VSL sklep Kp 218/93

Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je obdolženec prekršil določila 1. odst. 45. čl. ZTVCP, ker hitrosti vožnje ni prilagodil zmanjšani vidljivosti zaradi megle, saj izvedeni dokazi kažejo na to, da je kljub megli vidljivost bila 100 m, obdolženec pa je imel možnost oškodovanko zagledati šele na razdalji 45 m.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega M. M. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odst. 251. čl. KZ RS. Izreklo mu je pogojno obsodbo in mu v tej določilo kazen 15 dni zapora z enoletno preizkusno dobo.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 363. člena ZKP in predlaga spremembo sodbe tako, da se obdolženca oprosti obtožbe ali razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Pooblaščenka oškodovanke kot tožilke je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z mnenjem pritožbe, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Oškodovanka kot tožilka je vztrajala pri obtožnem predlogu javnega tožilca, ki je obdolžencu očital, da je prometno nesrečo povzročil zaradi kršitve določil 1. odst. 45. čl. ZTVCP, ki zapoveduje vozniku, da mora hitrost svoje vožnje prilagoditi vsem prometnim razmeram, tako da lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki je v danih razmerah mogoče pričakovati. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ukvarjalo z ravnanjem oškodovanke. Vozniki motornih vozil so glede spoštovanja prometnih predpisov izenačeni. Iz izvedenih dokazov se nakazuje, da je oškodovanka kot voznica kolesa z motorjem pred nesrečo zapeljala z neprednostne ceste na prednostno, po tej pa je pripeljal obdolženec. Po določilih 4. odst. 50. čl. ZTVCP bi zato oškodovanka obdolženčevo vozilo, ki je imelo prednost, morala pustiti mimo. Iz izvedenih dokazov se tudi nakazuje, da je bilo vozilo obdolženca v trenutku, ko je oškodovanka zapeljala na prednostno cesto, oddaljeno le okoli 50 m in bi ga zato oškodovanka mogla in morala videti ter mu odstopiti prednost. Hitrost vožnje vozila na prednostni cesti bi bila lahko vzrok prometne nesreče le, če bi bilo to vozilo zaradi občutno prevelike hitrosti, v trenutku, ko se neprednostni voznik vključuje na prednostno cesto in se preprečuje, če je ta prosta, toliko oddaljeno od križišča, da ga neprednostni voznik ne bi mogel videti. V obravnavanem primeru pa je taka možnost izključena.

Neprepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec prekršil določilo 1. odst. 45. čl, ker hitrosti svoje vožnje ni prilagodil dejstvu, da je bila vidljivost zmanjšana zaradi megle. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila vidljivost kljub megli 100 m, obdolženec pa je oškodovanko zagledal na razdalji 45 m, takoj ko je bilo to mogoče oz. takoj, ko je ta zapeljala na prednostno cesto. Izvedeni dokazi zato kažejo, da zmanjšana vidljivost na možnost za gledanja oškodovanke kot ovire ni vplivala. Izvedeni dokazi pa kažejo tudi, da bi obdolženec, ki je pred začetkom zaviranja vozil s hitrostjo okoli 80 km/h, kar je dovoljena hitrost na tem odseku ceste, z zaviranjem vozilo ustavil pred točko oziroma pred mestom, na katerem je zagledal oškodovanko kot oviro, zaradi katere je začel zavirati. Za to tudi v primeru, če bi bilo pravilno ocenjeno, da njegova hitrost ni bila prilagojena vsem prometnim razmeram, ne bi bilo podlage za sklep, da je podana vzročna zveza med kršitvijo in nastalo prometno nesrečo. Do nesreče je namreč prišlo zato, ker oškodovanka potem, ko je zapeljala na prednostno cesto in jo je obdolženec zagledal, tudi tam ni ustavila, temveč je nadaljevala vožnjo v smeri proti obdolžencu in s tem zmanjševala razdaljo, ki jo je imel na razpolago obdolženec za ustavitev vozila od trenutka, ko je reagiral na oviro.

Sodišče prve stopnje se opira tudi na tisti del mnenja izvedenca prometne stroke, v katerem je menil, da obdolženec ni izbral najbolj primernega načina reagiranja, ker je pred začetkom zaviranja zavil tudi na levo in bi v primeru samega zaviranja in vožnje naravnost do nesreče ne prišlo. V zvezi s tem je potrebno ugotoviti, da je oškodovanka na tako kratki razdalji pred obdolžencem zapeljala na prednostno cesto, da je bil ta dolžan reagirati, če ni zbral najprimernejšega načina reagiranja, mu glede tega ni mogoče očitati krivde, pri tem pa velja tudi ugotoviti, da mu obtožba niti ne očita, da je povzročil nesrečo zato ker je zapeljal na levo. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in je zato sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju vzelo za podlago dosedanjo obtožbo in bo moralo ponovno ob upoštevanju vseh pripomb iz te odločbe odločiti o tem, ali je res dokazano, da je obdolženec kršil določila 1. odst. 45. čl. ZTVCP in ali je res podana vzročna zveza med to kršitvijo in nastalo nesrečo.

Datum zadnje spremembe:

23.02.2017