VSL sklep Cpg 112/93

Jedro

Pravilo o dokaznem bremenu določa, da naj sodišče odloči v škodo tiste stranke, ki se je sklicevala na nedokazano trditev in ki je zato tudi nosila dokazno breme za njeno resničnost. Vendar pa lahko sodišče o takem dejstvu sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu šele, če ga na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti. Katera dejstva je šteti za dokazana, pa odloči sodišče (po svojem prepričanju) na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Torej mora sodišče upoštevati tudi dokaze, ki jih je predložila nasprotna stranka. Nepredložitev dokazov bi lahko tisti stranki, ki nosi dokazno breme, bila v škodo edino v primeru, če nasprotna stranka ne bi predložila svojih dokazov. Pa še v takem primeru bi se tista stranka, ki nosi dokazno breme, lahko sklicevala na listino, ki se nahaja pri drugi stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v 2. in 3. točki izreka) razveljavi ter se mu zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev terjatve za 1,434.030,80 (1,595.991,50 - 161.960,70) SIT s pripadki (od 1,595.991,50 SIT) - 2. točka izreka. Istočasno pa je tožeči stranki naložilo povrnitev 15.959,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke - 3. točka izreka.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh (treh) pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek in odločanje prvostopnemu sodišču. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

1. Tožeča stranka v pritožbi ni navedla, v katerem delu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje štelo, da jo je izpodbijala v tistem delu, glede katerega ni zmagala v sporu (prvi odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

2. Tožeča stranka je uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pri tem je navedla le zakonski termin tega pritožbenega razloga, ni pa povedala, v čem je podana bistvena kršitev pravdnega postopka. Zato je sodišče druge stopnje preverilo le, ali je v postopku na prvi stopnji prišlo do absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora sicer paziti po uradni dolžnosti (glej drugi odst. 365. člena ZPP v zvezi z drugim odst. 354. člena ZPP). Takšnih kršitev drugostopno sodišče ni zasledilo.

3. Zato pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče nepopolno oziroma pomanjkljvo ugotovilo dejansko stanje. Prvo sodišče je namreč izvedlo dokaze glede spornih oziroma odločilnih dejstev (vpogledalo je priloge tožene stranke B 1 - B 38), vendar potem teh dokazov ni ocenilo oziroma jih ni uporabilo.

Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na pravilo o dokaznem bremenu, po katerem sodišče odloči v škodo tiste stranke, ki se je sklicevala na nedokazano trditev in ki je zato nosila tudi dokazno breme za njeno resničnost. Vendar pa pri tem ni upoštevalo določila 8. člena ZPP, po katerem odloči sodišče (po svojem prepričanju) na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka, torej tudi na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožena stranka.

Ti dokazi očitno kažejo na to, da se prerekana terjatev v znesku 1,595.991,50 SIT, s katero je tožeča stranka s sklepom z dne 22.4.1991, opr. št. St 2/91-14-94 bila napotena na pravdo, sestoji iz zneska 1,076.224,40 SIT (ki predstavlja sporne pogodbene obresti - B 2, B 29), zneska 169.256,00 SIT (ki predstavlja stroške nabave materiala - B 2, B 32), zneska 188.552,40 SIT (ki predstavlja zavrnjene oziroma korigirane začasne situacije - B 3, B 9, B 16, B 11, B 20, B 15) in zneska 161.960,70 SIT (ki ga je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje pripoznala).

Nepredložitev lastnih dokazov bi torej lahko bila tožeči stranki v škodo samo v primeru, če tožena stranka ne bi predložila nasprotnih (to je svojih) dokazov. Pa še v tem primeru bi se tožeča stranka na podlagi prvega odst. 232. člena in 233. člena ZPP lahko sklicevala na listine, ki se nahajajo pri toženi stranki. Gre namreč za listine, ki so skupne obema pravdnima strankama (saj sta pravdni stranki v teku postopka "saldirali" medsebojne terjatve).

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med pravdnima strankama sporen dogovor o zamudnih obrestih oziroma višina obrestne mere tako dogovorjenih obresti. Vendar je nepravilno ugotovilo, da takšen dogovor ni izkazan. V spisu se namreč (kot priloga B 27) nahaja pogodba št. L-233/89 ŠI-KL z dne 5.12.1989, iz katere izhaja, da sta se pogodbeni stranki dogovorili za obrestno mero pogodbenih obresti v višini R + 0 (glej prvi odst. 32. čl. omenjene pogodbe).

Zato bo prvostopno sodišče v ponovljenem postopku (pritožbeno sodišče je namreč na podlagi prvega odst. 370. člena ZPP v izpodbijanem delu razveljavilo prvostopno sodbo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje) moralo oceniti tudi ta dokaz, in sicer ob upoštevanju odklonilnega stališča tožene stranke do teh obresti ter njenega stališča do revalorizacije oziroma kapitalizacije kredita (glej prilogo B 2).

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta si pravdni (pogodbeni) stranki povsem nasprotni v svojih stališčih glede stroškov nabave materiala. S tem v zvezi bo v ponovljenem postopku moralo kot dokaz oceniti prilogo B 2, po potrebi (glej tretji odst. 7. člena in 298. člen ZPP) pa tudi izvesti dokaze glede zatrjevanih dejstev (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 22.4.1993, opr. št. III Ips 25/93). Sodišče namreč ne sme samo izvajati dokazov le glede dejstev, ki niso zatrjevana. Lahko pa jih izvede glede zatrjevanih dejstev. Šele če na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega (odločilnega) dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (glej 221.a člen ZPP).

6. Pri listinah, na katere se sklicuje tožeča stranka, očitno ne gre za fakture, ampak za začasne situacije. Ob primerjavi prijave tožeče stranke z dne 29.3.1991 v stečajnem postopku in prilog tožene stranke se pokaže, da se začasna situacija št. 810645 nanaša na prilogo B 13, začasna situacija št. 810646 na prilogo B 14, začasna situacija št.

810647 na prilogo B 13, začasna situacija št. 810648 na prilogi B 13 in B 14, začasna situacija št. 820438 na prilogo B 11, začasna situacija št. 820497 na prilogo B 11, začasna situacija št. 820498 na prilogo B 11, začasna situacija št. 820499 na prilogo B 20, začasna situacija št. 820500 na prilogo B 20, začasna situacija št. 910760 na prilogo B 13, začasna situacija št. 910761 na prilogo B 13, začasna situacija št. 920502 na prilogo B 16, začasna situacija št. 920503 na prilogo B 16, začasna situacija št. 920535 na prilogo B 16, začasna situacija št. 810720 na prilogo B 15, začasna situacija št. 820501 na prilogo B 12, začasna situacija št. 910736 na prilogo B 13, začasna situacija št. 910762 na prilogo B 14, začasna situacija št. 910763 na prilogi B 13 in B 14, začasna situacija št. 920537 na prilogo B 20, začasna situacija št. 920538 na prilogo B 11, začasna situacija št. 920539 na prilogo B 11, začasna situacija št. 920547 na prilogo B 15, obračun obresti OT-20003 na prilogo B 13 ter obračun obresti OT-20004 (in ne OT-20003) na prilogo B 14. S tem v zvezi pa iz priloge B 9 izhaja, da začasna situacija št. 820236 sploh ni bila prijavljena v stečajnem postopku. Iz priloge B 16 izhaja, da je bila začasna situacija št. 920502 v celoti zavrnjena. Iz priloge B 11 izhaja, da je začasna situacija št. 820498 bila od 31.529,40 SIT znižana na 26.666,10 SIT; iz priloge B 20 izhaja, da je začasna situacija št. 820500 bila znižana od 30.017,90 SIT na 26.246,70 SIT; iz priloge B 15 pa izhaja, da je začasna situacija št. 810720 bila od 103.225,80 SIT znižana na 100.336,10 SIT.

Navedene listine bo v ponovljenem postopku moralo oceniti sodišče prve stopnje. Po potrebi bo lahko tožečo stranko na podlagi pravila o dokaznem bremenu pozvalo, da v tem pogledu izkaže svojo terjatev; šele v nasprotnem primeru pa bo lahko na podlagi 221.a člena ZPP odločilo v njeno škodo.

7. Pritožbeno sodišče opozarja prvostopno sodišče, da je tožeča stranka na pravdo bila napotena s terjatvijo v znesku 1,595.991,50 din, in sicer s pripadki. Iz postopka, ki ga je izpeljalo prvo sodišče, pa ni razvidno, da bi le - to odločilo tudi o pripadkih (zamudnih obresti) od pripoznanih 161.960,70 SIT.

Iz podatkov stečajnega spisa namreč izhaja, da je tožeča stranka na pravdo bila napotena tudi s svojo terjatvijo glede zamudnih obresti do dneva uvedbe (verjetno do dneva začetka) stečajnega postopka v znesku 41.994,00 (prijavljenih 113.408,30 - priznanih 71.414,30) SIT.

Iz tožbe z dne 31.5.1991 pa izhaja, da je od prerekane terjatve v znesku 1,595.991,50 SIT od dneva uvedbe stečaja (verjetno od dneva začetka stečajnega postopka) uveljavljala tudi zakonite zamudne obresti.

8. Prvostopno sodišče je pravilno (na podlagi drugega odst. 300. člena ZPP) zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje priče A. Š. V konkretnem primeru namreč ni sporen način obračuna zamudnih obresti (glej 241. člen ZPP), ampak dogovor o njihovi višini (to je o višini obrestne mere pogodbeno dogovorjenih obresti).

Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da so pogodbene obresti bile dogovorjene, bo v zvezi z zamudo moralo upoštevati tudi določilo drugega odst. 277. člena ZOR, ki pravi, da tečejo v primeru, če je obrestna mera dogovorjenih obresti višja od obrestne mere zamudnih obresti, te (to je dogovorjene) obresti tudi po dolžnikovi zamudi.

9. Drugostopno sodišče ob reševanju pritožbe ni upoštevalo dokaznih predlogov tožeče stranke za zaslišanje direktorja tožene stranke (glede medsebojnega usklajevanja) in za določitev izvedenca finančne stroke. Gre namreč za nedovoljena nova dokaza, ki sta bila predlagana v pritožbi, saj pritožnik ni izkazal (za verjetno), da jih brez svoje krivde ni mogel predlagati do konca glavne obravnave z dne 17.11.1992 (glej prvi odst. 496.a člena ZPP).

10. Prvostopno sodišče bo torej v ponovljenem postopku moralo dokazni postopek dopolniti v nakazani smeri, šele nato pa bo na (pravilno in) popolno ugotovljeno dejansko stanje lahko tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče druge stopnje se ni odločilo za spremembo izpodbijane sodbe, saj za temelj svoje odločbe ne more vzeti dejstev, katerih sodišče prve stopnje ni ugotovilo in nanje tudi ni oprlo svoje sodbe.

11. Ker pritožba zoper sodbo absorbira tudi pritožbo zoper stroškovni del te sodbe, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev prvega sodišča o pravdnih stroških (3. točka izreka). Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke (po tretjem odst. 166. člena ZPP) pa je odpadel, ker jih tožeča stranka v pritožbi ni priglasila (glej drugi in tretji odst. 164. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi prvega odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.

Datum zadnje spremembe:

10.11.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1969/99
• Sodba II Ips 221/2000
• Soba I Ips 455/2007