VSL sklep I Cp 1020/93

Jedro

V regresni pravdi zavarovalnica dokazuje kršitev zavarovalnih pogojev, zavarovanec pa svojih pravic iz zavarovalne pogodbe ne izgubi, če dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščin, ki izključujejo jamčenje zavarovalnice, ali da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila 136.128,00 SIT, ker je zaključilo, da je toženec dokazal, da v času, ko je povzročil prometno nesrečo, ni bil vinjen, oziroma ker vinjenost ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353/1 ZPP in v pritožbi navaja, da je ocena sodišča, da je toženec dokazal, da ni vozil vinjen, oziroma, da vinjenost ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, nelogična. Toženec ali ni bil vinjen, ali pa vinjenost ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Alkoholiziranost je le vzrok, zaradi katerega pride do nepravilne vožnje, sodišče pa ne navaja nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da toženčeva vožnja preblizu roba cestišča ni v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo, kar je še vedno nerazčiščeno. Le na podlagi neprepričljivih izjav prič je sodišče zaključilo, da toženec ni bil pod vplivom alkohola.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo odločilnih dejstev, oziroma jih je zmotno ocenilo (člen 355 ZPP) zaradi česar bi utegnilo biti zmotno uporabljeno materialno pravo.

Tožena stranka je s tožečo stranko sklenila zavarovalno pogodbo, katere sestavni del so pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 90. V členu 3/1 tč. 3 teh pogojev je določeno, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če je vozil pod vplivom alkohola, v nadaljevanju tega člena pa so navedene domneve, kdaj se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola. Domneva alkoholiziranosti velja med drugim, če se voznik po prometni nesreči izmakne preiskavi njegove alkoholiziranosti (člen 3/1 tč. 3 c). Ni sporno, da se je toženec izmaknil preiskavi alkoholiziranosti, ker je takoj po nesreči odpeljal s kraja nesreče, torej velja domneva alkoholiziranosti. S tako domnevo, predpisano v zavarovalnih pogojih, se želi zavarovalnica zavarovati pred morebitnimi zlorabami voznikov, ki bi vinjeni pobegnili s kraja nesreče in vinjenosti ne bi bilo mogoče ugotoviti, vinjenost pa je razlog, da zavarovanec zgubi pravice iz zavarovanja. V konkretnem primeru je tožeča stranka dokazala, da je toženca na podlagi domneve alkoholiziranosti, izhajajoče iz dejstva izmaknitve preiskavi alkoholiziranosti, šteti za voznika pod vplivom alkohola.

V členu 3/2 zavarovalnih pogojev je določeno, da zavarovanec ne izgubi zavarovalnih pravic, če dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščin iz 1. odstavka ali da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je toženec dokazal oboje, vendar so po prepričanju pritožbenega sodišča pritožbene navedbe tožeče stranke, da so ta vprašanja ostala nerazčiščena, utemeljene. Prvostopno sodišče je premalo skrbno ocenilo dokaze in svoje zaključke premalo prepričljivo obrazložilo, pri čemer je tudi prezrlo, da je potrebno strogo ocenjevanje dokazov, s katerimi se skušajo ovreči domneve, saj bi sicer lahko prihajalo do zlorab in člen 3/1 Zavarovalnih pogojev ne bi dosegel svojega namena.

Po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni ugotovilo oziroma ni ustrezno obrazložilo bistvene okoliščine, zakaj je toženec s kraja nesreče pobegnil. Verjelo je pričama T.T. in M. K. (bratrancu in sosedu toženca), da se jima toženec ni zdel vinjen. Pri tem se ni ukvarjalo z verodostojnostjo njunega pričanja in s primerjavo z izpovedjo toženca, ki je izpovedal, da je s kraja nesreče pobegnil, ker se je prestrašil, medtem ko sta priči zatrdili, da se jima je zdel popolnoma normalen. Če je verjeti pričama, potem je vprašljiva toženčeva izjava o prestrašenosti, če pa je verjeti tožencu, je vprašljiva verodostojnost prič. Pri tem ostajajo neocenjena ne samo toženčeva pojasnila o razlogu odhoda s kraja nesreče, temveč tudi okoliščina, zakaj se je toženec javil policiji šele naslednje popoldne. Vprašljivo je tudi opiranje sodišča na pričo M. K., ki se glede konkretnega dogodka ni mogla spomniti, s kakšno pijačo je toženca pred nesrečo postregla, navedla pa je, da toženec običajno na poti v službo v njenem lokalu ni pil alkohola. V izjavi, ki jo je dala po nesreči, pa je izpovedala, da je toženec pil ali pivo ali radensko z oranžado. Vprašljivo je tudi, ali je toženec v bifeju sploh bil na poti v službo, ker je bil v bifeju po lastni izpovedi (list. št. 8) in po izpovedi priče K. (list. št. 30) popoldne, do nesreče pa je prišlo zvečer. Pri ocenjevanju toženčevega ravnanja, bi moralo sodišče raziskati tudi njegovo ravnanje po nesreči, ko se je odpeljal do gostilne B. po nekem obvozu. Vse opisane okoliščine v dosedanjem postopku niso bile zadovoljivo ugotovljene in upoštevane tako, da je pritrditi tožeči stranki, da dejansko stanje še vedno ni razčiščeno. Poudariti pa je potrebno, da mora toženec ovreči domnevo vinjenosti, torej zanesljivo in prepričljivo dokazati, da v času nesreče ni bil vinjen in da ni zapustil kraj prometne nesreče zato, da bi se izmaknil preiskavi alkoholiziranosti.

Pritožbena trditev, da je nelogična ocena sodišča, da je toženec "dokazal, da ni vozil vinjen oziroma vinjenost ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom", ne drži, čeprav je prvostopno sodišče točno tako tudi napisalo. Iz obrazložitve pa vendarle izhaja, da je menilo, da tudi če bi alkoholiziranost obstajala (vendar ni), ne bi bila v vzročni zvezi z nesrečo. Ob takem gledanju torej ne gre za protislovje v obrazložitvi. Vendar pa se pritožbeno sodišče z zaključkom o odsotnosti vzročne zveze med nastankom škode in morebitno toženčevo alkoholiziranostjo ne strinja, predvsem pa ugotavlja preuranjenost takega zaključka, saj dokazni postopek ni tekel v tej smeri. V kazenskem postopku seveda vinjenost ni bila obravnavana, ker je zaradi toženčevega pobega ni bilo mogoče z ustreznimi sredstvi ugotoviti. V tem postopku pa bo toženec lahko dokazoval odsotnost vzročne zveze v primeru, če mu domneve vinjenosti ne bo uspelo ovreči. V takem primeru bo lahko dokazoval, da ni bilo vzročne zveze med vinjenostjo in nesrečo, pri čemer pa je že sedaj opozoriti, da potek prometne nesreče (toženčeva vožnja ob skrajnem desnem robu skoraj ravne in pregledne ceste) kaže prej na vzročno zvezo, kot pa na njen neobstoj.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi člena 370/3 ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj v predlaganih smereh dopolni dokazni postopek ter ponovno oceni že izvedene dokaze. Ker je dosedanji senat že dvakrat zavzel svoje stališče, bi bilo težko pričakovati, da bi k ponovnemu reševanju stvari pristopil neobremenjeno. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe člena 371 ZPP določilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 365/2011
• VSK sodba I Cp 220/2001
• VSRS Sklep II DoR 97/2016