VSL sklep I Cp 1213/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer do neke mere pravilno ugotovilo, da izpodbijanje veljavnosti oporoke zahteva postavitev oblikovalnega in ne ugotovitvenega zahtevka, a se pred tem spustilo v obravnavanje zadeve. Glede na izrecno vsebino napotitvenega sklepa Okrajnega sodišča v Škofji Loki, bi sodišče prve stopnje pred odločitvijo moralo opraviti materialno procesno vodstvo.

Res je tožeča stranka predlagala navedeni dokaz šele s pripravljalno vlogo z 22. 5. 2015, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pa sta tožnici v smislu četrtega odstavka 286. člena ZPP pojasnili, zakaj tega nista mogli storiti prej. Trdili sta, da sta se seznanili z zdravstveno dokumentacijo oporočitelja in zapisi osebne zdravnice v kartonu oporočitelja šele po prejemu izvedenskega mnenja, saj sta pred tem neuspešno poskušali pridobiti zdravstveno dokumentacijo.

Novejša teorija in praksa Vrhovnega sodišča RS je odstopila od dokaznega standarda prepričanja ali standarda onkraj razumnega dvoma v skladu z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, še zlasti v primerih, ko se stranka znajde v dokazni stiski.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev neveljavnosti lastnoročne oporoke oporočitelja A. A., tožnicama pa naložilo, da morata toženki povrniti 2.301,70 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnici. Predlagata, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede prištevnosti oporočitelja na dan sestave oporoke, ter glede tega, ali je sporno oporoko lastnoročno napisal in podpisal.

Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa je po navedbah tožnic tudi posledica bistvenih kršitev pravil postopka - neutemeljene zavrnitve dokaznih predlogov in nepravilne ocene izvedenih dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožnici tudi očitata, da obstaja neskladje med izrekom sodbe in obrazložitvijo, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listne in med listinami v spisu. Sodišče prve stopnje tudi ni v celoti odgovorilo na tožbene trditve v zvezi z motoričnimi sposobnostmi pokojnika za lastnoročni zapis izpodbijane oporoke.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

O tožbenem zahtevku oziroma zahtevkih

5. Tožnici v tej zadevi zahtevata ugotovitev neveljavnosti oporoke pokojnega brata. Zahtevek utemeljujeta s trditvami, da zaradi bolezni in terapije, ki jo je prejemal, v času domnevnega testiranja ni bil fizično sposoben napraviti lastnoročne oporoke, oporoke ni napisal niti podpisal sam (zatorej ni pristna), niti ni bil sposoben izraziti volje oziroma razumeti njenega pomen. Trdita tudi, da je toženka s silo in grožnjo ali zvijačo izsilila zapis oporoke. Povzete trditve v resnici predstavljalo uveljavljanje več različnih zahtevkov.

6. Višje sodišče najprej opozarja, da iz sklepa Okrajnega sodišča v Škofji Loki D 244/2011 z 20. 4. 2012 izhaja, da je sodišče prekinilo zapuščinski postopek in napotilo tožnici na pravdo, „in sicer z zahtevkom: da se ugotovi, da je lastnoročna oporoka zapustnika A.A. s 27. 8. 2011 neveljavna“. Tožnici sta torej vložili zahtevek na podlagi napotitvenega sklepa. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer do neke mere pravilno ugotovilo, da izpodbijanje veljavnosti oporoke zahteva postavitev oblikovalnega in ne ugotovitvenega zahtevka(1), a se pred tem spustilo v obravnavanje zadeve. Glede na izrecno vsebino napotitvenega sklepa Okrajnega sodišča v Škofji Loki, bi sodišče prve stopnje pred odločitvijo moralo opraviti materialno procesno vodstvo(2).

7. Ob raznovrstnosti trditev pravdnih strank (povzetih v prejšnji točki obrazložitve) pa je treba tudi opozoriti, da stališče sodišča prve stopnje o tem, da bi moral biti postavljen oblikovalni zahtevek, ne velja za vse uveljavljane podlage. ZD nima določb o (ne)veljavnosti nepristne oporoke, kar je predmet enega od zahtevkov v tej pravdi. Nepristnost (neavtentičnost, ponarejenost) oporoke pomeni nenastanek oporoke (za razliko od ničnih in izpodbojnih oporok, ki nastanejo, a so zaradi kršitve ali pomanjkanja predpostavk neveljavne). Ponarejena oporoka ni oporoka in na njeni podlagi ni mogoče dedovati. Če pravni posel ne nastane, ni objekta izpodbijanja. Ker pa listina kljub temu obstaja, je treba preprečiti, da bi iz nje nastale protipravne posledice. Pred zaključkom zapuščinskega postopka je tako mogoče vložiti tožbo za ugotovitev njene (ne)pristnosti po določbi prvega odstavka 181. člena ZPP(3). Skladno s stališčem, da za neobstoječ obligacijskopravni posel pridejo v poštev enake sankcije kot pri ničnem obligacijskopravnem poslu, bi bila ustrezna oblika varstva tudi tožba z ničnostnim zahtevkom (katerega uspeh bo odvisen od uspeha dokaza ponarejenosti oporoke)(4).

8. Drugače pa velja za tiste zahtevke, ki temeljijo na posebnih določbah ZD. Oporoka je neveljavna: 1. zaradi kršitve pravil o oporočni sposobnosti (61. člena ZD), 2. zaradi napak volje (60 člen ZD in 2. odstavek 61. člena ZD), 3. če ne ustreza obličnostnim zahtevam(5).

O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se izpodbijane sodbe v zvezi z vprašanjem oporočne sposobnosti na dan zapisa lastnoročne oporoke ne da preizkusiti, s čimer naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obširno pojasni, kako je prišlo do zaključka o odločilnih dejstvih, da je bil oporočitelj na dan zapisa lastnoročne oporoke prišteven, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, prav tako pa ne nasprotujejo izreku izpodbijane sodbe.

10. Pritožnici pa utemeljeno izpostavljata, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju oporočne sposobnosti zagrešilo bistveno kršitev določb postopka z zavrnitvijo dokaznega predloga tožeče stranke za zaslišanje lečečega zdravnika onkologa dr. B. B. V skladu z 2. odstavkom 213. člena ZPP sodišče odloča o tem, kateri dokazi se bodo izvedli, vendar pa je pri tem omejeno z načelom kontradiktornosti (5. člen ZPP) in v okviru tega načela pravico strank do izjave. Upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga ne more biti ugotovitev nasprotnega dejstva na podlagi izvedbe in ocene drugih dokazov, saj tak razlog za zavrnitev nujno vsebuje tudi prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno(6). Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče dr. B.B. tožnicama onemogočilo dokazovanje zatrjevane oporočne nesposobnosti oporočitelja. Neutemeljenost zavrnitve dokaznega predloga je še bolj očitna, saj je postavljena sodna izvedenka psihiatrične stroke izrecno navedla, da glede na dostopno zdravstveno dokumentacijo ne more ugotoviti, kakšno terapijo in zdravila je pokojnik prejemal in posledično niti kakšen vpliv naj bi zdravila imela na duševno zdravje oporočitelja(7). Hkrati je tudi sama v dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnila, da se vprašanje v celoti lahko razreši le, če strokovnjak s področja onkologije ovrednoti vpliv terapije na duševnost oporočitelja. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

11. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje zapustnikove osebne zdravnice, dr. C. C. zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. Res je tožeča stranka predlagala navedeni dokaz šele s pripravljalno vlogo z 22. 5. 2015, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pa sta tožnici v smislu 4. odstavka 286. člena ZPP pojasnili, zakaj tega nista mogli storiti prej. Trdili sta, da sta se seznanili z zdravstveno dokumentacijo oporočitelja in zapisi osebne zdravnice v kartonu oporočitelja šele po prejemu izvedenskega mnenja, saj sta pred tem neuspešno poskušali pridobiti zdravstveno dokumentacijo (A 20, list. št. 59). Sodišče prve stopnje določbe 4. odstavka 286. člena ZPP, ni uporabilo, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj se zapisi dr. C.C. po smrti nanašajo na dileme o prištevnosti oporočitelja in bi torej izvedba dokaza lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

12. Ne držijo sicer pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnic o motoričnih omejitvah oziroma težavah oporočitelja, zaradi katerih naj ne bi bil sam sposoben zapisati oporoke, s čimer naj bi kršilo dolžnost sodišča do opredelitve (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi namreč opredelilo do tožbenih navedb o tresenju rok. Utemeljeno pa pritožnici v zvezi s tem vprašanjem grajata zavrnitev pravočasno podanega dokaznega predloga za zaslišanje priče Č. Č. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje navedene priče, saj naj bi o tresenju rok že izpovedala prva tožnica, nato pa je ocenilo, da dokaz z njenim zaslišanjem ni bil uspešen (točka 10 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje še obrazloži, da je dokazni predlog zavrnilo tudi zato, ker je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen na dveh drugih podlagah. Zavrnitev dokaznega predloga torej temelji na nedopustni vnaprejšnji dokazni oceni predlaganega dokaza, ki je sicer povsem primeren za dokazovanje tožbenih navedb glede katerih tožnici po oceni sodišča nista bili uspešni. S tem sta bili tožnici onemogočeni pri dokazovanju motoričnih sposobnosti oporočitelja.

Posebej o izvedbi dokaza z izvedencem grafologom in oceni tega dokaza

13. Na tem mestu pritožbeno sodišče še opozarja, da lahko šele po popolnoma ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z motoričnimi in psihofizičnimi sposobnostmi oporočitelja, sodišče popolno izvede dokaz z izvedencem grafologom. Kakovost izvedenčevih odgovorov je odvisna od kakovosti vprašanj, ki mu jih sodišče postavi. Za učinkovitost postopka je zelo pomembno, kako sodišče usmeri delo izvedenca(8). To še zlasti velja glede na navedbo izvedenca, da je pri podaji mnenja o pristnosti podpisa upošteval tudi zdravstveno stanje oporočitelja. Izvedenec ni tisti, ki bi lahko dokazno ocenil izvedene dokaze o zdravstvenem stanju oporočitelja. Dokazna ocena je naloga sodišča, zato mora biti v zadevi, kot je obravnavana, v obliki delovne dokazne ocene narejena celo pred obrazložitvijo sodbe oziroma ob oblikovanju vprašanj izvedencu, saj sicer dokaza z izvedencem ni mogoče kvalitetno izvesti.

14. V zvezi z izvedbo dokaza s sodnim izvedencem grafologom tožnici še očitata, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo pravil pravdnega postopka, saj iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da izvedenec „meni, da je možno, da spornega in primerjalnega podpisa ni napisala ista oseba“ medtem ko je sodišče napačno povzelo ugotovitve izvedenca, da „ugotovitve zgolj šibko podpirajo predpostavko, da spornega in primerjalnega podpisa ni napisala ista oseba“. Sodba naj bi bila tako obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo postopka, saj naj bi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi listinami (15. točka 2. odstavka 399. člena ZPP). Pritožnici izpostavljata, da je izvedenec uporabljal petstopenjsko lestvico za podajo svojih ugotovitev, glede na to pa ugotovitve izvedenca bistveno bolj podpirajo trditve tožeče stranke, da spornega podpisa ni napisal oporočitelj. Pritožbeno sodišče ob proučitvi izvedenskega mnenja in izpodbijane sodbe najprej ugotavlja, da nasprotja med razlogi sodbe o zaključkih izvedenskega mnenja in zaključki v samem izvedenskem mnenju ni, saj iz izvedenskega mnenja izhajata obe v sodbi povzeti ugotovitvi oziroma zaključka. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo nekatere pomembne ugotovitve izvedenca. Pomenljive so tako ugotovitve izvedenca, da je med besedilom oporoke in podpisom oporočitelja bistvena razlika, saj je besedilo oporoke zapisano spontano in hitro, medtem, ko je bil podpis zapisan počasi, okorno in s pomoto v črki priimka(9), na kar sta tožnici v pripombah na izvedensko mnenje sodnega cenilca tudi izrecno opozorili. V zvezi z očitkom, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj naj bi glede na petstopenjsko lestvico, ki jo je uporabil izvedenec, izhajala večja verjetnost, da sporni podpis ni oporočiteljev, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se teh pritožbenih navedb ne da preizkusiti. Izvedenec je res zapisal, da je uporabil petstopenjsko lestvico, ki temelji na priporočilih ENFHEX, vendar iz obrazložitve lestvice izhaja, kot da gre za šeststopenjsko lestvico ter dodatno ugotovitev „nedokazljivo“. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je dejansko stanje v zvezi z oporočiteljevim podpisom nepopolno ugotovljeno, saj se ne da ugotoviti na katero mesto po lestvici verjetnosti se uvrščajo ugotovitve izvedenca. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja dodatno navedel, da je mnenje podal v razmerju verjetnosti, katero predpostavko bolj podpirajo dokazi, vendar pa na podlagi ugotovitev v izvedenskem mnenju tega ni mogoče ugotoviti oziroma preveriti.

O dokaznem standardu

15. Iz pritožbenih navedb pritožnic v zvezi z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem glede pristnosti podpisa na lastnoročni oporoki pa izhaja tudi graja dokaznega bremena, ki ga je sodišče prve stopnje naložilo tožnicama. Tožnici namreč navajata, da ugotovitve izvedenca bistveno bolj podpirajo trditev, da spornega podpisa ni napisal oporočitelj, kot da ga je napisal, na podlagi česar bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da sta uspeli z dokaznim bremenom. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sodišče gradilo svoje zaključke na standardu “prepričanja“. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim opozarja, da dokazni standard v pravdnem postopku ni absolutna kategorija, ki bi veljala za vse primere in življenjske situacije enako(10). Novejša teorija in praksa Vrhovnega sodišča RS je odstopila od dokaznega standarda prepričanja ali standarda onkraj razumnega dvoma v skladu z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, še zlasti v primerih, ko se stranka znajde v dokazni stiski(11). Če se namreč strankam, ki so v dokazni stiski, naloži prestrog dokazni standard, se jim s tem tudi naloži nepremagljivo dokazno breme, zaradi česar je lahko ogrožena njihova pravica do sodnega varstva.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

16. Pritožbeno sodišče ima v primeru zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter v primeru nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pooblastilo, da kršitev samo odpravi (2. odstavek 347. člena ZPP in 355. člen ZPP). V novo sojenje pa na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP zadevo vrne le, če kršitve postopka ne more samo odpraviti oziroma, če oceni, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti (335. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je glede na konkretne okoliščine primera in upoštevajoč dejstvo, da se se z razpisom pritožbene obravnave ne sme poseči v ustavno zavarovano pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) odločilo, da se zadeva vrne v novo sojenje na podlagi 1. odstavka 354. člena in 355. člena ZPP.

Napotki za nadaljnje delo

17. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ob upoštevanju vseh zgoraj nanizanih okoliščin, izvesti ustrezno materialno procesno vodstvo v zvezi s postavljenim tožbenim zahtevkom, nato v primeru pravilno postavljenega tožbenega zahtevka (oziroma tožbenih zahtevkov) dopolniti dokazni postopek, zlasti preko izvedbe neutemeljeno zavrnjenih dokaznih predlogov za zaslišanje prič. Na prvem mestu bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kakšno terapijo je prejemal oporočitelj in ali je ta v kritičnem času imela kak vpliv (in če, kakšen) na njegovo psihofizično stanje. Nadalje bo treba izvesti dokaz z zaslišanjem osebne zdravnice oporočitelja v zvezi z zapisi v osebnem kartonu, ki izhajajo iz mnenja izvedenke psihiatrične stroke, ter zaslišati predlagano pričo Č. Č. v zvezi s stanjem pokojnika ob zadnjem srečanju. Šele na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka v zvezi z zdravstvenim stanjem oporočitelja, mora sodišče prve stopnje, popolno izvesti dokaz z izvedencem grafologom (ob soočenju izvedenca z delovno dokazno oceno sodišča o zdravstvenem in siceršnjem fizičnem stanju oporočitelja). Na podlagi popolno izvedenega postopka pa mora nato sodišče prve stopnje v skladu z 8. členom ZPP ob skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tožbenem zahtevku. Pri tem naj sodišče prve stopnje na podlagi vseh okoliščin primera in v skladu s sodno prakso presodi, ali sta se tožnici znašli v dokazni stiski, ter izbere primeren dokazni standard, tako da bo pravna usodnost odločitve porazdeljena med obe stranki.

18. Razveljavitev odločitve o stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP pridržana do izdaje končne odločbe.

-------------

Op. št. (1): Glej npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 336/2009 z 11. 11. 2010 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 6/2016 s 4. 2. 2016.

Op. št. (2): Prim. sodba in sklep Višjega sodišče v Ljubljani I Cp 2831/2015 z 19. 1. 2016. Glej tudi: dr. Mateja Končina Peternel, Dedno pravo – novejša sodna praksa, Pravosodni bilten, št. 2/2015, stran 115.

Op. št. (3): Zapuščinsko sodišče pravnomočno sodbo o ugotovitvi nepristnosti oporoke upošteva enako, kot sicer upošteva nesporna dejstva: materialnopravno presojo o pravnih posledicah nepristnosti oporoke opravi samo (ponarejene oporoke ali njenega dela ne upošteva).

Op. št. (4): Tako: sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 275/2014 z 11. 12. 2014.

Op. št. (5): Po prvem odstavku 76. člena ZD so tudi napake v obličnosti sankcionirane z izpodbojnostjo in ne z ničnostjo.

Op. št. (6): Prim.: sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 368/2004 s 1. 12. 2005; sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4133/2011 s 4. 7. 2012 in I Cp 2263/2012 s 24. 4. 2013; dr. A. Galič, Pravica do kontradiktornega postopka, Podjetje in delo, št. 6/1999.

Op. št. (7): Glede na to, da sta tožnici izkazali, da sta zdravstveno dokumentacijo poskusili pridobiti, pa nista bili uspešni (A 20, list. št. 59), tudi ne gre za nedopusten raziskovalni dokaz.

Op. št. (8): Podrobneje: Zobec, J., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, 2. knjiga, str. 493.

Op. št. (9): Kar je vsaj neobičajno in bi nedvomno terjalo konkretno dokazno opredelitev sodišča.

Op. št. (10): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 436/2005 z 21. 6. 2007.

Op. št. (11): Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2576/2014 s 14. 1. 2015 ter v njem navedena sodna praksa ter teorija. V zvezi s pristnostjo podpisov glej: sodba Višjega sodišča v Kopru I Cpg 309/2006 z 8. 11. 2007.

Datum zadnje spremembe:

26.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 435/2014
• VSL sodba I Cp 2543/2012
• Sklep II Ips 240/2012