VSL sklep I Cp 112/2017

Jedro

Toženčev vstop v stanovanje 4. 5. 2015, menjava ključavnice na vhodnih vratih, odstranitev oblačil, obutve, računalnika, televizije in osebnih stvari drugega tožnika in njegove partnerke, so tipična motilna ravnanja, pred katerimi ščitijo določila SPZ o posestnem varstvu. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta tožnika bila posestnika spornega stanovanja v času motilnega dogodka, da je posest motil toženec, tožba pa je bila vložena pravočasno, je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožnika v posesti nepremičnine, stanovanja št. 23, v IV. nadstropju stavbe na A. v K., s tem da je 4. 5. 2015 vstopil v to stanovanje, zamenjal ključavnico na vhodnih vratih ter iz stanovanja odstranil oblačila, obutev, računalnik in televizijo ter osebne stvari drugega tožnika, ki jih je odložil na hodniku, in se v stanovanje vselil. Tožencu je naložilo, da je dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje ter vrniti drugemu tožniku nepremičnino v neposredno posest, hkrati pa mu je prepovedalo v bodoče s takšnimi in podobnimi ravnanji posegati v posest tožečih strank glede rabe nepremičnine. Zavezalo ga je tudi k plačilu pravdnih stroškov tožnikoma v višini 1.589,33 EUR.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zanika, da bi kadarkoli motil posest tožnikov. Prvi tožnik nikoli ni bil posestnik stanovanja, drugi tožnik pa je zgolj sredstvo v rokah prvega tožnika, ki želi skupaj s svojo partnerko A. A. odstraniti toženca iz njegovega stanovanja ter si slednjega prilastiti. Drugi tožnik se je že pred motilnim dejanjem prostovoljno izselil, toženec pa je imel stanovanje v posesti od leta 2008. Čeprav je stanovanje formalno napisano na prvega tožnika, je dejansko v lasti toženca in ga uporablja kot edini dom. Prvi tožnik je posodil zgolj svoje ime, nato pa izkoristil formalno lastništvo, tako da je stanovanje oddal drugemu tožniku. Razlogi sodišča so nasprotujoči, ko najprej navede, da je za odločitev nepomembno, ali ima prvi tožnik pravico do posesti, nato pa, da uživa posestno varstvo kot lastnik stanovanja oziroma posredni posestnik. Ker prvi tožnik ni lastnik predmetnega stanovanja in ne posestnik, je hudo zlorabil toženca in takšnemu zavržnemu ravnanju ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sodišče bi moralo zaslišati B. B., saj gre za bistveni dokaz glede lastništva in posesti stanovanja. Tožnik je bil neprepričljiv ob zaslišanju, ko ni povedal, koliko naj bi plačal za stanovanje, niti ni izpovedoval o drugih pomembnih okoliščinah oziroma se njegove izpovedbe razlikujejo od teh, ki jih je podal v postopkih I P 207/2014 in P 144/2014. Njegove izpovedbe v teh postopkih so tudi drugačne od izpovedb A. A. o načinu plačila kupnine. Prvi tožnik od toženca nikoli ni zahteval, da stanovanje zapusti ali da sklene z njim najemno pogodbo, čeprav je ta živel v stanovanju vse od leta 2008. Prvi tožnik tudi nikoli ni plačeval stroškov za samo stanovanje, kar kaže, da s tem nima ničesar. Sodišče bi navedeno vsekakor moralo obravnavati in kritično presoditi. Ključe od stanovanja je dejansko imela A. A., ki je prej živela v stanovanju s tožencem. Tudi iz izpovedbe drugega tožnika in njegove žene izhaja, da je stanovanje dejansko oddajala A. A., prvi tožnik pa je le kot formalni lastnik sklenil najemno pogodbo. Pri zadevi gre za dobro načrtovani plan oziroma zvijačo prvega tožnika in A.A, ki sta si želela stanovanje toženca na vsak način prisvojiti. Temu je bil namenjen tudi postopek, s katerim je A. A. dosegla ukrep prepovedi vstopa v stanovanje zaradi nasilja. Sodišče ni imelo podlage za zaključek, da imata drugi tožnik in njegova žena interes vrniti se v stanovanje, saj tega v postopku nista izpovedala. Sodišče ni obravnavalo dokazov, ki jih je ponudil toženec, kar predstavlja hudo kršitev določb postopka, zaradi katere je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Gre za dokaze z zapisniki ZSV 13/2015-2 in K 4232/2015. Drugi tožnik se je že v aprilu 2015 prostovoljno izselil iz stanovanja in se vselil v novo stanovanje na naslovu C., K., kjer je imel parkirano svoje osebno vozilo. To dokazujejo priložene fotografije, posnete v začetku maja 2015, omenjeno je potrdila tudi priča C. C. Da drugi tožnik nima interesa na bivanju, kaže tudi dejstvo, da ga ni bilo ob poskusu izvršitve sklepa o začasni odredbi in sam tudi ni zahteval te izvršitve. Prav tako se ni udeleževal predmetnega postopka, pri čemer ni mogoče slediti izgovorom, da naj bi zbolel. Toženec posesti na stanovanju ni opustil, odšel je zgolj zato, ker je spoštoval odločitev sodišča in zgolj za čas trajanja ukrepa prepovedi vstopa v stanovanje po sklepu N 59/2014, ko si je bivališče poiskal v hotelu ... v K. Ko je 5. 12. 2014 potekel odrejeni ukrep trimesečne prepovedi, ni bilo ovire, da se ne bi vrnil. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da ne gre za opustitev posesti, če posameznik zaradi določenih ovir stvari ne more uporabljati. Sodišče bi o tem moralo zaslišati toženca, ki se zaradi nepredvidljivih in neodložljivih službenih obveznosti naroka ni mogel udeležiti.

3. Tožnika sta odgovorila na pritožbo in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Posest v nasprotju s pravico, ki pomeni pravno oblast do stvari, predstavlja dejansko oblast nad stvarjo (prvi odstavek 24. člena SPZ). Ima jo tako neposredni posestnik, kot tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo iz kakršnegakoli pravnega naslova kot posestnik (drugi odstavek 24. člena SPZ). Posestno varstvo ureja 33. člen SPZ, po katerem sodišče nudi varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Posestno varstvo imata tako posredni kot neposredni posestnik.

6. Glede na omenjena pravna izhodišča, ki temeljijo na naravi posesti kot dejanskega stanja, so pravno neodločilne vse pritožbene navedbe, ki se ukvarjajo s pravico do posesti. V zadevi zato ni bistveno, na kakšen način je prvi tožnik postal lastnik stanovanja in ali je tudi dejanski ali zgolj formalni lastnik. Sodišče prve stopnje zato v tem postopku ni bilo dolžno zaslišati priče B. B., saj že iz njene izjave (B10) izhaja, da sta neposredno posest stanovanja izvrševala drugi tožnik in njegova žena. Da jima je stanovanje kot formalni lastnik oddajal prvi tožnik, ki je pred tem slednjega kupil prav od omenjene priče (B6), pa izhaja iz najemne pogodbe z dne 7. 11. 2014 (A4). Da bi omenjena priča kaj konkretnega vedela o opustitvi neposredne posesti drugega tožnika v času motilnega ravnanja, kar bi lahko bila pravno relevantna okoliščina, iz trditvene podlage toženca ne izhaja.

7. Pritožbeno sodišče v celoti sledi dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje iz 8. točke obrazložitve, da sta od podpisa najemne pogodbe v novembru 2014 neposredno posest nad stanovanjem izvrševala drugi tožnik in njegova žena, čeprav sta se v času motilnega ravnanja 4. 5. 2015 nahajala v M. Nasprotne pritožbene navedbe, da je drugi tožnik že v aprilu 2015 prostovoljno opustil posest in se z ženo iz stanovanja izselil, so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tega ne potrjujejo fotografije vozila, na katere se sklicuje toženec, saj zanje sam pove, da so nastale v mesecu maju 2015, ko je moral drugi tožnik že iskati novo bivališče prav zaradi ravnanja toženca. Prav tako nasprotnega ne potrjuje izpoved priče C. C. mlajšega, ki je ob zaslišanju navedel, da se je toženec v stanovanje znova vselil v maju 2015, izpovedal pa je tudi, da so bili osebni predmeti najemnikov zloženi po hodniku, in to prav v času, ko se je toženec znova vselil v stanovanje.

8. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče sledilo zgolj trditvam tožeče stranke in z njene strani predloženim dokazom. Iz dokaznega sklepa izhaja, da je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v številne listine, ki jih je v spis predložil toženec, vendar jih ni posebej ocenjevalo, ker niso bile pravno relevantne. Toženec v pritožbi pavšalno uveljavlja kršitev pravice do izjave in načela enakopravnega obravnavanja, češ da sodišče ni vpogledalo v zapisnika ZSV 13/2017-2 in K 4232/2015, pri čemer pa ne pojasni, katera pravno relevantna dejstva naj bi iz omenjenih listin izhajala. Zgolj navedbe drugega tožnika, da ni imel več namena živeti v spornem stanovanju, podane v času pred motilnim ravnanjem, še ne pomenijo, da v stanovanju dejansko ni bival v času storitve motilnega ravnanja. Da je posest izvrševal, je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja njegove žene in na podlagi ovadbe, ki jo je podal sam 12. 5. 2015, na posest so kazale tudi stvari obeh najemnikov, ki jih je toženec ob vselitvi odložil na stopnišče in hodnik pred stanovanjem. Če bi drugi tožnik posest na stanovanju dejansko opustil, v njem ne bi hranil osebnih stvari, računalnika, televizije in podobnih predmetov. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je drugi tožnik pravni interes za ta postopek izrazil že s samo vložitvijo tožbe, ko je zahteval vrnitev neposredne posesti, pri čemer pravni naslov za takšno posest po poteku najemne pogodbe v razmerju do toženca ni odločilen.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženec posesti nad stanovanjem ni opustil. Ker je posest dejanska oblast nad stvarjo, to pa sta že od novembra 2014 skladno z najemno pogodbo izvrševala drugi tožnik in njegova žena, toženec posesti nad stanovanjem ni imel. Zgolj prepričanje, da je lastnik, namreč ne pomeni dejanske oblasti. Toženec se v stanovanje tudi ni vrnil neposredno po izteku ukrepa prepovedi približevanja v decembru 2014, temveč šele v začetku maja 2015, zato se ne more sklicevati, da v stanovanju ni bival le v času trajanja ukrepa.

10. Toženčev vstop v stanovanje 4. 5. 2015, menjava ključavnice na vhodnih vratih, odstranitev oblačil, obutve, računalnika, televizije in osebnih stvari drugega tožnika in njegove partnerke, so tipična motilna ravnanja, pred katerimi ščitijo določila SPZ o posestnem varstvu. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta tožnika bila posestnika spornega stanovanja v času motilnega dogodka, da je posest motil toženec, tožba pa je bila vložena pravočasno, je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo, pri čemer tudi ni zagrešilo kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

11. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov, ki sta jih z odgovorom na pritožbo imela tožnika, saj ta vloga za odločitev v pritožbenem postopku ni bila potrebna (prvi odstavek 155. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3094/2016
• VSL sklep II Cp 4104/2011
• VSL sklep I Cp 2684/2012