<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba Cpg 1300/92

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:CPG.1300.92
Evidenčna številka:VSL00111
Datum odločbe:22.04.1993
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodnina - odgovornost družbenopolitične skupnosti za delo upravnega organa

Jedro

Pristojna družbenopolitična skupnost odškodninsko odgovarja za delo svojih upravnih organov. Tako obstoji njena odškodninska odgovornost v primeru, ko o zadevi odloči stvarno nepristojen organ in ko instančni organ opusti razveljavitev take odločbe po nadzorstveni pravici. Odločanje v zadevah, za katere upravni organ ni pristojen, ne ustreza merilom potrebne skrbnosti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v izpodbijanem delu.

Prva tožena stranka nosi svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe razsodilo, da mora prva tožena stranka plačati znesek 347.329.187,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Glede druge tožene stranke pa je odločilo, da mora tožeči stranki solidarno z obveznostjo prve tožene stranke iz 1. točke izreka plačati znesek 236.396.545,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Prvi toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 360.265,00 SIT, drugi toženi stranki pa solidarno z obveznostjo prve tožene stranke iz 5. točke izreka plačilo 118.046,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili toženi stranki. Obe uveljavljata pritožbena razloga iz 2. in 3. točke 1. odstavka 353. člena ZPP. 1. Prva tožena stranka navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da obstoji njena odškodninska odgovornost. Zanika, da bi bil upravni organ deloval nezakonito ali nepravilno in pri tem ponavlja ugovore s prve stopnje. Ne strinja se s stališčem, da je vsaka kršitev materialnega ali procesnega prava pri odločanju v konkretni upravni zadevi, nezakonito ravnanje. Vzrok morebitne nastale škode je mnenje upravnega organa druge tožene stranke z dne 27.10.1986. Vzročna zveza med škodnim dogodkom in njenim ravnanjem tudi ni prav ugotovljena.

Sodišče bi moralo upoštevati, da druga tožena stranka ni vsebinsko nadomestila lokacijskih postopkov oziroma dovoljenj prve tožene stranke, ki jih je odpravila iz procesnih razlogov z odločbo z dne 17.5.1988. Med upravnim postopkom, ki ga je vodila in upravnim sporom ni pravne kontinuitete. Druga tožena stranka je zavrnila le zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za prvo fazo sporne gradnje.

Obsega škode sodišče tudi ni prav ugotovilo. To je posledica nepravilne razlage sodbe izdane v upravnem sporu, ki ne govori o neveljavnosti zazidalnega načrta. Stališče, da je prva tožena stranka tudi po 27.10.1986 še naprej odškodninsko odgovorna in to solidarno z drugo toženo stranko, je pravno nevdržno. 2. Druga tožena stranka vztraja, da sodišče ni obrazložilo katero njeno ravnanje in kaj ga opredeljuje kot nezakonito. V nadaljevanju pa ravnanje, ki je škodo povzročilo, omeni in ponovi svoje stališče, zakaj to ravnanje ni nezakonito. Pojasnjuje okoliščine, da je upravni organ ponovno obravnaval zakonitost in pravilnost lokacijskih odločb.

Upravni organ je moral v tem primeru obravnavati več odločb in ni mogel odpraviti le nekaterih. Napačno tolmačenje predpisa, zmotna uporaba materialnega prava, same po sebi še ne pomenijo nezakonitega dela. Vsi elementi civilnega delikta morajo biti podani hkrati, kar pa v tem primeru niso. 3. Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki je nanju odgovorila.

Navedla je, da nista utemeljeni in predlagala potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Skupna značilnost pritožb toženih strank je, da se obe predvsem upirata zlasti ugotovljeni odgovornosti za nastalo škodo, medtem ko sami višini prisojenega odškodninskega zahtevka ne ugovarjata posebej.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženi stranki odgovorni tožeči stranki za nastalo škodo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: - tožeča stranka je bila investitor izgradnje skladiščnih objektov v industrijski coni...

- upravni organ prve tožene stranke je izdal tožeči stranki lokacijski dovoljenji za gradnjo objektov 1. in 2. faze, s tem, da je prvo dopolnil ter gradbeni dovoljenji za temeljenje in gradnjo objektov 1. faze;

- upravni organ druge tožene stranke je na podlagi posebnega zaprosila dne 27.10.1986 izdal mnenje, da je lokacijsko dovoljenje za gradnjo objektov 1. faze veljavno;

- z odločbo z dne 17.5.1988 je isti republiški upravni organ odpravil izdani lokacijski dovoljenji za 1. in 2. fazo , ker občinski upravni organ ni bil stvarno pristojen za izdajo teh;

- zaradi odpravljenih lokacijskih dovoljenj je bila nato odrejena ustavitev gradnje;

- zatem je republiški upravni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo 1. faze;

- Vrhovno sodišče RS je v upravnem sporu s sodbo U 117/90 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo iz prejšnje alinee.

Pritožbi ne izpodbijata pravilnosti naštetih odločilnih dejstev, na katera je sodišče oprlo svojo odločitev. Kot je bilo že navedeno, pa se ne strinjata z oceno, da je bilo njuno ravnanje v postopku izdaje lokacijskih dovoljenj nezakonito. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da je prva tožena stranka odgovorna za nastalo škodo na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe republiškega upravnega organa, s katero je bilo ugotovljeno, da za izdajo lokacijskih dovoljenj ni bila stvarno pristojna. Glede na tako odločitev republiškega upravnega organa prva tožena stranka tega dejstva ne more spremeniti z obširnim navajanjem predpisov, ki so urejali njeno pristojnost v času odločanja. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, obravnavanja pomislekov o pravilnosti stališča republiškega upravnega organa, v tem primeru ne dopušča določilo 1. odstavka 12. člena ZPP.

Odgovornost druge tožene stranke pa temelji na nezakoniti izdaji mnenja z dne 27.10.1986, ko je odobrila lokacijsko dovoljenje, namesto da bi ga odpravila, kot je to storila pozneje.

Prva tožena stranka v tem postopku tudi ne more prevaliti odgovornosti za škodo nastalo po izdaji mnenja z dne 27.10.1986 v celoti na drugo toženo stranko. (Ugotavljanje njunih deležev je lahko predmet morebitnega regresnega zahtevka po 1. odstavku 208. člena ZOR.) Tožeči stranki je namreč tudi po 27.10.1986 nastajala škoda tako zaradi nepravilnega mnenja druge tožene stranke kot zaradi nezakonitih odločb prve tožene stranke. Torej zaradi delovanja obeh toženih strank, pri čemer njunih deležev ni moč določiti. Toženi stranki zato za škodo odgovarjata solidarno na podlagi določila 3. odstavka 206. člena ZOR, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Merilom potrebne skrbnosti upravnega organa ne more ustrezati odločanje v zadevah, za katere ni pristojen. Prva tožena stranka zato neutemeljeno poudarja, da je ravnala s potrebno skrbnostjo upravnega organa. Njeno trditev negira že omenjena odločba republiškega upravnega organa, s katero je bilo razveljavljeno lokacijsko dovoljenje.

Nadalje nima okoliščina, da republiški upravni organ ob izdaji odločbe z dne 26.3.1990, ni vsebinsko nadomestil lokacijskih dovoljenj prve tožene stranke, nobenega vpliva na ugotovljeno vzročno zvezo med ravnanjem prve tožene stranke in nastalo škodo. Tega vpliva pritožba tudi ne razlaga, pač pa zgolj zatrjuje. Odločbe, ki jih je kot nepristojna izdala prva tožena stranka, je republiški upravni organ odpravil in nato kot pristojni organ ni izdal novih dovoljenj.

To kaže, da je očitno zahtevo tožeče stranke tudi presojal drugače kot prvostopni organ. Tako tudi po spremenjeni in dopolnjeni dokumentaciji, zahtevi tožeče stranke ni ugodil. Pravilnost take pravne presoje pa je potrdilo tudi sodišče v upravnem sporu. Sledi, da nadaljnji postopki, ki so tekli po razveljavitvi odločb prve tožene stranke, na ugotovljeno vzročno zvezo niso vplivali.

Ni točna tudi pritožbena trditev, da naj bi iz izpodbijane sodbe izhajalo, da je bil zazidalni načrt neveljaven, pač pa sodišče pravilno povzema ugotovitev sodbe izdane v upravnem sporu, da: "Obstoječi zazidalni načrt ne more biti podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja v konkretnem primeru." To pa pomeni, da tudi pristojni organ v konkretnem primeru ni mogel izdati lokacijskega dovoljenja tožeči stranki - kljub veljavnemu zazidalnemu načrtu.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe (stran 13) in kar poudarja tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, je tožeča stranka že med postopkom na prvi stopnji upoštevala predlagano spremembo zazidalnega načrta za del območja, kjer je sporna lokacija in upoštevaje oceno izvedenca, s pripravljalno vlogo z dne 28.2.2992 tej prilagodila tudi tožbeni zahtevek, ki se nanaša na neuporabnost investicije. Zato tožena stranka povsem neutemeljeno očita sodbi, da ne daje odgovora ali je sploh nastala škoda zaradi vlaganj v dosedanjo gradnjo ali pa obstoji možnost, da bodo vsa njena vlaganja koristno uporabljena.

Toženi stranki nadalje menita, da ne more biti vsaka kršitev materialnega ali procesnega prava pri odločanju v konkretni upravni zadevi, že nezakonito ravnanje. Vendar pa je treba ugotoviti, da določilo 248. člena takrat veljavne Ustave SRS ne predvideva nobenih stopenj oziroma razlik med posameznimi kršitvami zakona, ki povzročijo nepravilno ali nezakonito delo državnega organa. Do povračila škode je bil po tem določilu upravičen vsakdo, ki mu je škoda nastala v zvezi z nepravilnim delom službe ali državnega organa. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeči stranki nastala škoda zaradi kršitev določil o pristojnosti občinskega upravnega organa in zaradi opustitve druge tožene stranke, da bi izdano lokacijsko dovoljenje odpravila že prvič, ko ga je nepravilno odobrila. Pri obeh toženih strankah sta kršitvi določb postopka povzročili škodo, nastalo tožeči stranki.

Druga tožena stranka obširno pojasnjuje okoliščine, ki so jo prisilile k razveljavitvi lokacijskih dovoljenj, za katera je sprva menila, da so v redu. Pri tem se ni moč strinjati z oceno, da gre le za navidezno nasprotujoče si odločanje republiškega organa, saj so posledice tega več kot očitne. Večja ekološka osveščenost občanov, ki so se uprli ekološko problematični gradnji in zahtevali ponovno obravnavo lokacijskih odločb, sicer osvetljuje ozadje odločanja na drugi stopnji, ne spreminja pa odločilnih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo ob odločanju.


Zveza:

ZOR člen 206, 206/3. Ustava Republike Slovenije z odlokom o razglasitvi člen 248.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.02.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAzNDQz