<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 1115/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2016:I.CP.1115.2016
Evidenčna številka:VSL0084844
Datum odločbe:21.09.2016
Senat, sodnik posameznik:Katarina Parazajda (preds.), Blanka Javorac Završek (poroč.), Brigita Markovič
Področje:STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba - dejansko stanje - dokazovanje - dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi sodbe

Jedro

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je treba upoštevati, da je bila tožba vložena leta 2000, prvostopenjsko sodišče pa je sprejelo svojo odločitev konec leta 2015. V takem časovnem razdobju so se razmere in ustroj življenja pravdnih strank spremenili. Življenjsko in logično je zato, da nekateri od tožencev po sporni poti ne hodijo več, kar so tudi sami izpovedali. Pri tem po oceni pritožbenega sodišča ne gre za sprenevedanje oz. prilagajanje izjav koristim v postopku, kot se skuša prikazati v pritožbi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo v izreku navedenim tožencem, da so dolžni opustiti poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožnika na nepremičninah parc. št. 1, 2, 3 in 4 vse k. o. X, še posebej pa so dolžne opustiti hojo in sprehajanje. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožeča stranka in toženec E. E.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da iz trditev tožencev izhaja, da uporabljajo sporno pot kot javno pot oziroma, da nepremičnino uporabljajo kot zeleni pas ter da naj bi priposestvovali služnostno pot. Zatrjevali so tudi, da naj lastninske pravice tožnikov ne bi vznemirjali, ker naj tam ne bi hodili. Sodišče take nedoslednosti tožene stranke ne bi smelo nagraditi z zavrnitvijo zahtevka. Sodišče je preseglo trditveno podlago tožencev in s tem kršilo pravila postopka. Sodišče bi se moralo opredeliti da nasprotja med trditvami in izpovedbami tožencev. Jasno je, da toženci tam hodijo. Sodišče je v 8. točki pravilno ugotovilo, da toženci dejanja, ki so razumljena kot motenje, s trditvami priznavajo. Toženci so že v odgovoru na tožbo potrdili, da izvajajo ravnanja, ki jih je moč opredeliti kot motilna. Ker se sodišče do nasprotja ni opredelilo, je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni utemeljilo, zakaj je izpovedbi tožencev v celoti verjelo, tožnikom pa ne. V primeru tožencev, ki sploh niso bili zaslišani, je podana le trditev, ki pritrjuje trditvam tožnikov. S tem, ko je sodišče sledilo izpovedbam določenih tožencev, namesto njihovim trditvam, je nudilo varstvo ravnanju, ki je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Toženci so v svoji izpovedbi zanikali vznemirjanje lastninske pravice zato, da bi se izognili sodni prepovedi takega početja. Take izpovedi so očitno sprenevedanje. T. Š. je povedal, da je poznal večino ljudi v naselju in je z večino imel stike ter da so ljudje k njemu vedno hodili po sporni poti. S tem je ostale tožence jasno obremenil. Sodišče se do tega ni opredelilo. Isto sta izpovedala A. A. in B. B. Da gre pri izpovedbah za sprenevedanje, izhaja tudi iz izvršilnega postopka, ki ga toženci vodijo zoper tožnika. Do tega se sodišče ni z ničemer opredelilo. Tožnikoma mora biti omogočeno, da odločitev iz posestnega spora odpravita z ustrezno odločitvijo v lastninskem sporu, saj je sicer lahko njuna lastninska pravica trajno prizadeta z odločitvijo v posestnem sporu. Stališče sodišča, da naj bi se motenjski postopek končal v letu 1999 in naj zato ne bi bil relevanten v tem postopku, ker je bila tožba vložena v letu 2000, ni pravilno. Na podlagi sklepa v posestnem sporu toženci vodijo izvršilni postopek proti tožnikoma.

V stališčih sodišča je moč opaziti določene nedoslednosti, saj je C. C. v izpovedbi sama potrdila, da je po poti hodila do leta 2001 (torej tudi po vložitvi tožbe), zato ni nobenega razloga, da sodišče zahtevku proti njej ne bi ugodilo. Isto velja glede Č. Č. in D. D. Opisano izkazuje nepravilno uporabo materialnega prava, saj sodišče kljub izkazanim motilnim ravnanjem ne uporabi ustreznega pravila, ki prepoveduje poseganje v lastninsko pravico. Vse trditve in dokazi kažejo na to, da toženci še vedno posegajo v lastnino tožnikov, sodišče pa je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zaključilo, da do tega ne prihaja, razen v tistih primerih tožencev, ki so neposredno izpovedali, da po poti hodijo. Ostale dokaze (izvršilni postopek, pisni pozivi k odstranitvi, izpovedbe nekaterih tožencev o tem, da vsi tam hodijo) je sodišče iz neznanih razlogov zanemarilo. Pravilno bi bilo, če bi sodišče ugodilo dokaznemu predlogu za ogled na kraju samem. Ta bi omogočil boljše razumevanje situacije. Ogled bi tudi potrdil, da se toženci sprenevedajo. Navajata še, da gre za parcele, ki jih je njun pravni prednik dobil kot nadomestilo za prvovrstne kmetijske parcele, odvzete zaradi gradnje avtoceste. Odkar so parcele pripadle M. je minilo že več kot 30 let, pa še vedno od njih ne morejo ničesar imeti.

4. Pritožbo vlaga tudi toženec E. E. Pritožuje se laično. Navaja, da je stanovanjsko naselje V. nad K. javni zeleni pas ob avtocesti. Po njem je že od nekdaj potekala javna pešpot do Š., po kateri so hodili krajani. Tožnika sta začela pešpot zapirati, krajani pa so s tožbo zaradi motenja posesti dosegli, da tega ne smeta več početi. Z odločitvijo je sodišče priznalo obstoj poti in dovolilo neomejeno uporabo poti krajanom. Tožeča stranka si je pred petnajstimi leti z novo tožbo zadala za cilj, da ponovno prepreči uporabo pešpoti. Tožeče stranke na teh parcelah nikoli ni bilo, zemlja je zanemarjena in ni vzdrževana. Navaja, da mu nihče ni pojasnil, kako je tožečo stranko vznemirjal. Tožnica je v domu starejših občanov, tožnik pa je konec leta 2015 umrl. Sprašuje, kako lahko tožečo stranko vznemirjajo, ko pa je eden od tožnikov že pokojni. Tožeči stranki očita tudi neresnično izpovedbo. Zdi se mu nerazumljivo, da je sodišče za 14 tožencev razsodilo, da morajo opustiti poseganje v lastninsko pravico, ko pa po poti hodi na tisoče domačih in tujih ljudi. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških.

5. Tožnika sta na pritožbo toženca odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta tožnika lastnika nepremičnin parc. št. 1, 2, 3, 4, vse k. o. X. Njuno lastništvo je zemljiškoknjižno izkazano. Trditvam tožencev, da naj bi pot, ki poteka po spornih nepremičninah, predstavljala javno dobro oz. zeleni pas, sodišče ni sledilo, saj jim trditev ni uspelo izkazati. Tožnika, ki sta zemljiškoknjižna lastnika, sta nepremičnine pridobila bremen proste. Pritožbeno sodišče ugotovitve prvostopenjskega sodišča sprejema.

8. Tožnika sta zoper tožence vložila negatorno tožbo, s katero se branita pred posegi tožencev v njuno lastninsko pravico. Lastništvo nepremičine jima daje pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli poseganja v njuno lastninsko pravico. S tožbo zahtevata zaščito pred vznemirjanjem, ki ga je mogoče vršiti na več načinov. Vznemirjanje mora biti protipravno, kar pomeni, da ta, ki vznemirja, do tega nima pravice. Vznemirjanje mora biti trajno ali ponavljajoče se. Enkratno vznemirjanje nima za posledico negatorne zaščite. Če je tisti, ki je vznemirjal lastnika ali domnevnega lastnika stvari, z vznemirjanjem prenehal, ni več pogojev za vložitev negatorne tožbe.

9. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so lastninsko pravico tožnikov vznemirjali v izreku sodbe navedeni toženci, za ostale tožence pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnika zanje nista izkazala, da bi ju vznemirjali pri izvrševanju lastninske pravice. Take zaključke je sodišče naredilo ne le na podlagi navedb strank, ampak tudi na podlagi izpovedb pravdnih strank o tem, kdo uporablja sporno pot. Pritožbeni očitki tožeče stranke, da je sodišče širilo trditveno podlago tožene stranke in upoštevalo izpovedbe tožencev ter s tem kršilo določila postopka, niso utemeljene. Sodišče je ugotavljalo dejansko stanje v času sojenja. Ugotovilo je, da toženci (razen v izreku sodbe navedenih) niso uporabljali sporne poti v času sojenja in pred tem. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je treba upoštevati, da je bila tožba vložena leta 2000, prvostopenjsko sodišče pa je sprejelo svojo odločitev konec leta 2015. V takem časovnem razdobju so se razmere in ustroj življenja pravdnih strank(1) spremenili. Življenjsko in logično je zato, da nekateri od tožencev po sporni poti ne hodijo več, kar so tudi sami izpovedali. Pri tem po oceni pritožbenega sodišča ne gre za sprenevedanje oz. prilagajanje izjav koristim v postopku, kot se skuša prikazati v pritožbi.

10. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe v 40. točki pojasnilo, da se za ugotovitev, kdo vse uporablja sporno pot, ni moglo opreti na odločitev v motenjski pravdi, saj je bila ta pravnomočna končana v letu 1999, tožba v obravnavani zadevi pa je bila vložena v letu 2000. Sodišče je zato uporabo sporne poti ugotavljalo za tiste tožence, ki sta jih tožnika v izpovedbi omenila glede na opredeljeno vznemirjanje lastninske pravice, kljub temu, da sta navajala, da tožita vse tiste, ki so v motenjski pravdi tožili njiju. Očitek, da se sodišče ni opredelilo do nasprotja med trditvami in izpovedbami, zato ni utemeljen. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni utemeljilo, zakaj ni v celoti verjelo izpovedbi tožnikov, ampak le izpovedi tožencev. Sodišče je napravilo zaključke na podlagi izpovedbe vseh pravdnih strank. Tožnika sama nista znala izpovedati, kateri toženci sporno pot uporabljajo. Trdila sta, da jih tožita zato, ker so toženci tožili njiju. Le nekatere tožence sta tudi imenovala. Po drugi strani pa so nekateri od tožencev izrecno zatrjevali, da so sporno pot ves čas uporabljali, jo uporabljajo in jo tudi bodo uporabljali, med tem ko so nekateri od tožencev zanikali, da bi sporno pot sploh kdaj uporabljali, nekateri pa so trdili, da so jo prenehali uporabljati (zaradi starosti, bolezni ali pa zato, ker so se preselili oziroma odšli v dom za ostarele). Sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo niti tožeči niti toženi stranki, pač pa je ugotavljalo uporabo sporne poti za vsakega od tožencev. Celovito je ugotavljalo katera od toženih strank sporno pot uporablja in katera ne. Ob upoštevanju metodoloških napotkov iz 8. čl. ZPP je napravilo dokazno oceno, ki je logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva ter napravilo zaključke, ki so po oceni pritožbenega sodišča pravilni.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so toženci v svoji izpovedbi zanikali vznemirjanje lastninske pravice zato, da bi se izognili sodni prepovedi takega početja ter da je sodišče nudilo varstvo ravnanju, ki je v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja. Sodišče je celovito presojalo izvedeni dokazni postopek in na podlagi tega ugotovilo, kateri toženci sporne poti ne uporabljajo in ne vznemirjajo tožeče stranke. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni mogoče zaključiti, da bi nekateri toženci zanikali uporabo sporne poti zato, da bi se izognili sodni prepovedi. Kot že obrazloženo pa je glede na starost tožencev to logično in življenjsko prepričljivo.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do izpovedb F. F., A. A. in B. B., ki naj bi s svojimi izpovedbami tožence obremenili. F. F.(2) je s svojo izpovedbo potrdil hojo po sporni poti, ni pa konkretiziral, kdo je hodil po poti. Enako velja glede izpovedbe A. A. in B.B. C.C. je res izpovedala, da je po poti hodila do leta 2001, od takrat dalje pa zaradi zdravstvenih težav ne hodi več. Tožnika v pritožbi izpostavljata, da je ob vložitvi tožbe še hodila po sporni poti, zato bi moralo biti zahtevku zoper njo ugodeno. Toženka C. C. je po vloženi tožbi z vznemirjanjem prenehala in v daljšem (15-letnem) časovnem obdobju do sojenja in v času sojenja tožnikov ni vznemirjala, zato je po oceni pritožbenega sodišča odločitev zoper njo pravilna.

14. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno očita nepopolno izveden dokazni postopek. Sodišče je obrazložilo, da ni izvedlo dokaza z ogledom na kraju samem, ker tožnika nista navedla odločilnih dejstev, ki bi jih sodišče z izvedbo dokaza lahko ugotovilo. Tožnika v pritožbi obširno pojasnjujeta, zakaj bi ogled omogočil boljše razumevanje situacije, kar pa je prepozno. Tožnika bi morala podati utemeljitev pred prvostopenjskim sodiščem.

15. Toženec E. E. v pritožbi ponovno navaja, da naj bi sporna pot potekala po javnem zaščitnem zelenem pasu. Na te navedbe je odgovorilo že prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa prvostopenjske razloge sprejema. Sporna pot poteka po nepremičninah v lasti tožnikov, zato imata pravico do zaščite pred vznemirjanjem. Kljub temu, da so toženci v motenjskem posestnem sporu, ki so ga vodili zoper tožnika, uspeli, je šlo le za začasno (provizorično) zaščito. V obravnavanem sporu zahtevata tožnika (trajno) zaščito pred vsakršnim vznemirjanjem njune lastninske pravice. Tisti, ki tožnika vznemirja v njuni lastninski pravici, do tega nima pravice. Sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je tožnike vznemirjalo 14 tožencev ter jim naložilo, da so dolžni opustiti posege v lastninsko pravico tožnikov. To pa ne pomeni, da le toženci, za katere je sodišče ugotovilo, da so vznemirjali tožnika, ne smejo posegati v njuno lastninsko pravico (kot zmotno meni pritožnik). Nihče ne sme protipravno vznemirjati lastninske pravice tožnikov. Tudi ostali krajani oz. drugi ljudje, za katere pritožnik navaja, da hodijo po sporni poti, po njej ne smejo hoditi.

16. Tožnik je med postopkom umrl, zato se postopek nadaljuje z njegovimi dediči. V izreku navedeni toženci so vznemirjali (posegali) v lastninsko pravico tožnikov, zato ni relevantno, če se postopek nadaljuje s tožnikovimi dediči, tožnica pa je v domu za ostarele.

17. Po načelu deljenega uspeha v pravdi je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Podlaga za tako odločitev je v določilu drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je delno uspela s svojim tožbenim zahtevkom (uspela je zoper 14 tožencev v delu, ki se nanaša na hojo in sprehajanje, ne pa tudi v delu, ki se nanaša na vožnjo). Toženci zoper katere je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno (med njim je tudi pritožnik), v postopku niso uspeli, zato so dolžni nositi svoje stroške.

18. Ker pravdni stranki s svojima pritožbama nista uspeli, sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka po načelu uspeha v pravdi. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo toženca ni pripomogla k rešitvi zadeve in ni mogla izboljšati svojega položaja v pravdi, zato nosi sama tudi stroške odgovora na pritožbo (154., 155. in 165. čl. ZPP).

-------------

Op. št. (1): Pravdne stranke so starejše osebe. Sedem jih je med postopkom umrlo, nekateri so v domu starejših občanov, nekateri pa so se preselili drugam.

Op. št. (2): Izpovedal je, da pozna veliko veliko večino ljudi v naselju in da so ljudje k njemu vedno hodili po sporni poti.


Zveza:

ZPP člen 7, 8, 212. SPZ člen 99.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.12.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwODgw