VSL sklep I Cp 1060/2002

Jedro

Vzajemnim oporokam, kljub temu, da jih ZD ne omenja, ni mogoče odreči veljave in zato dednopravnih posledic, kolikor izpolnjujejo zahtevek kakšne od oblik oporoke, določenih v Zakonu o dedovanju, ne morejo pa glede na določbo 103. člena Zakona o dedovanju imeti takšne poslednjovoljne izjave obligacijskih posledic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine pokojne A.K. in razglasilo za dediče na podlagi zakona A. K., zapustničinega vdovca, ter zapustničina sinova Š. V. in Z. V., vsakega do 1/3 zapuščine. V razlogih sklepa je ugotovilo, da darilna pogodba, ki sta jo dne 30.6.1987 sklenila A. K. in pokojna A. K. pred sodnikom Temeljnega sodišča v Novem mestu - Enota v Brežicah z dne 1.7.1987 v delu, v katerem je zapisano, da v pogodbi navedeno premoženje dedujeta zakonca drug po drugem, predstavlja neveljavno dedno pogodbo v smislu 103. člena Zakona o dedovanju (ZD). Zato nastopi dedovanje po zakonu.

Proti sklepu se pritožuje A. K. Graja kot napačno odločitev prvega sodišča o neveljavnosti darilne pogodbe z dne 30.6.1987, ki sta jo sklenila pred sodnikom K. K. s klavzulo, da v slučaju smrti zakonca dedujeta drug po drugem. To velja tudi za denar v DEM na hranilni knjižici in lastninske certifikate Nike. Pojasnjuje, da je denar na hranilni knjižici njegov. Ker je na zapuščinske obravnave hodil sam, sodediča očitno vesta, da jima nič ne pripada.

Pritožba ni utemeljena.

Zapuščina pokojne A. K. obsega:

- 3790 delnic NKON, knjiženih na računu 39942584 pri KDD ter - dobroimetje na devizni hranilni knjižici SKB Banke Brežice, št. ... s saldom 7.109,85 DEM na dan 12.1.2000. Pritožnik v pritožbi ponavlja svojo trditev, da je denar njegov in da tedaj ne sodi v zapuščino po pokojni A. K. Zaradi te pritožnikove trditve je sodišče prve stopnje s pravnomočnim sklepom D 287/1999-28 z dne 19.6.2001 prekinilo zapuščinski postopek in pritožnika napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da dobroimetje na zapustničini hranilni vlogi ne spada v zapuščino. Vendar pa pritožnik tožbe ni vložil, zato je prvo sodišče ravnalo prav, ker je zapuščinski postopek nadaljevalo in ga dokončalo ne glede na zahtevek, glede katerega je sodišče napotilo pritožnika na pravdo (4. odstavek 213. člena ZD).

Z darilno pogodbo z dne 30.6.1987, ki je bila dne 1.7.1987 overjena po sodniku Temeljenega sodišča v Novem mestu, Enoti v Brežicah, je A. K. podaril svoji ženi A. K. 1/2 nepremičnin v k.o. ...., ter 1/2 nepremičnin v k.o. ...., ter gozd v k.o. .... ter vse premične predmete. Pod točko 5 sta se dogovorila: obojestransko se obvezujema, da nobeden nebo prodal svojega deleža, dokler živima, po smrti pa deduje drug za drugim vse kar je zgoraj navedeno. Pod točko 7 pa je zapisano: Darovalec (to je A. K.) odstopi obdarjenki nad 1/2 svoje pokojnine mesečno ter po smrti pa vse eventuelne hranilne vloge in vse ostalo, kar glasi pod imenom darovalca K. S. - A. V citirani 5. točki gre tedaj med zakoncema za poslednjevoljni izjavi v pomenu tako imenovane skupne - vzajemne oporoke, pot točko 7 pa še za poslednjevoljno izjavo A. K., da po njegovi smrti eventuelne hranilne vloge in njegovo premoženje podeduje A. K.

Sodišče prve stopnje je poslednjevolni izjavi zakoncev K. v darilni pogodbi odreklo veljavnost oporoke, sklicujoč se na 103. člen Zakona o dedovanju, ki določa, da je neveljavna pogodba, s katero kdo zapušča svojo zapuščino ali njen del svojemu sopogodbeniku ali komu drugemu. Pri tem pravilno izpodbijani sklep povzema teoretična izhodišča o razlogih za takšno določbo, ki so v svobodi oporočnega razpolaganja, v nasprotju s pogodbenimi obveznostmi (17. člen ZOR). Vendar pa vzajemnim oporokam, kljub temu, da jih Zakon o dedovanju ne omenja, ni mogoče odreči veljave in zato dedno pravnih posledic, kolikor izpolnjujejo zahteve kakšne od oblik oporoke, določeni v Zakonu o dedovanju, ne morejo pa glede na določbo 103. člena Zakona o dedovanju imeti takšne posledovoljne izjave obligacijskih posledic (primerjaj tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, objavljeno v VSS 1/62 in 2/62).

Kljub temu, da sodišče slednje navedene presoje ni opravilo, je njegova odločitev pravilna. Pokojna A. K. je namreč svojo poslednjo voljo v citirani darilni pogodbi izrekla le glede nepremičnega premoženja in premičnih predmetov, ki ne predstavljajo zapuščine, glede denarja in obveznic, ki predstavljajo zapuščino, pa ne. Zato glede slednjega premoženja, ki edino predstavlja zapuščino, nastopi dedovanje po zakonu.

Sicer pa citirane darilne pogodbe ni mogoče šteti za veljavno poslednjovoljno izjavo oporočiteljice tudi zato, ker sta s pisalnim strojem napisano darilno pogodbo zakonca K. le podpisala, sodnik pa je njuna podpisa na darilni pogodbi le overil. Sodna oporoka (65., 66. člen ZD) je namreč redna, javna in ustna oblika oporoke, ker oporočitelj ustno izjavi sodišču svojo poslednjo voljo. Po oporočiteljevi izjavi jo sestavi sodnik. Zakon o dedovanju torej ne ureja take oblike sodne oporoke, pri kateri bi oporočitelj izročil sodišču že napisan sestavek (eventuelno že s svojim lastnoročnim podpisom) in obenem izjavil, da je sestavek njegova oporoka (Karel Zupančič, Dedno pravo, str. 102, Kreč-Pavič, Komentar zakona o nasleđivanju, str. 208).

Odločitev sodišča prve stopnje je tedaj pravilna in zakonita. Ker izpodbijani sklep in postopek pred njim tudi s kakšno po uradni dolžnosti upoštevno bistveno kršitvijo določb postopka nista obremenjena, je sodišče druge stopnje pritožbo dediča A. K. zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje po določbi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2682/2012
• VSC sodba in sklep Cp 781/95
• VSK sklep Cp 483/2008