<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cst 42/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:CST.42.2017
Evidenčna številka:VSL0078114
Datum odločbe:31.01.2017
Senat, sodnik posameznik:Andreja Strmčnik Izak (preds.), Mateja Levstek (poroč.), Irena Dovnik
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti - neizbrisana pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje

Jedro

Nov drugi stavek drugega odstavka 400. člena ZFPPIPP se uporablja le, če se je postopek odpusta obveznosti začel po 26. 4. 2016. Zato to določilo v ničemer ni moglo poseči v njegov položaj v letu 2013, ko je sodišče prve stopnje odločalo o začetku postopka odpusta obveznosti.

Ob obstoju ovire za odpust obveznosti, odpust obveznosti stečajnemu dolžniku ni dovoljen, zato bi bilo v nasprotju z namenom odpusta obveznosti, da bi bile stečajnemu dolžniku obveznosti odpuščene. Zakon določa, kdaj stečajni dolžnik do odpusta obveznosti ni upravičen, torej da te pravne dobrote ni vreden, obsojenost za kaznivo dejanje proti premoženju je pač ena od teh ovir. Pri tem pa stečajni dolžnik ne upošteva, da odpust obveznosti že tako ali tako močno posega v ustavno pravico upnikov do zasebne lastnine, katere del je tudi pravica do poplačila terjatev, zato je tudi pravico dolžnika do odpusta obveznosti treba razlagati zelo ozko, restriktivno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da je bil med preizkusnim obdobjem res pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje tatvine in mu je bila izrečena pogojna obsodba štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, ki je potekla 27. 3. 2016, tako da bodo pogoji za zakonsko rehabilitacijo nastopili z dnem 27. 3. 2017. Kaznivo dejanje je storil skoraj dve leti pred vložitvijo predloga za odpust obveznosti, pravnomočna obsodba pa je bila izdana šele po vložitvi predloga za 001-81 stran 1/3 odpust obveznosti, znotraj preizkusnega obdobja. Izpodbijani sklep je neutemeljen in nezakonit, v nasprotju z ustavno pravico dolžnika do enakega varstva pravic, saj očitno neustavno obravnava stečajne dolžnike, ki so bili pravnomočno obsojeni pred predlogom za odpust obveznosti v primerjavi z dolžniki, ki so bili obsojeni v teku preizkusnega obdobja, uspeh odpusta obveznosti stečajnega dolžnika pa veže na hitrost postopanja državnih organov in ne na dejavnike, ki so dejansko odvisni od ravnanja stečajnega dolžnika. V zvezi s tem se sklicuje na vsebino 2. odstavka 400. člena ZFPPIPP, po katerem bi sodišče dolžniku, ki je že pravnomočno obsojen, ob odločanju o začetku postopka odpusta obveznosti določilo takšno preizkusno obdobje, da bi do njegovega poteka že potekel čas za zakonsko rehabilitacijo za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, za katero je bil obsojen. Za ste čajne dolžnike, ki so obsojeni za tako kaznivo dejanje med preizkusnim obdobjem, pa taka prilagoditev ni mogoča. Taka ureditev pa posega v pravico stečajnega dolžnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pravica stečajnega dolžnika je tako očitno odvisna od hitrosti odločanja oziroma postopanja sodišč v kazenskem postopku, kar pa na uspeh stečajnega dolžnika ne bi smelo vplivati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dolžnik navaja, da je kaznivo dejanje storil v času od 12. 1. 2012 do 13. 1. 2012, torej skoraj dve leti pred vložitvijo predloga za odpust obveznosti, kar pa ne drži. Iz spisa namreč izhaja, da j e stečajni dolžnik predlog za začetek postopka osebnega stečaja in predlog za odpust obveznosti vložil 11. 2. 2013, torej dobro leto po storitvi kaznivega dejanja. Pomembno pa je, da je takrat dobro vedel, da je storil kaznivo dejanje, za katero je bil kasneje obsojen. Obtožni predlog je bil vložen 31. 12. 2012 (v uvodu sodbe Okrajnega sodišča v Radovljici I K 903/2013 z dne 30. 8. 2013 je očitno napačno navedena letnica 2013, saj so bile glavne obravnave v letu 2013 – zadnja 30. 8. 2013), naroki za glavno obravnavo pa so bili 25. 3. 2013, 27. 5. 2013, 26. 8. 2013 in 30. 8. 2013, ko je bila tudi izdana sodba sodišča prve stopnje. O pritožbi stečajnega dolžnika je Višje sodišče v Mariboru odločilo s sodbo z dne 27. 3. 2014. Zato ni videti, da bi šlo za dolgotrajen postopek. Stečajni dolžnik je tako vedel, da je storil kaznivo dejanje, pa je kljub temu vložil predlog za začetek stečajnega postopka in predlog za odpust obveznosti, v zvezi s katerim je očitno vedel tudi, da odpust obveznosti ni dovoljen, če obstaja ovira za odpust obveznosti, da je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju, saj je skupaj s predlogom vložil tudi izjavo po 398. členu ZFPPIPP – da taka ovira ne obstaja (kar je bilo takrat vsekakor res). Sklep o začetku postopka odpusta obveznosti je bil izdan 18. 11. 2013, torej že po izdaji prvostopenjske kazenske sodbe.

5. Vsekakor položaj stečajnega dolžnika, ki je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje po začetku postopka postopka osebnega stečaja, ni enak kot položaj stečajnega dolžnika, ki je obsojen pred vložitvijo tega predloga. Ob tem višje sodišče še poudarja, da v času, ko je sodišče prve stopnje odločalo o začetku postopka odpusta obveznosti, še ni veljal sedaj veljavni 2. odstavek 400. člena ZFPPIPP in tudi 399. člen ZFPPIPP ni bil tak, kot je zdaj. Če bi bil namreč stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju pred odločanjem sodišča prve stopnje, bi to že takoj zavrnilo njegov predlog za odpust obveznosti, saj takrat drugi stavek 2. odstavka 400. člena ZFPPIPP še ni veljal (ta je bil uveljavljen šele v letu 2016). Zato ob odločanju o začetku postopka odpusta obveznosti stečajni dolžnik ne bi bil v slabšem položaju, kot pa nek drug stečajni dolžnik, ki bi bil takrat že pravnomočno obsojen. Zato v tem ni nobene neustavnosti in kršitve njegovih pravic, kot jih zatrjuje stečajni dolžnik. Nov drugi stavek 2. odstavka 400. člena ZFPPIPP pa se uporablja le, če se je postopek odpusta obveznosti začel po 26. 4. 2016. Zato to določilo v ničemer ni moglo poseči v njegov položaj v letu 2013, ko je sodišče prve stopnje odločalo o začetku postopka odpusta obveznosti.

6. Stečajni dolžnik je tako vedel, da je storil kaznivo dejanje, ki je ovira za odpust obveznosti, pa je kljub temu vložil predlog za odpust obveznosti, čeprav se je zagotovo zavedal, da bo vsaj s stopnjo verjetnosti prišlo do obsodbe. Ob obstoju ovire za odpust obveznosti pa odpust obveznosti stečajnemu dolžniku ni dovoljen (399. člen ZFPPIPP oziroma sedaj 2. odstavek 399. člena ZFPPIPP), zato bi bilo v nasprotju z namenom odpusta obveznosti, da bi bile stečajnemu dolžniku obveznosti odpuščene. Zakon določa, kdaj stečajni dolžnik do odpusta obveznosti ni upravičen, torej da te pravne dobrote ni vreden, obsojenost za kaznivo dejanje proti premoženju je pač ena od teh ovir. Pri tem pa stečajni dolžnik ne upošteva, da

odpust obveznosti že tako ali tako močno posega v ustavno pravico upnikov do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), katere del je tudi pravica do poplačila terjatev, zato je tudi pravico dolžnika do odpusta obveznosti treba razlagati zelo ozko, restriktivno.

7. Ob poteku preizkusnega obdobja je tako v dolžnikovi kazenski evidenci še vedno vpisana pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju, pri čemer rok za zakonsko rehabilitacijo še ni potekel, kar navaja tudi dolžnik v pritožbi. Zato odpust obveznosti ni dovoljen, sodišče pa v takem primeru mora zavrniti predlog za odpust obveznosti (1. točka 5. odstavka 407. člena ZFPPIPP). Dolžnik pa tudi ni obravnavan slabše kot pa stečajni dolžniki, ki so bili obsojeni že pred začetkom postopka odpusta obveznosti, saj bi takim dolžnikom sodišče prve stopnje v času, ko je odločalo o začetku postopka odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku, že takoj zavrnilo predlog za odpust obveznosti. Dolžnik pa je ob vložitvi predloga tudi dobro vedel, da je dobro leto pred tem storil kaznivo dejanje, za katero bo po vsej verjetnosti obsojen.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

9. Odločitev o stroških temelji na 129. členu ZFPPIPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.


Zveza:

ZFPPIPP člen 399, 399/2, 399/2-1, 400, 400/2, 407, 407/5, 407/5-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.03.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA0Mjc5