VSL sklep Cpg 929/93

Jedro

Posest je dejanska fizična oblast nad stvarjo. Posestnik je v takem razmerju do stvari, da stvar rabi, in to ne glede na to, ali ima pravico stvar rabiti. Namesto klasične formule corpus + animus = possessio zadostuje za posest že dejanska oblast nad stvarjo. Vendar pa mora biti ta dejanska oblast navzven nedvoumno manifestirana, izključujoča in takšna, da ima posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati.

Soposestnik uživa varstvo posesti na enak način kot posestnik.

Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve morata biti kumulativno podana dva pogoja, in sicer verjeten obstoj terjatve in verjetna obstoječa nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (objektivna nevarnost).

Izrek

I.

1.) Pritožba se kot neutemeljena zavrne ter se v 1. in 4. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2.) Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

II.

1.) Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se v 2. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2.) Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tako tožbeni zahtevek v zvezi z motenjem posesti (1. tč. izreka) kot tudi predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (2. tč. izreka). Istočasno pa je odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 17.500,00 SIT pravdnih stroškov (4. tč. izreka).

Zoper navedeni sklep se je iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je, da drugostopno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, smiselno tudi predlogu za izdajo začasne odredbe; podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Pri tem je priglasila pritožbene stroške - z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da drugostopno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov (v smislu 2. odst. 164. člena Zakona o pravdnem postopku).

Pritožba ni utemeljena.

1.) Iz ugotovitev v ponovljenem postopku izhaja, da naj ne bi bila motena posest skupnosti stanovalcev kot pravne osebe, ampak stanovalcev kot fizičnih oseb, ki so se zaradi uresničevanja svojih pravic in dolžnosti organizirali v skupnost stanovalcev.

Ker se stanovalci Ulice še niso organizirali v skladu s Stanovanjskim zakonom (Ur. l. RS št. 18/91-I), naloge iz tega zakona v skladu z 2. odst. 145. člena SZ še naprej opravlja njihova skupnost stanovalcev.

Med te naloge pa sodijo tudi pravne storitve (glej 2. odst. 24. člena SZ). Tako je tožbo zaradi motenja posesti s predlogom za izdajo ustrezne začasne odredbe namesto posameznih (vseh) stanovalcev vložila skupnost stanovalcev oz. predsednik hišnega sveta kot njen zakoniti zastopnik (po pooblaščencu - odvetniku).

2.) Tožeča stranka ima prav, ko v pritožbi zatrjuje, da pri posesti ne gre za lastništvo. Namesto klasične formule corpus + animus = possessio za posest namreč zadostuje že dejanska oblast nad stvarjo.

Posestnik je v takem razmerju do stvari, da stvar rabi (jo uživa in z njo razpolaga), in sicer ne glede na to, ali ima stvar pravico rabiti (jo uživati in z njo razpolagati).

Pri tem naše pravo ščiti vsako posest, ki je poslednja, efektivna in mirna.

3.) Kot povedano za posest zadostuje že dejanska oblast nad stvarjo, vendar pa mora biti ta dejanska oblast navzven nedvoumno manifestirana. Glej Tone Frantar: Stvarno pravo - druga dopolnjena in razširjena izdaja, ČGP Delo - TOZD Gospodarski vestnik, Ljubljana 1988, stran 160 in dr. Nikola Gavella: Posjed stvari i prava, Narodne novine, Zagreb 1990, stran 24. Iz podatkov spisa pa ni razvidno, da bi v konkretnem primeru bilo označeno, da smejo sporno parkirišče in dovoz uporabljati le stanovalci Ulice. Pravzaprav tega tožeča stranka niti ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje pa ni bilo dolžno, niti upravičeno izvajati dokazov za ugotavljanje dejstev, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani z dne 22.4.1993, opr.štev. III Ips 25/93).

Za posestno varstvo se nadalje zahteva, da mora biti posest več ali manj trajna, nikakor pa ne začasna. Bistveno je, da ima posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati (jo uživati in z njo razpolagati). Glej Tone Frantar, prav tam, stran 161 in dr. Nikola Gavella, prav tam, stran 24 - 25. Očitno pa so v konkretnem primeru stanovalci Ulice sporno parkirišče lahko uporabljali le, če ga niso zasedli drugi.

Za posestno varstvo pa se končno zahteva tudi, da je posest izključujoča (glej dr. Nikola Gavella, prav tam, stran 24). V konkretnem primeru pa tretji niso bili izključeni od uporabe spornega parkirišča, saj iz navedb tožeče stranke v tožbi (pod I) nasprotno izhaja, da so parkirišče (in dovoz) uporabljali drugi. Navedeno pa pomeni negacijo neposredne popolne integralne dejanske oblasti stanovalcev Ulice.

Tako se pokaže, da je prvostopno sodišče v tem pogledu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na katero je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

4.) Ker stanovalci Ulice niso uporabljali vsak svoje parkirno mesto, ampak so uporabljali različna (prosta) parkirna mesta na spornem parkirišču, se pokaže, da v konkretnem primeru pravzaprav ni šlo za njihovo posest, ampak za soposest. Soposestnik (stanovalci) so namreč sočasno izvrševali dejansko oblast nad parkiriščem, ki je sestavljeno iz večih parkirnih mest - stanovalci so souporabljali skupno parkirišče. Glej Tone Frantar, prav tam, stran 181 in dr. Nikola Gavella, prav tam, stran 31. Vendar pa navedeno v zvezi s posestnim varstvom ničesar ne spremeni. Soposestniki namreč uživajo varstvo pred motenjem ali odvzemom posesti tako kot posestniki (glej 80. in 75. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih: Ur. l. SFRJ št. 6/80-36/90).

5.) Sicer pa je tožena stranka v ponovljenem postopku tudi izkazala, da bi ekonomski interes na njeni strani z vzpostavitvijo prejšnjega stanja bil težko prizadet (glej prilogo B 13). Tako se v zvezi z ugotavljanjem razmerja med interesom posestnika (kateremu je zagotovljeno nadomestno parkirišče in ki ima možnost dostopa do svoje ulice tako iz in ulice kakor tudi iz ulice), "ki je moten v posesti", ter med višino in obsegom škode za toženo stranko pokaže, da bi ekonomski interes toženca zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja bil težko prizadet. Tako tudi ta razlog govori v prid zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pri tem tožeča stranka niti ni ugovarjala izračunu škode, ki naj bi toženi stranki nastala z vzpostavitvijo prejšnjega stanja.

6.) Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo, da niso bili podani pogoji za posest in da zato tožeča stranka ne more uživati posestnega varstva.

Torej je prvo sodišče navedlo razloge o bistvenih okoliščinah, zato je izpodbijani sklep tudi bilo mogoče preizkusiti.

Če hoče stranka obrazložiti pritožbo, ne zadošča, da navede le zakonske termine razlogov, marveč mora konkretno povedati, v čem je podana bistvena kršitev pravdnega postopka. Tako bi tožeča stranka morala navesti, za katera nasprotja med listinami in podatki v spisu v konkretnem primeru gre. Ker tožeča stranka tega ni navedla, njene pritožbe v tem pogledu pač ni bilo mogoče preizkusiti.

Tako se pokaže, da niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti kakšne druge, na katere mora sodišče druge stopnje sicer paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odst. 365. člena v zvezi z 2. odst. 354. člena ZPP).

7.) Glede na navedeno je drugostopno sodišče v senatu iz 2. odst. 493. člena ZPP pritožbo v zvezi z motenjem posesti kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo tozadevni sklep sodišča prve stopnje (na podlagi 2. tč. 380. člena ZPP).

8.) Ker je drugostopno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke, je na podlagi 1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Navedeno velja za pritožbene stroške v zvezi z motenjem posesti.

9.) Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve je treba izkazati verjeten obstoj terjatve in verjetno obstoječo nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjave onemogočena ali precej otežena. Oba pogoja morata po 1. odst. 267. člena Zakona o izvršilnem postopku biti podana kumulativno.

Ker tožeča stranka kot povedano ni izkazala vseh pogojev posesti, tudi ne more uživati posestnega varstva. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tudi kot neutemeljen zavrnilo. Torej v konkretnem primeru ni izkazan verjeten obstoj terjatve tožeče stranke. To je v ponovljenem postopku pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, v posledici pa je tudi pravilno zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

10.) Glede na navedeno je drugostopno sodišče v senatu iz 1. odst. 7. člena ZIP pritožbo v zvezi z začasno odredbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo tozadevni sklep sodišča prve stopnje (na podlagi 2. tč. 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).

11. Ker je drugostopno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke, je na podlagi 1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP in 14. členom ZIP odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje pritožbenega stroške. Navedeno velja za pritožbene stroške v zvezi z začasno odredbo.

12.) Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.

Datum zadnje spremembe:

11.11.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1365/2010
• VSL sklep I Cp 4722/2010
• VSL sklep I Cp 3476/2013