VSL sklep Cst 833/2016

Jedro

Upravitelj mora ravnati z posebno – profesionalno skrbnostjo, njegova odgovornost je torej postrožena, saj se upravitelj šteje za strokovnjaka, ki ima ali vsaj mora imeti posebna znanja v zvezi s postopkom zaradi insolventnosti.

Delnice, če ne kotirajo na borzi, ni mogoče oceniti na podlagi primerljivih tržnih cen. Vendar pa je v takem primeru treba že v otvoritvenem poročilu to pojasniti, navesti, kako naj bi se sicer ugotavljala vrednost. Tudi način, kot ga je sicer izbrala upraviteljica, bi morda lahko bil sprejemljiv, vendar pa ne tako, kot se je tega lotila upraviteljica: ne da bi imela dovoljenje sodišča za kaj takega, je kar sama ugotavljala višino kapitala izdajatelja Delnic in od tod sklepala na vrednost posamezne delnice, pri čemer je ni niti zmotila tako velika razlika med vrednostjo teh delnic v računovodskih izkazih stečajnega dolžnika pred stečajem in tako ugotovljeno vrednostjo.

Pravilo glede ocenjevanja vrednosti je, da mora vrednost premoženja oceniti pooblaščeni ocenjevalec, ne pa upravitelj sam. Za kakršnakoli odstopanja, tudi za uporabo pravila iz prvega odstavka 328. člena ZFPPIPP, je nujno, da upravitelj na to potrebo opozori sodišče, kot transparentno in v skladu z dobro prakso pa je mogoče oceniti le taka pojasnila, ko upravitelj najprej pojasni, zakaj tega ne bo ocenjeval pooblaščeni ocenjevalec, nato pojasni knjigovodske vrednosti – tako stečajnega dolžnika kot vrednosti na podlagi računovodskih listin izdajatelja delnic. Tako vrednost, kot jo je upoštevala, pa bi smela upoštevati le ob izrecnem soglasju sodišča oziroma vsaj po izrecnem opozorilu, kako je prišla do ocenjene vrednosti, tako da bi ji sodišče lahko sporočilo, da to ne bo v redu, ko bi njeno ravnanje sploh lahko preverilo. Nikakor pa ne na tak način, ko je dajala vtis, da je bila opravljena realna ocena vrednosti, šele ob zapletu pri predlogu prodaje pa je pojasnila, kako se je zadeve lotila. Ob takem ravnanju bi vsaj sodnik izgubil zaupanje v upravitelja.

Tudi višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da predlog za prodajo, ki ne vsebuje podatkov o ločitvenih upnikih in višini njihovih terjatev, predstavlja izrazito pomanjkljiv predlog, tako predlogi pa vodijo k nadaljnjim napakam. Od povprečno skrbnega upravitelja pa se pričakuje tudi, da bo skrbno pazil na morebitne predkupne pravice, glede ločitvenih upnikov pa je zelo pomembno tudi, da je v takih primerih treba uporabiti 345. člen ZFPPIPP, da je izvedena prodaja tudi zakonita.

Pozivanje sodišča k dopolnjevanju in popravi predlogov postopek nedvomno podaljšuje, sodišče se preobremenjuje s tem, kar vpliva tudi na hitrost poplačila upnikov. Tudi lažja kršitev, ki se večkrat ponovi, preraste v težjo kršitev, ki pa že predstavlja podlago za razrešitev upravitelja. Ali je pri tem tudi že nastala škoda upnikom, pa pri odločanju o razrešitvi upravitelja ni tako pomembno, saj je hujša kršitev lahko podana tudi brez nastanka škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) razrešilo I. L. funkcije upravitelja v postopku, (2.) za novega upravitelja imenovalo L. B. T. in (3.) ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti v postopku.

2. Zoper navedeni sklep se je razrešena upraviteljica tako sama kot po odvetniku pravočasno pritožila. Pritožbi sta identični. Navaja, da je treba pretehtati, ali je kršitev take narave, da je treba upravitelja razrešiti, ali pa so na mestu druge – disciplinske sankcije. Namen razrešitve je namreč zagotoviti nemoten potek stečajnega postopka in uresničitev interesov upnikov. Določena konkretna ravnanja sploh ne pomenijo kršitve dolžne skrbnosti stečajne upraviteljice in/ali niso takšne narave, da bi bilo za nemoten potek stečajnega postopka potrebno razrešiti upraviteljico. Glede vrednosti delnic z oznako DEOR je navedla, da je knjigovodsko vrednost teh delnic ugotovila iz javno dostopnih bilančnih podatkov izdajatelja teh delnic – ugotavljala je knjigovodsko vrednost delnic glede na kapital izdajatelja teh delnic. Vrednost delnic v poslovnih knjigah stečajnega dolžnika je znašala 782.069,30 EUR, te delnice pa ne kotirajo na borzi. Opozarja na 3. odstavek 327. člena ZFPPIPP. Postopala je skladno s 1. odstavkom 328. člena ZFPPIPP in pridobila javne bilančne podatke te družbe, ki je zavezana k reviziji, zato mora knjigovodska vrednost izražati dejansko in pošteno sliko o družbi. Tako je opravila tista dejanja iz tega zakonskega določila, ki so potrebna za presojo najugodnejših pogojev prodaje, torej tudi glede izklicne cene. Takšno ugotovitev vrednosti je tudi lahko strokovno kompetentno opravila, saj ima tovrstno znanje. V času oprave ocene vrednosti je tudi imela veljavno dovoljenje za opravljanje dela kot pooblaščena ocenjevalka podjetij, ki pa ga kasneje ni več podaljšala. Njeno dejanje tako sploh ni pomenilo kršitve, vsekakor pa ni takšne narave, da bi bilo za nemoten in uspešen potek stečajnega postopka potrebno upraviteljico razrešiti njene funkcije v postopku. Glede na neuspešnost prodaj pa je bila izhodiščna cena delnic očitno ocenjena previsoko. Ločitvenemu upniku pa bi lahko škoda nastala le, če bi bila izhodiščna vrednost prenizko postavljena. Ločitveni upnik (N d. d.) pa je z ugotovljeno vrednostjo in s tem tudi z metodo njeno določitve in načinom prodaje soglašal. V predlogu tretje prodaje je pomotoma napisala desetkrat premajhno vrednost (namesto 1.972.635,20 EUR je zapisala 197.263,52 EUR) in bi sodišče ob primerni skrbnosti to napako lahko samo ugotovilo, saj je predlagala znižanje z zadnje cene 2.815.050,40 EUR za 30 %, taka napaka pa ne opravičuje razrešitve. Je pa v poročilu pomotoma zapisala, da gre za tržno vrednost teh delnic. Neutemeljeni so tudi očitki glede povezave z njenim nadomestilom, saj bi že pri vrednosti delnic 1.824.387,50 EUR njena nagrada dosegla maksimum. Glede ostalih razlogov pa se pred izdajo sklepa sploh ni mogla izjasniti, saj je bila s pozivom z dne 24. 10. 2016 pozvana le k izjasnitvi o razlogih v zvezi z delnicami DEOR in prodaje nepremičnin Bežigrajski dvor, s čimer je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka. V zvezi z dopolnitvijo otvoritvenega poročila je navedla, da prvotnemu otvoritvenemu poročilu ni priložila bilance iz 1. odstavka 291. člena ZFPPIPP, ki pa je bila pravočasno oddana davčnemu organu, na zahtevo sodišča je tudi pojasnila razliko v bilanci stanja na dan pred začetkom stečajnega postopka in otvoritveni bilanci, ko ni šlo za dopolnitev, temveč za pojasnilo načina izvedbe slabitev. Glede poprave končnega seznama preizkušenih terjatev je navedla, da ta po pozivu sodišča sploh ni bil spremenjen vsebinsko, temveč je bil naknadno predložen le v grafično preglednejši obliki. Glede nepravilnosti pri prodaji nepremičnin na lokaciji Bežigrajski dvor, Ljubljana, je navedla, da je dejansko spregledala predkupno pravico, kar pa je po pozivu in navodilu ustrezno sanirala, ta napaka pa ni vplivala na potek stečajnega postopka – če bi bilo premoženje prodano brez upoštevanja predkupne pravice, bi bil sicer sklenjeni posel ničen, obseg stečajne mase pa se ne bi zmanjšal. Glede pomanjkljivosti pri prodaji nepremičnin na lokaciji Ulica F. 33, je navedla, da je po ugovoru ločitvenega upnika ugotovila napako v cenitvenem poročilu. Ni bilo ocenjeno premoženje, ki ne bi bilo last stečajnega dolžnika, temveč je cenilka nepravilno poleg zgradbe posebej ocenila tudi stavbišče pod zgradbo, ki je splošni skupni del stavbe. Sama nima ustreznega strokovnega znanja, zaupala je sodni cenilki, torej je ravnala vestno in v skladu z dolžno profesionalno skrbnostjo. Taka napaka tudi ne more močno omajati zaupanja sodišča. Poslovno napačna odločitev glede načina prodaje pa sama po sebi še ne pomeni kršitve obveznosti, dokler to ni rezultat kršitve kake od obveznosti iz 98. člena ZFPPIPP. O očitku izgube zaupanja sodišča se sploh ne more izjasniti, ker ni konkretiziran, vsaj glede neprimernega odnosa do sodišča. Vedno je do sodnice in s tem do sodišča izkazovala primerno spoštljiv odnos, spoštovala in upoštevala je njena navodila in izpolnila vsako zahtevo po pojasnilu ali dopolnitvi. Glede vlaganja neustreznih predlogov je navedla, da je očitek povsem nekonkretiziran. Če je za nemoten potek stečajnega postopka potrebna njena razrešitev, bi sodišče to moralo storiti takoj, ko je za te domnevne kršitve izvedelo. Tudi celovita ocena njenega dela pokaže, da je njena razrešitev neupravičena. Zatrjevane pomanjkljivosti niso takšne narave, da bi se zaradi tega bistveno podaljševal ta postopek ali delali nepotrebni stroški, te pa tudi ne presegajo okvira profesionalne skrbnosti. Pozivi k dopolnitvi vlog so običajen način komuniciranja med upraviteljem in sodiščem, vsebina in količina teh pozivov pa ne presega običajne v drugih stečajnih postopkih. V sodni praksi se je oblikoval določen standard vestnosti in ustrezne profesionalne skrbnosti stečajnih upraviteljev, v okviru katerega je tudi sama delovala.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, iz določb 118. člena ZFPPIPP jasno izhaja, da je kršitev dolžnosti upravitelja razlog za njegovo razrešitev, pri čemer so njegove naloge določene 98. členu ZFPPIPP. Iz 1. odstavka 97. člena tudi jasno izhaja, da upravitelj svoje naloge in pristojnosti opravlja zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov, kar mu mora biti torej vodilo v stečajnem postopku. Pri tem mora upravitelj ravnati z posebno – profesionalno skrbnostjo, njegova odgovornost je torej postrožena, saj se upravitelj šteje za strokovnjaka, ki ima ali vsaj mora imeti posebna znanja v zvezi s postopkom zaradi insolventnosti (2. odstavek 98. člena ZFPPIPP). Pri opravljanju nalog in pristojnosti ga nadzira sodišče, pri čemer gre za pravni nadzor, ki mora biti tudi vsebinski, tak nadzor pa je mogoč le, če so tudi listine, ki jih sestavlja upravitelj (tu gre predvsem za otvoritveno poročilo), sestavljene tako, da upoštevajo vsa določila ZFPPIPP. Ravno zato je tako pomembno tudi zaupanje sodnika, ki vodi postopek, do upravitelja in v njegovo vestnost ter skrbnost (tako tudi sklepa Cst 122/2014 in Cst 362/2016).

5. Med pomembne določbe, ki so namenjene tudi presoji ravnanja upravitelja in njegovih predlogov tako s strani sodišča kot s strani upnikov, spadajo tudi določila o ocenjevanju vrednosti premoženja. V skladu s 1. odstavkom 327. člena ZFPPIPP upravitelj mora za vsako premoženje, ki sestavlja stečajno maso, dobiti oceno vrednosti tega premoženja zaradi prodaje, izdelati jo mora pooblaščeni ocenjevalec za tisto vrsto premoženja, ki je predmet ocene (2. odstavek 327. člena ZFPPIPP), ta pa mora biti izdelana po tržni in likvidacijski vrednosti v skladu s standardi ocenjevanja vrednosti, določenimi z zakonom, ki ureja revidiranje (3. odstavek 327. člena ZFPPIPP). Kadar pa vrednosti premoženja ni mogoče oceniti na podlagi primerljivih tržnih cen, mora upravitelj objaviti nezavezujoče zbiranje ponudb ali opraviti druga dejanja za pridobitev informacij, ki so pomembne za presojo najugodnejših pogojev prodaje (1. odstavek 328. člena ZFPPIPP).

6. Pritožba niti ne zanika trditve iz izpodbijanega sklepa, da iz otvoritvenega poročila izhaja, da je vrednost naložb ocenjeval V. S. in da je med med naložbe v delnice pritožnica uvrstila tudi 297 delnic z oznako DEOR (izdajatelja D. d. d.; v nadaljevanju: Delnice). Že taka kršitev sama po sebi je dovolj za razrešitev upravitelja, saj gre za zavajanje sodišča, ker ustvarja vtis ocenjevanja po pooblaščenem ocenjevalcu.

7. Kasneje, ko je sodišče prve stopnje zaradi nenavadno nizke predlagane cene pri tretji prodaji teh Delnic, konkretneje raziskovalo tudi ocenjevanje njihove vrednosti, se je izkazalo, da za Delnice cenitev sploh ni bila izdelana. Ob podrobnejšem pregledu otvoritvenega poročila višje sodišče ugotavlja, da je v njem navedeno, da Delnice ne kotirajo na borzi, njihova knjigovodska vrednost pa znaša 3.522.562,56 EUR. Nikjer iz otvoritvenega poročila pa ne izhaja, da bi njihovo vrednost določala oziroma celo ocenjevala upraviteljica sama. Medtem pa pri določenih deležih v družbah otvoritveno poročilo izrecno pojasni, da bo zaradi ugotovitve vrednosti deležev potrebno nezavezujoče zbiranje ponudb.

8. Iz pritožbe nadalje tudi izhaja, da naj bi bila knjigovodska vrednost Delnic ugotovljena iz knjigovodske vrednost kapitala družbe D. d. d. – izdajateljice Delnic, ne pa iz knjigovodske vrednosti teh delnic v bilancah stečajnega dolžnika, kot je to navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Kot skrajno nenavadno pri tem višje sodišče ocenjuje dejstvo, da je imel stečajni dolžnik (pred stečajem) v računovodskih izkazih za knjigovodsko vrednost delnic navedeno le vrednost 782.069,30 EUR, upraviteljica pa je kot njihovo vrednost ocenila 3.522.562,56 EUR, torej več kot 4x več. Višje sodišče se sicer strinja s pritožbo, da teh delnic, če ne kotirajo na borzi, ni mogoče oceniti na podlagi primerljivih tržnih cen. Vendar pa je v takem primeru treba že v otvoritvenem poročilu to pojasniti, navesti, kako naj bi se sicer ugotavljala vrednost (npr. z nezavezujočim zbiranjem ponudb, kot je to upraviteljica predlagala glede vrednosti deležev v nekaterih družbah). Tudi način, kot ga je sicer izbrala upraviteljica, bi morda lahko bil sprejemljiv, vendar pa ne tako, kot se je tega lotila upraviteljica: ne da bi imela dovoljenje sodišča za kaj takega, je kar sama ugotavljala višino kapitala izdajatelja Delnic in od tod sklepala na vrednost posamezne delnice, pri čemer je ni niti zmotila tako velika razlika med vrednostjo teh delnic v računovodskih izkazih stečajnega dolžnika pred stečajem in tako ugotovljeno vrednostjo. Glede na navedbe upraviteljice, da bi ji za maksimalno nagrado za otvoritveno poročilo zadostovala že vrednost Delnic 1.824.387,50 EUR, in vrednostjo teh Delnic 782.069,30 EUR, kot jo je stečajni dolžnik ocenjeval pred stečajem, pa se tudi vrednost Delnic izkaže za pomemben faktor pri določanju te nagrade. Pravilo glede ocenjevanja vrednosti je, da mora vrednost premoženja oceniti pooblaščeni ocenjevalec, ne pa upravitelj sam. Za kakršnakoli odstopanja, tudi za uporabo pravila iz 1. odstavka 328. člena ZFPPIPP, je nujno, da upravitelj na to potrebo opozori sodišče, kot transparentno in v skladu z dobro prakso pa je mogoče oceniti le taka pojasnila, ko upravitelj najprej pojasni, zakaj tega ne bo ocenjeval pooblaščeni ocenjevalec, nato pojasni knjigovodske vrednosti – tako stečajnega dolžnika kot vrednosti na podlagi računovodskih listin izdajatelja delnic (za tako oceno, kot jo je naredila upraviteljica, je tudi višjemu sodišču jasno, da kakšno posebno strokovno znanje ocenjevalca niti ni potrebno, zato je sklicevanje za znanje upraviteljice tu pravzaprav odveč), tako vrednost, kot jo je upoštevala, pa bi smela upoštevati le ob izrecnem soglasju sodišča oziroma vsaj po izrecnem opozorilu, kako je prišla do ocenjene vrednosti, tako da bi ji sodišče lahko sporočilo, da to ne bo v redu, ko bi njeno ravnanje sploh lahko preverilo. Nikakor pa ne na tak način, ko je dajala vtis, da je bila opravljena realna ocena vrednosti, šele ob zapletu pri predlogu prodaje pa je pojasnila, kako se je zadeve lotila. Ob takem ravnanju bi vsaj sodnik izgubil zaupanje v upravitelja.

9. Glede predloga za tretjo prodajo teh delnic je zagotovo sodišču prve stopnje v oči padla tudi nenavadna nizka prodajna cena – pri drugi prodaji je bila cena 2.818.050,40 EUR, zdaj pa naj bi bila cena le še 197.263,52 EUR, čeprav je hkrati navedla, da naj bi bila s tem cena znižana za 30 %. Najmanj, kar je, to kaže na veliko površnost upraviteljice, pri čemer je ta predlog večkrat popravljala, pa je šele v predlogu z dne 11. 10. 2016 (PD 313) popravila tudi to vrednost. Tudi višje sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da predlog za prodajo, ki ne vsebuje podatkov o ločitvenih upnikih in višini njihovih terjatev, predstavlja izrazito pomanjkljiv predlog, tako predlogi pa vodijo k nadaljnjim napakam. Od povprečno skrbnega upravitelja pa se pričakuje tudi, da bo skrbno pazil na morebitne predkupne pravice, glede ločitvenih upnikov pa je zelo pomembno tudi, da je v takih primerih treba uporabiti 345. člen ZFPPIPP, da je izvedena prodaja tudi zakonita.

10. Višje sodišče tako ocenjuje, da gre že pri oceni vrednosti teh Delnic pa tudi glede predloga za prodajo teh delnic za tako ravnanje, ki je v nasprotju s pomembnimi nalogami upravitelja, gre za ravnanje v nasprotju z zakonom, ki že samo po sebi upravičuje sodišče k razrešitvi upravitelja. Posledica tega je tudi izguba zaupanja sodišča oziroma sodnika v pravilno in zakonito ravnanje upravitelja v nadaljnjem postopku, kar je povsem zadovoljivo pojasnilo tudi sodišče prve stopnje in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

11. Pritožnica ima sicer prav, ko navaja, da je bila v pozivu, naj se izreče o razlogih za razrešitev (PD 318), pozvana le, da se izreče v zvezi s predlogom prodaje delnic DEOR in cenitvijo njihove vrednosti. Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da je bila na razgovoru 15. 11. 2016 opozorjena še na druge kršitve, o katerih se je imela možnost izreči. Zato je neutemeljena navedba, da naj bi bila razrešeni upraviteljici kršena pravica do izjave. Upraviteljica pa tudi v pritožbi kot odgovor na te očitke navaja le, da je bila dovolj skrbna, da je šlo zgolj za manjše pomanjkljivosti, da je bilo vse v okviru dopustnih napak in da vse skupaj ne opravičuje njene razrešitve. Vsaka od teh posameznih kršitev (razen kršitev v zvezi z delnicami z oznako DEOR) res tega še ne opravičuje, vendar pa je treba postopek gledati celostno. Pozivanje sodišča k dopolnjevanju in popravi predlogov postopek nedvomno podaljšuje, sodišče se preobremenjuje s tem, kar vpliva tudi na hitrost poplačila upnikov (primerjaj tudi Cst 56/2016). Tudi lažja kršitev, ki se večkrat ponovi, preraste v težjo kršitev, ki pa že predstavlja podlago za razrešitev upravitelja. Ali je pri tem tudi že nastala škoda upnikom, pa pri odločanju o razrešitvi upravitelja ni tako pomembno, saj je hujša kršitev lahko podana tudi brez nastanka škode. Kadar pri kršitvah škoda že nastane, gre lahko celo za hujšo disciplinsko odgovornost upravitelja, ki lahko vodi k odvzemu pravice opravljati funkcijo upravitelja (2. odstavek 120.h člena in 120.i člen ZFPPIPP). Vendar pa to, da kršitev ni tako huda, še ne pomeni, da ni podana kršitev upravitelja, ki narekuje razrešitev v konkretnem postopku zaradi insolventnosti.

12. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene razloge, ki so bili pomembni za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 321/2013
• VSL sklep Cst 107/2013
• VSL sklep Cst 330/2011