VSL sklep I Cp 101/2017

Jedro

Nobenega „dokaznega pravila“ torej ni, ki bi terjalo ali utemeljevalo, da sodišče najprej zasliši pravdni stranki, šele nato priče, še posebej pa nobenega dokaznega pravila, ki bi opravičevalo zavrnitev drugih dokazov, če stranka onemogoči lastno zaslišanje.

Obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov, a zgrešeno stališče o tem, da je treba najprej zaslišati pravdni stranki in šele nato priče, ni tak upravičen razlog.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora druga toženka vzpostaviti prejšnje posestno stanje na poti parc. št. 1774/7 k. o. ..., ki jo je s spodkopavanjem zožila za približno pol metra in da se ji v bodoče prepove na tak ali podoben način ovirati tožničino posest. Tožnici je naložilo, da mora drugi toženki povrniti 946,66 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper tak sklep se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Meni, da je v zadostni meri dokazala, do kakšnih motenj naj bi prihajalo. V dokaz je predložila fotografijo s 13. 4. 2014, iz katere izhaja, da je tožena strank s svojim ravnanjem samovoljno spremenila dotedanji način izvrševanja posesti. S tem je preprečila nemoteno uživanje nepremičnine in otežila vožnje. Tega dne so prišli policisti PP ..., ki so naredili zapisnik. Obstaja pa tudi zapisnik s 14. 4. 2014, iz katerega izhaja, da so se sestali lastniki parcele št. 1774/7 k. o. ... in se strinjali, da se vloži tožba zaradi motenja posesti. S tem je jasno dokazano, da je toženka motila posest in da je bilo njeno ravnanje protipravno.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba najprej zaslišati tožečo stranko. Zaslišanje stranke sploh ni dokaz, dokaz pa je zaslišanje prič. K razjasnitvi odločilnih dejstev bi v veliki meri pripomoglo zaslišanje predstavnika tožeče stranke A. A. in ostalih soposestnikov nepremičnine parcele št. 1774/7 k. o. ... Predlagane priče bi pojasnile, da toženka ni odstranjevala materiala s svoje nepremičnine, ampak je izkopavala pot in jo ožila.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prosta dokazna ocena se nanaša na 1.) izbor dokazov, 2.) metodo njihove izvedbe in na 3.) oceno njihove dokazne vrednosti.

6. Povsem napačno je tako pritožbeno stališče tožeče stranke, da zaslišanje pravdnih strank ni dokaz. Dokaz predstavlja vse, kar sodišču in udeležencem postopka omogoča čutno zaznavanje. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) načeloma ne pozna omejitve glede izbire dokaznih sredstev. Stranke lahko predlagajo (in sodišče nato izvede) katerokoli dokazno sredstvo – ne le tista, ki so normativno urejena v 18. poglavju ZPP.(1)

7. Izvedba dokaza z zaslišanjem strank je podrobneje urejena v 257. do 263. členu ZPP. V skladu z določbo 262. člena ZPP zoper stranko, ki se sodnemu vabilu na zaslišanje ni odzvala, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi. V tem primeru sodišče lahko odloči, da se zasliši samo eno stranko (2. odstavek 258. člena ZPP), kar je v tej zadevi povsem pravilno storilo. Sodišče nato glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje, česar sodišče prve stopnje ni storilo.

8. Utemeljeno pa pritožnica izpostavlja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je treba najprej zaslišati tožečo stranko, šele potem, če je to sploh potrebno, priče. Načelo proste presoje dokazov se nanaša tudi na metodo njihove izvedbe. Nobenega „dokaznega pravila“ torej ni, ki bi terjalo ali utemeljevalo, da sodišče najprej zasliši pravdni stranki, šele nato priče, še posebej pa nobenega dokaznega pravila, ki bi opravičevalo zavrnitev drugih dokazov, če stranka onemogoči lastno zaslišanje.

9. Zahtevi iz 22. člena Ustave ustreza načelna obveznost sodišča, da izvede predlagane dokaze, ki pa ni neomejena. Obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov(2), a zgrešeno stališče o tem, da je treba najprej zaslišati pravdni stranki in šele nato priče, ni tak upravičen razlog. Z napačno zavrnitvijo izvedbe pravočasno predlaganih dokazov z zaslišanjem prič A. A., B. B., C. C. in D. D.(3) (predlaganih za dokazovanje pravno relevantnih okoliščin, glede katerih sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu obrazloži, da jih tožeča stranka ni uspela dokazati) je torej sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnica uveljavlja v pritožbi, smiselno (z vztrajanjem pri izvedbi dokazov(4)) pa jo je uveljavljala že na naroku za glavno obravnavo 6. 9. 2016.

10. Višje sodišče je zaradi opisanega v skladu s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje, da bo odpravilo kršitev in po izvedenem dokaznem postopku odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. V skladu s 356. členom ZPP pritožbeno sodišče, ker gre za ponovno razveljavitev v zadevi, ki bi morala biti rešena hitro (425. člen ZPP), česar sodišče prve stopnje doslej ni upoštevalo(5), zadevo vrača v ponovno odločanje pred drugim sodnikom.

11. Razveljavitev odločitve o stroških je posledica (delne) razveljavitve sklepa. V skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP je odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo.

-------------

Op. št. (1): Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 212/2012 in II Ips 27/2000 ter J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2005, stran 88.

Op. št. (2): Predvsem iz namena te pravice izhaja, da sodišče ni zavezano izvesti dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega dejstva, ki po pravni presoji sodišča ni pravno relevantno. Prav tako sodišče seveda ni zavezano izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano (ne velja pa nasprotno). Pravico do izvedbe dokazov je skladno z zahtevami učinkovitosti, pospešitve in ekonomičnosti postopka mogoče omejiti tudi z izključitvijo izvedbe dokazov, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza še z utemeljitvijo, da je bil podan z namenom zavlačevanja ali prepozno.

Op. št. (3): Pritožbeno sodišče pritožnico opozarja, da zaslišanja priče H.H., za katerega v pritožbi navede, da je predstavnik tožeče stranke, ni predlagala. Če gre za zakonitega zastopnika, pa je izvedbo dokaza z neopravičeno neudeležbo na naroku onemogočil sam.

Op. št. (4): Tedaj zavrnjenih brez obrazložitve.

Op. št. (5): Pri razpisovanju in prelaganju narokov ter njihovi organizaciji (sodišče mora v tovrstnih pravdah še bolj kot sicer upoštevati načelo koncentracije glavne obravnave).

Datum zadnje spremembe:

03.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 439/2017
• VSM sodba I Cpg 9/2010
• VSL sodba I Cp 550/2014