zahtevek za vračilo kupnine in plačilo odškodnine zoper prodajalca pravnomočno izgubila. Odvetnik je imel poklicno odgovornost zavarovano pri toženki.

6. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje ugotovitve:

- da je tožnica 7. 10. 2008 izvedela, da omejilnik hitrosti avtobusa ne ustreza predpisanim zahtevam, kar predstavlja skrito stvarno napako,

- da je odvetnik 23. 12. 2008 od pogodbe o nakupu avtobusa v imenu tožnice odstopil in v njenem imenu zahteval vračilo kupnine ter plačilo odškodnine,

- da je odvetnik 6. 11. 2009 v imenu tožnice in leasingodajalca zoper prodajalca vložil tožbo na vračilo kupnine in plačilo odškodnine. S primarnim tožbenim zahtevkom je zahteval, 1) da se ugotovi, da je ustna prodajna pogodba med leasingodajalcem in prodajalcem po zakonu razvezana, 2) da je prodajalec dolžan leasingodajalcu povrniti kupnino za avtobus v višini 75.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 3) da je prodajalec dolžan leasingojemalki plačati odškodnino v višini 60.142,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S podrednim tožbenim zahtevkom je zahteval, 1) da se ustna prodajna pogodba med leasingodajalcem in prodajalcem razveljavi, 2) da je prodajalec dolžan leasingodajalcu povrniti kupnino za avtobus v višini 75.600,00 EUR in 3) da je prodajalec dolžan leasingojemalki plačati odškodnino v višini 60.142,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

- da je Okrožno sodišče v Novi Gorici s sodbo in sklepom Pg 340/2009 z dne 14. 4. 2011 primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, podrednega pa zavrglo,

- da je Višje sodišče v Kopru s sodbo z dne 6. 10. 2011 Cpg 161/2011 odločbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 340/2009 potrdilo. Primarni tožbeni zahtevek je zavrnilo z argumentoma, 1) da je bil odvetnikov odstop od pogodbe o nakupu avtobusa neučinkovit, ker ni bil podan v imenu leasingodajalca, in 2) da odškodninski zahtevek ni bil vložen v prekluzivnem roku iz 480. člena OZ. Strinjalo se je z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil prodajalec o skriti napaki avtobusa (nepravilno delovanje sistema za omejevanje hitrosti vožnje) obveščen 7. 10. 2008. Podredni tožbeni zahtevek je zavrnilo z argumentoma, 1) da je pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe prenehala s potekom enega leta od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti (najkasneje 7. 10. 2008), oziroma enega leta od prenehanja sile (prvi odstavek 99. člena OZ), in 2) da trditve o izpodbojnosti pogodbe o nakupu avtobusa niso bile dovolj konkretizirane.

7. V izpodbijani sodbi je zavzeto stališče, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja materialnopravni zaključek o odvetnikovi kršitvi pravil stroke. Čeprav je odvetnik podal neučinkovit odstop od pogodbe o nakupu avtobusa, tožbeni zahtevek zoper prodajalca pa je vložil po preteku enoletnega prekluzivnega roka iz 480. člena OZ, je po stališču izpodbijane sodbe ravnal z ustrezno stopnjo skrbnosti.

8. Stališče prvega sodišča o odvetnikovem skrbnem ravnanju pri odstopu od pogodbe je temeljilo na argumentih, 1) da je neučinkovit odstop od pogodbe posledica dejstva, da odvetnik ni imel leasingodajalčevega pooblastila za odstop, in 2) da je vedel, da je bilo za učinkovit odstop od pogodbe potrebno sodelovanje leasingodajalca.

9. Stališče prvega sodišča o odvetnikovem skrbnem ravnanju pri vložitvi tožbe za uveljavljanje odškodninskega in obogatitvenega zahtevka zoper prodajalca je temeljilo na argumentih, 1) da je odvetnik zavzel stališče, da je enoletni prekluzivni rok pričel teči s 1. 12. 2008, ko naj bi bil obstoj skrite stvarne napake dokončno ugotovljen, in 2) da je ocenil, da je prodajalec vedel za obstoj skrite napake ter da zaradi tega tožnica na podlagi 465. člena OZ ni bila vezana na enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. To stališče je dodatno utemeljevano z argumenti, 1) da je ugotavljanje obstoja skrite stvarne napake predstavljalo zahtevno tehnično vprašanje, 2) da ni bilo jasno, ali bi tožnica lahko v skladu s tretjim odstavkom 8. člena Pravilnika o napravah za omejevanje hitrosti nekaterih kategorij vozil(2) (UL RS, št. 74/2007 z dne 17. 8. 2007, v nadaljevanju Pravilnik) pridobila potrdilo, 3) da P. J., uslužbenec pri leasingodajalcu, ni imel pomislekov o pravočasni vložitvi tožbe zoper prodajalca, 4) da si je odvetnik prizadeval rešiti spor na miren način, 5) da se je reševanja zadeve lotil takoj in da je poznal ureditev jamčevalnih zahtevkov v OZ, 6) da tožbe ni vložil takoj, ker se je oziral tudi na tožničine stroške, 7) da je tožnica s preklicem pooblastila v pravdni zadevi Pg 340/2009 onemogočila ugoden izid pravde, saj je odvetniku na ta način preprečila modifikacijo tožbenega zahtevka, 8) da odvetniška družba K., ki je prevzela pravdo Pg 340/2009, odvetnikovega stališča o pričetku teka enoletnega prekluzivnega roka ni spremenila in 9) da tožnica zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 161/2011 ni vložila revizije.

10. Z zavarovanjem poklicne odgovornosti odvetnikov toženka krije poklicno odgovornost svojih zavarovancev za škodo zaradi grobih napak pri opravljanju odvetniškega poklica(3). Razmerje med stranko (pooblastiteljem) in odvetnikom (pooblaščencem) je pogodbeno razmerje, ki se presoja po pravilih o mandatni pogodbi. Mandatno razmerje je zasnovano na zaupanju stranke do odvetnika, zaradi česar mora ta v prvi vrsti skrbeti za mandantov interes. Prevzeti posel mora opraviti skrbno, sicer je odškodninsko odgovoren. Odškodninska odgovornost za nepravilno izpolnitev mandatarja se presoja po splošnih pravilih, ki veljajo za mandatno pogodbo (768. in 769. člen OZ). Kadar je mandatar odvetnik, se njegova odgovornost presoja po prvem odstavku 768. člena(4) in drugem odstavku 6. člena OZ(5) (skrbnost dobrega strokovnjaka)(6). Odvetnikovo ravnanje v nasprotju s pravnim standardom dobrega strokovnjaka torej predstavlja grobo napako pri opravljanju odvetniškega poklica v smislu 2. člena Posebnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov.

11. Kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, lahko od pogodbe odstopi in od prodajalca zahteva povrnitev škode(7). Pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti(8). Ker je odvetnik v konkretnem primeru podal neučinkovit odstop od pogodbe o nakupu avtobusa, tožbo za vračilo kupnine in plačilo odškodnine pa je vložil po preteku enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ, je presoja utemeljenosti pritožbe odvisna izključno od vprašanja, ali je pravilno tožničino pritožbeno stališče, da odvetnik v postopku uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov iz naslova stvarnih napak zoper prodajalca ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

12. Ureditev jamčevalnih zahtevkov iz 480. člena OZ sili kupca, da tudi v primeru, da bi bil med strankama mogoč dogovor, vloži tožbo na sodišče, da zavaruje svoje pravice. Ko se namreč v jamčevalnem roku pojavi napaka, ki jo je kupec prodajalcu notificiral, nastanejo jamčevalni zahtevki, ki se lahko uveljavljajo v enoletnem prekluzivnem roku, ki teče od notifikacije(9). Zaradi tega so v okoliščinah konkretnega primera pravno nerelevantne ugotovitve izpodbijane sodbe, da je odvetnik poskušal situacijo rešiti na miren način, da se je oziral na tožničine stroške, da se je reševanja zadeve lotil takoj, da je poznal ureditev jamčevalnih zahtevkov v OZ in da tožnica zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru ni vložila revizije.

13. Pritožbena navedba, da je tožnica ugotovila obstoj stvarne napake 7. 10. 2008, je utemeljena. Takrat je namreč tožnica opazila, da omejilnik hitrosti ne ustreza predpisanim zahtevam(10). Ker je tožnica prodajalca že takrat obvestila o obstoju stvarne napake, je materialnopravno zmotno stališče izpodbijane sodbe, da je bila skrita napaka avtobusa ugotovljena šele 1. 12. 2008. Dejstvo, da si je odvetnik prizadeval napako odpraviti s pridobitvijo potrdila na podlagi Pravilnika, ni pravno pomembno(11). Vprašanje, ali je stvarno napako mogoče odpraviti, namreč na sam obstoj stvarne napake ne more imeti vpliva. Ker je v konkretnem primeru ne glede na prodajalčevo vednost o obstoju napake enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe zoper prodajalca pričel teči s 7. 10. 2008, odvetnik pa je tožbo zoper prodajalca vložil šele 6. 11. 2009, je tožničin jamčevalni zahtevek zoper prodajalca ugasnil. Prodajalčeva domnevna slabovernost namreč ne more imeti vpliva na potek enoletnega prekluzivnega roka iz 480. člena OZ(12). Ker bi odvetnik v konkretnem primeru moral vedeti, da bo tožnica zaradi poteka enoletnega prekluzivnega roka terjatev iz naslova jamčevalnih zahtevkov zoper prodajalca izgubila, je materialnopravno zmotno stališče izpodbijane sodbe, da odvetnikova zamuda enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ ne predstavlja ravnanja v nasprotju s standardom dobrega strokovnjaka.

14. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sklicevanje izpodbijane sodbe na izpovedbo P. J. neutemeljeno. Ker iz njegove izpovedbe izhaja zaključek, da se slednji z vprašanjem pravočasnosti vložene tožbe ni ukvarjal, ugotovitev izpodbijane sodbe, da P. J. ni imel pomislekov o pravočasni vložitvi tožbe zoper prodajalca, nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Ravno tako nima podlage v izvedenem dokaznem postopku argument sodišča, da je tožnica s preklicem pooblastila v gospodarskem sporu Pg 340/2009 preprečila modifikacijo tožbenega zahtevka, ki bi vplivala na ugoden izid postopka. Dejstvo, da je Višje sodišče v Kopru v sodbi Cpg 161/2011 zavzelo stališče, da trditve o izpodbojnosti pogodbe o nakupu avtobusa niso bile dovolj konkretizirane, v konkretnem postopku na presojo odvetnikove odškodninske odgovornosti ne more imeti vpliva.

15. Pritožbena navedba, da bi odvetnik moral poskrbeti za učinkovit odstop od pogodbe o nakupu avtobusa med leasingodajalcem in prodajalcem, je utemeljena. Odvetnikovo obvestilo o odstopu od pogodbe ni imelo učinka, saj je bilo vloženo le v imenu tožnice in ne v imenu leasingodajalca, ki je s prodajalcem sklenil pogodbo o nakupu avtobusa. Iz ugotovitve izpodbijane sodbe, da je odvetnik vedel, da bi moral za učinkovit odstop od pogodbe odstopiti v imenu leasingodajalca in da o tem dejstvu tožnice ni obvestil, izhaja materialnopravni zaključek o odvetnikovi opustitvi dolžnega ravnanja. Ker odvetnik tožnice ni opozoril, da lahko od pogodbe o nakupu avtobusa odstopi le leasingodajalec, je ravnal v nasprotju s pravnim standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka.

16. V skladu z 9. členom Zakona o odvetništvu je zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov določeno za vso škodo, ki stranki nastane v zvezi z opravljanjem odvetnikovega poklica(13). Ker predstavlja neustrezen omejilnik hitrosti avtobusa stvarno napako, bi tožnica in njen leasingodajalec v primeru odvetnikovega pravilnega odstopa od pogodbe, kakor tudi v primeru pravočasne vložitve tožbe zoper prodajalca, v gospodarskem sporu Pg 340/2009 s tožbenim zahtevkom zoper prodajalca (po temelju) uspela. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja torej materialnopravni zaključek, da sta tožnica in njen leasingodajalec utemeljeno terjatev iz naslova jamčevalnih zahtevkov zoper prodajalca izgubila zaradi odvetnikove zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe, kakor tudi zaradi neučinkovitega odstopa od pogodbe o nakupu avtobusa. Ta izgubljena terjatev (vključno s pravdnimi stroški, ki jih je morala tožnica povrniti nasprotni stranki - prodajalcu) predstavlja torej tožničino škodo, ki je v vzročni zvezi z odvetnikovim neskrbnim ravnanjem. Če bi odvetnik v postopku uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov zoper prodajalca ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, tožbeni zahtevek v gospodarskem sporu Pg 340/2009 ne bi bil pravnomočno zavrnjen s stroškovno posledico. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dejstvo, da je v gospodarskem sporu Pg 340/2009 kot prvi tožnik nastopal tožničin leasingodajalec, kot druga tožnica pa samostojna podjetnica T., s.p., na tožničino aktivno legitimacijo v tem postopku ne more imeti vpliva. V skladu s pogodbo o finančnem leasingu je bilo namreč na tožnici celotno tveganje, povezano s predmetom leasinga. Ker je bil leasingodajalčev tožbeni zahtevek na vračilo kupnine pravnomočno zavrnjen, je bil tožničin dolg zoper leasingodajalca večji.

17. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izdalo vmesno sodbo o temelju tožbenega zahtevka (peta alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 315. člena ZPP). Ker je toženkin zavarovanec ravnal v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je v skladu z 2. členom Posebnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov podano toženkino zavarovalno kritje in je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z višino odškodnine ni ugotavljalo, toženka pa je vtoževani višini konkretizirano ugovarjala, je pritožbeno sodišče v preostalem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v sojenje glede višine tožbenega zahtevka (355. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških pritožbenega postopka v skladu s 164. členom in četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za poznejšo sodbo.

-------------

Op. št. (1): Prim. 1. točko pogodbe o finančnem leasingu.

Op. št. (2): Določba se glasi: Vozila iz prvega odstavka 2. člena tega pravilnika, v katera zaradi tehničnih razlogov ni mogoče vgraditi omejilnika hitrosti, morajo imeti o tem potrdilo. Tako potrdilo lahko izda le pooblaščeni servis proizvajalca vozila oziroma omejilnika hitrosti. Prva alineja prvega odstavka drugega člena Pravilnika določa, da mora biti največja hitrost motornih vozil za prevoz oseb, ki imajo več kot osem sedežev poleg vozniškega sedeža (kategoriji M2 in M3), omejena s homologiranim omejilnikom hitrosti.

Op. št. (3): 2. člen Posebnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov (priloga B7).

Op. št. (4): Določba se glasi: Prevzemnik naročila mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo.

Op. št. (5): Določba se glasi: Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).

Op. št. (6): Prim. sodbo VS RS z opr. št. II Ips 290/1999 z dne 19. 1. 2000, ki se sicer nanaša na presojo odškodninske odgovornosti odvetnika po Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) na podlagi 751. in 752. člena v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZOR, ki pa so vsebinsko enaki z določbami 768., 769. in drugega odstavka 6. člena OZ.

Op. št. (7): Prim. tretjo točko prvega odstavka in drugi odstavek 468. člena OZ.

Op. št. (8): Prvi odstavek 480. člena OZ.

Op. št. (9): Prim. D. Možina, Pravice kupca na podlagi stvarne napake pri prodajni pogodbi, Pravni letopis 2012, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, GV Založba, d.o.o., Ljubljana 2012, str. 90.

Op. št. (10): V skladu s prvo točko 459. člena OZ je napaka stvarna, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo.

Op. št. (11): Potrdilo bi v skladu s tretjim odstavkom 8. člena Pravilnika pridobila zgolj tista vozila,

v katera zaradi tehničnih razlogov omejilnika hitrosti ni mogoče vgraditi. Konkretni avtobus pa je že imel vgrajen omejilnik hitrosti.

Op. št. (12): Prim. 465. člen OZ, ki določa, da kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznost, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, in niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana.

Op. št. (13): Prvi odstavek določbe se glasi: Odvetniška zbornica Slovenije zavaruje odvetnika pred odgovornostjo za škodo, ki bi utegnila nastati stranki v zvezi z opravljanjem njegovega poklica. Z zavarovanjem mora biti krita škoda zaradi hude malomarnosti, napake ali opustitve poklicne dolžnosti odvetnika in pri njem zaposlenih. Tretji odstavek določbe se glasi: Zavarovalnice so dolžne skleniti pogodbo o zavarovanju skladno z določbami tega člena.

Datum zadnje spremembe:

26.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1589/2015
• VSL sodba I Cpg 282/2016
• Sodba II Ips 603/2002