VSL sklep Cpg 927/93

Jedro

Višina pogodbenih obresti med drugimi osebami zaenkrat po ZOR-u ni limitirana. Zato je mogoče uspešno ugovarjati previsoko obrestno mero pogodbenih obresti samo na podlagi določb, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oziroma posameznih njihovih določil. Anatocizem je dopusten v korist upnika, ki se lahko ukvarja z denarnimi oziroma kreditnimi posli.

Stranka nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo v kolikor v stečajnem postopku terjatve ni prijavila, niti ni bila z zahtevkom na njeno ugotovitev napotena na pravdo.

Izrek

Pritožba zoper sklep se zavrne kot neutemeljena in se v 1. odstavku pod II. izreka odločbe potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod I. in glede odločitve o pravdnih stroških v 2. odstavku II. izreka razveljavi in vrne v tem obsegu prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja terjatve glede glavnice v višini 65.036.001,70 SIT s pripadki od 19.10.1990 dalje do plačila, tožeči stranki pa je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov. Z izpodbijanim sklepom pa je prvostopno sodišče zavrglo tožbeni zahtevek glede zakonitih obresti od glavnice v višini 62.756.353,00 SIT za čas od 19.10.1990 do 7.12.1990. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP. Prvostopno sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po vseh medsebojnih pogodbah o finančnem kreditu iz 3. odstavka 2. člena jasno izhaja, da je bila tožeča stranka kot kreditodajalec pooblaščena spremeniti obrestno mero za odobrene kredite do petega dne v mesecu. Tožena stranka kot kreditojemalec je sicer imela možnost, da spremenjeno obrestno mero ne sprejme. Vendar bi morala v tem primeru v celoti kredit vrniti.

Tožeča stranka je v skladu s pogodbeno pravico dne 5.5.1990 obrestno mero spremenila - zvišala, tožena stranka pa je očitno s tem soglašala, saj kredita ni vrnila, niti ni pismeno ali ustno izrazila, kakšnihkoli pripomb. Zato je ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožena stranka zvišano obrestno mero očitno ni sprejela, napačno. Takšno zmotno stališče prvostopnega sodišča je povzročilo tudi nadaljnjo zmotno skepanje glede same višine pripadajočih obresti. Obrestne mere, ki jih navaja sodišče prve stopnje ne ustrezajo dejstvom, ki izhajajo iz medsebojnih pogodb o kreditu. Pritožba tudi meni, da je sodišče s tem, ko je samo ugotavljalo višino obresti, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj za takšno opravilo ni kvalificirano.

Obrazložitev izpodbijane sodbe, da tožeči stranki ne pripadajo takšne zamudne obresti, tudi iz razloga, ker je takšen dogovor ničen po 3. odstavku 400. člena ZOR-a, je nepravilno. V tem delu je izpodbijana sodba zmotno uporabila materialno pravo. 3. odstavek 400. člena ZOR-a ravno nasprotno dovoljuje bankam uporabo tako imenovanega anatocizma (obresti na obresti). Nesporno je tožeča stranka bančna organizacija in je torej do tako določenih obresti tudi upravičena. Nepravilna je obrazložitev izpodbijane sodbe glede terjatve v višini 2.279.648,70 SIT z ugotovitvijo, da je ta terjatev poravnana. Iz same obrazložitve sodbe tudi ni razvidno iz katerih razlogov je prvostopno sodišče ugotovilo, da ta del zahtevka ni utemeljen. Prvostopno sodišče ni izvedlo nikakršnega dokaza v tej smeri. Bistveno je po mnenju tožeče stranke dejstvo, da njej ta znesek s strani tožene stranke nikoli ni bil izplačan, niti z njene strani, niti kogarkoli drugega v imenu tožene stranke.

Sodišče je po mnenju tožeče stranke bistveno kršilo določbe pravdnega postopka tudi z izpodbijanim sklepom, s katerim je del tožbenega zahtevka zavrglo. Tožeča stranka meni, da je ta zahtevek postavila v okviru napotitvenega sklepa na pravdo. Tudi, če ne bi bilo tako, je tožeča stranka še vedno pooblaščena začeti pravdni postopek zoper stečajnega dolžnika tudi v tem delu, saj ima brez dvoma pravni interes.

Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka prijavila obresti od zneska 85.867.680,00 SIT (torej od obresti) le od dneva prijave terjatve, to je od 8.12.1990 dalje. Zato je bila s sklepom stečajnega senata napotena na pravdo po 1. odstavku 127. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l.

84/89; v nadaljevanju ZPPSL) glede obresti le od tega dne dalje.

Tožeča stranka tako v tem delu nima pravnega interesa, ki je potreben po 2. odstavku 187. člena ZPP. Tožeča stranka bi morala tudi ta del terjatve v stečajnem postopku prijaviti in šele v primeru napotitve na pravdo, bi bili izpolnjeni pogoji, da zahteva ugotovitev tudi glede tega dela obstoja terjatve. Zato so vsi ugovori tožeče stranke v zvezi s tem neutemeljeni. Prvostopno sodišče je pravilno po 2. odstavku 288. člena ZPP v tem delu njen tožbeni zahtevek zavrglo.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep iz navedenih razlogov ni utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče po 2. tč. 380. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (1. odstavek II. izreka odločbe).

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugovarjala tožena stranka razliki obračunanih zamudnih obresti v višini 62.756.353,00 SIT le v smislu 4. odstavka 399. člena ZOR-a. Sklicevala se je namreč na načelno stališče seje zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin ter vrhovnega vojaškega sodišča iz leta 1984, po katerem je pogodbena obrestna mera limitirana in ne sme presegati obrestne mere zamudnih obresti predpisanih za gospodarske pogodbe in zvišane največ za 8 %.

Drugih ugovorov ni imela. V zvezi s tem ugovorom je zavzela izpodbijana sodba pravilno stališče, da pogodbena obrestna mera med drugimi osebami zaenkrat po naših veljavnih predpisih ni limitirana, saj jo ZOR izrecno ne uzakonja. Posebni zakon, ki je glede tega predviden v 2. odstavku 399. člena ZOR-a, namreč zaenkrat še ni sprejet. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je mogoče uspešno ugovarjati previsoki obrestni meri pogodbenih obresti samo na podlagi določb, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb, oziroma posameznih njihovih določil.

Pravilna je trditev v pritožbi, da je prvostopno sodišče napačno tolmačilo medsebojne kreditne pogodbe, saj ni upoštevalo vsebino drugega člena, ki spremembo obrestne mere izrecno dopušča. Prvostopno sodišče poleg tega ni imelo na razpolago tudi nobenega dokaza, da tožena stranka spremenjene obrestne mere na podlagi obvestila tožeče stranke z dne 5.7.1990 ne bi sprejela. Celo sama tožena stranka tekom postopka temu ni nikdar ugovarjala. Zato je prvostopno sodišče po oceni pritožbenega sodišča glede obrazložitve zahtevka plačila zamudnih obresti ne samo nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ampak tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 13. tč. 2. odstavka 354. člena ZPP, saj je obrazložitev sodbe izrecno v nasprotju s predloženimi listinami. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo v tem delu po 1. odstavku 369. člena ZPP razveljaviti.

Prvostopno sodišče je v zvezi s svojo obrazložitvijo glede medsebojne kreditne pogodbe tudi napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je zaključek prvostopne sodbe, da je 5. čl. medsebojne pogodbe ničen, nepravilen. Tožeča stranka je bančna organizacija, ki se ukvarja z denarnimi in kreditnimi posli. Zato po 3. odstavku 400. člena ZOR-a zanjo ne velja prepoved tako imenovanega anatocizma (obresti od obresti).

V zvezi z odločitvijo izpodbijane sodbe o glavnici v višini 2.279.648,70 SIT pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaenkrat ni razvidno na kaj se ta zahtevek nanaša. Tožeča stranka namreč glede navedene terjatve ni navedla nobenih dejstev, iz katerih bi se lahko razbralo, na kaj se zahtevek opira, niti ni predložila ustrezna dokazila, kot bi bila dolžna po 1. odstavku 186. člena ZPP. Tudi tožena stranka v zvezi s to terjatvijo ni podala nobenega ugovora.

Sicer pa tudi prvostopno sodišče v zvezi s tem zahtevkom ni izvedlo dokaznega postopka, kot bi bilo dolžno v skladu s 300. členom ZPP.

Obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu je nejasna in ni razvidno, na podlagi kakšnega pravnega temelja uveljavlja tožeča stranka od tožene stranke ta znesek. Zaradi navedenih pomanjkljivosti se odločitve v tem delu zahtevka ne da preizkusiti. Podana je bistvena kršitev pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Prvostopno sodišče bo moralo glede te terjatve tožečo stranko najprej pozvati, da tožbo dopolni v skladu s 1. odstavkom 186. člena ZPP.

Glede na razveljavitev sodbe po 1. odstavku 369. člena ZPP je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, kot so določeni v 2. odstavku II. izreka odločbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožeča stranka, ki se je pritožila ni zahtevala (1. in 2. odstavek 164. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.11.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 664/99
• Sodba III Ips 13/94
• Sklep VIII Ips 30/2001