<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cpg 1130/94

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1994:CPG.1130.94
Evidenčna številka:VSL00401
Datum odločbe:11.08.1994
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - LASTNINJENJE
Institut:tuja valuta - valuta denarne terjatve - tolarska protivrednost terjatve - izrek sodbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - nepopolna vloga - poprava tožbe - sklep o začasni odredbi - obrazložitev

Jedro

Izrek sodbe, s katero je odločeno o zahtevku na plačilo tolarske protivrednosti devizne terjatve z zamudnimi obrestmi in v katerem ni določena vrsta tečaja ali trenutek konverzije devizne terjatve v tolarje ali konkreten posel, ki je enak ali podoben spornemu poslu, za katerega določena banka ali druga bančna organizacija plačuje ali s pogodbo določa obrestno mero, po kateri so prisojene zamudne obresti, je nerazumljiv, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti (13. točka 2. odst. 354. člena ZPP).

Če že tožbeni zahtevek ne vsebuje takih podatkov, je treba pred izdajo sodbe izvesti postopek za dopolnitev tožbe.

Za sklep o začasni odredbi ni potrebno, da je obrazložen. Vendar pa mora razloge za izdajo začasne odredbe vsebovati sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, ker ga sicer ni mogoče preizkusiti (13. točka 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).

Izrek

Pritožbam se ugodi, prvostopni sklep in sodba zaradi izostanka se v celoti, sodba z dne 2.3.1994 pa v izpodbijanem delu (1. in 3. odstavek izreka) razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zaradi izostanka z dne 8.12.1993 razsodilo, da morata druga in tretja tožena stranka kot solidarna poroka prve tožene stranke tožeči stranki nerazdelno plačati "tolarsko protivrednost 115.416 DEM na dan plačila s pogodbenimi obrestmi v višini 0,5% dnevno od 1.8.1993 do plačila". S sodbo z dne 2.3.1994 je nato naložilo prvi toženi stranki kot glavnemu dolžniku, da mora v posledici razdrtja pogodbe vrniti tožeči stranki tisto, kar ji je le-ta dala, torej ji "plačati tolarsko protivrednost 77.916,00 DEM z zamudnimi obrestmi, ki jih v kraju izpolnitve banka plačuje oz. s pogodbo določa za tako ali podobno vrsto posla od 18.10.1993 do plačila". Višji tožbeni zahtevek do prve tožene stranke (na razliko do tolarske protivrednosti 115.416 DEM in 0,5 % dnevne pogodbene obresti) je zavrnilo.

Na predlog tožeče stranke je v zavarovanje njene terjatve do prve tožene stranke prvostopno sodišče dne 8.12.1993 izdalo začasno odredbo s prepovedjo razpolaganja z določenimi premičninami. Ugovor prve tožene stranke je nato s sklepom z dne 19.1.1994 zavrnilo.

Prva tožena stranka se je pravočasno pritožila zoper sodbo z dne 2.3.1994 in zoper sklep z dne 19.1.1994 ter predlagala njuno spremembo ali razveljavitev. Pritožbo zoper sodbo je vložila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo pravno naravo spornih pogodb. Pogodbi sta po naslovu in vsebini pogodbi o prodaji na obroke, ne pa posojilni pogodbi, kot je ugotovilo prvostopno sodišče. Ker avtomobila kot predmeta pogodb nista bila nikoli dobavljena, zahtevek na plačilo obrokov kupnine ne more biti utemeljen. Iz tega razloga je bistvenega pomena tudi pravda med tožečo stranko in prodajalcem avtomobilov, ki teče pred drugim temeljnim sodiščem.

Zoper sklep se je prva tožena stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP. Vztraja pri trditvi iz ugovora, da bi po analogni uporabi določbe 345. člena ZPP moral že sklep o začasni odredbi vsebovati obrazložitev, najmanj pa v izreku določila o dopustnosti začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve iz 265. člena ZIP in o tem, da je obrazložitev odpadla v skladu z določbo 4. odst. 38. člena ZIP. Iz izpodbijanega sklepa niso razvidni razlogi za dopustnost začasne odredbe, ti razlogi pa tudi ne obstajajo. Poleg tega so predmeti, ki so obseženi z začasno odredbo, izvzeti iz izvršbe po 4. točki 1. odst. 71. člena ZIP.

Druga in tretja tožena stranka sta se pritožili zoper delno sodbo na podlagi izostanka in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali njeno razveljavitev. Pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava nista obrazložili. Trdita le, da je prišlo do napake pri vabljenju na prvi narok za glavno obravnavo. Na vabilu je bilo namreč zapisano, da bo narok dne 13.12.1993 in na to, da je bil opravljen tega dne, kaže tudi zapis na drugi strani pismenega odpravka izpodbijane sodbe. Tega dne pa sta po pošti s priporočeno pošiljko vložili odgovor na tožbo.

Zato niso bili podani pogoji iz 332. člena ZPP za izdajo sodbe zaradi izostanka.

Pritožbe so utemeljene.

Pri preizkusu izpodbijanih odločb sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da imajo vse tri odločbe take pomanjkljivosti, da jih zaradi njih ni mogoče preizkusiti. Izreka obeh sodb sta namreč nerazumljiva. Tako sodba zaradi izostanka z dne 8.12.1993 (in ne z dne 13.12.1993, kot zmotno trdita druga in tretja tožena stranka) ne določa tečaja, po katerem je treba na dan plačila preračunati znesek, zahtevan v tolarski protivrednosti DEM, v tolarje. Sodba z dne 2.3.1994 pa poleg tega, da ne določa tečaja, nima niti izreka o trenutku, v katerem je treba opraviti konverzijo. Tudi izrek o zamudnih obrestih v tej sodbi je nedoločen. Kadar namreč sodišče z uporabo 399. člena ZOR odloča o obrestni meri, mora odločiti, kateri je konkretno tisti posel, pri katerem točno določena banka ali druga bančna organizacija plačuje oziroma s pogodbo določa obrestno mero. Res je, da vseh teh podatkov ne vsebuje že tožbeni zahtevek tožeče stranke. Vendar pa bi moralo zato sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe izvesti postopek za dopolnitev tožbe in s tem doseči, da bi tožba v skladu z določbo 1. odst. 186. člena ZPP vsebovala določen zahtevek tako glede glavne kot tudi stranskih terjatev.

Pritožba prve tožene stranke zoper sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi pravilno opozarja, da ta sklep nima razlogov o okoliščinah, odločilnih za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje sicer ni kršilo določb ZIP, ko sklepa o začasni odredbi ni obrazložilo. Za sklep o začasni odredbi namreč glede na določbe 4. odst. 38. člena in 6. točke 15. člena v zvezi z 244. členom ZIP ni nujno, da bi bil obrazložen. Smisel teh določb je v tem, da je edino pravno sredstvo zoper tak sklep ugovor, o katerem odloča isto sodišče, kot je izdalo prvotni sklep. Zato bi največkrat prišlo do ponavljanja razlogov, pomembnih za odločitev, v dveh sklepih istega sodišča. Iz tega pa sledi, da v primeru, ko sklep o začasni odredbi nima obrazložitve o obstoju pogojev za njeno izdajo, te razloge mora nujno vsebovati sklep, s katerim je sodišče odločilo o dolžnikovem ugovoru. V nasprotnem primeru namreč preizkus odločitve o izdaji začasne odredbe ni mogoč.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je pri izdaji vseh treh napadenih odločb prišlo do bistvene kršitve procesnih določb po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP. Zato je sodbi (sodbo zaradi izostanka v celoti, sodbo z dne 2.3.1994 pa v izpodbijanem delu) na podlagi določbe 1. odst. 369. člena ZPP, sklep pa na podlagi določbe 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje poleg odprave navedenih procesnih kršitev paziti, da bo odločilo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (1. odst. 2. člena ZPP). Iz dosedanjih navedb namreč kaže, da tožeča stranka toži na izpolnitev pogodbe, ne pa na vrnitev danega zaradi razdrtja pogodbe, kot je razsodilo prvostopno sodišče s sodbo z dne 2.3.1994. Pri odločanju o tožbenem zahtevku zoper drugo in tretjo toženo stranko pa bo moralo upoštevati poroštveno pogodbo, s katero je določen obseg poroštvene zaveze, polega tega pa tudi dejstvo, da je poroštvo praviloma dano samo za izpolnitev obveznosti (primerjaj 997. člen ZOR). Poroštvena obveznost je tudi akcesorna in porokova obveznost načeloma ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika, kot bi se zgodilo, če bi obveljali izpodbijani sodbi (glej 1. odst. 1002. člena ZOR).

O stroških pritožbenega postopka bo glede na določbo 3. odst. 166. člena ZPP odločeno s končno odločbo.


Zveza:

ZPP (1977) člen 109, 186, 186/1, 354, 354/2-13. ZIP člen 14, 15, 15/1-6, 38, 38/4, 244.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5NDc0