VSL sklep Cst 444/2016

Jedro

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano pomanjkanje upraviteljeve skrbnosti v zvezi s preizkusom terjatev, niso utemeljene. Prijavljene terjatve lahko poleg upravitelja prerekajo tudi upniki. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je upravitelj pri preizkusu terjatev izhajal iz dejstva, da prijavljata judikatno terjatev. Nadalje pritožbeno ni sporno, da je imel upravitelj ob prevzemu zadeve težave s primopredajo poslov in poslovne dokumentacije. Ni mogoče spregledati tudi dejstva, da se je upravitelj v zvezi s temi, zatrjevano odpovedanimi pogodbami, posvetoval z upniškim odborom in ravnal temu skladno. Tudi zato upravitelju, ki je glede odstopa od pogodb imel stališče upniškega odbora, ni mogoče očitati kršitve iz 1. točke 118. člena ZFPPIPP, tudi iz naslova valutnega tveganja ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikovo zahtevo za razrešitev upravitelja.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka (zlasti 8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

3. Upravitelj je na pritožbo odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi 1. točke 118. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP se upravitelja razreši, če krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan. Tehtanje, ali je določeno ravnanje sploh kršitev dolžne skrbnosti, če je, ali je take narave, da je treba upravitelja razrešiti (ali so na mestu le druge (disciplinske) sankcije), pomeni zapolnjevanje pravnega standarda. Pri razlagi potrebne skrbnosti je treba izhajati zlasti iz določb 97. in 98. člena ZFPPIPP. Po določbi 97. člena ZFPPIPP je upravitelj organ postopka zaradi insolventnosti, kar mu samo po sebi nalaga višjo stopnjo skrbnosti, to je skrbnost strokovnjaka. V 98. členu ZFPPIPP določa, da mora upravitelj naloge in pristojnosti opravljati skladno z zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, skladno s pravili stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge osebe. Pri tem mora ravnati vselej vestno in pošteno ter z ustrezno profesionalno skrbnostjo ter tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, ki mu morajo biti vodilo pri opravljanju teh nalog in pristojnosti.

6. Pritožnik zatrjuje tri sklope pritožbenih razlogov: nepravilnosti pri preizkusu terjatev, opustitev popravka DDV, nepravilnosti v zvezi s sklenjenimi lizing pogodbami, s čimer naj bi upravitelj privilegiral posamezne (imenovane) upnike.

7. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano pomanjkanje upraviteljeve skrbnosti v zvezi s preizkusom terjatev, niso utemeljene. Prijavljene terjatve lahko poleg upravitelja (primerjaj prvi odstavek 61. člena ZFPPIPP) prerekajo tudi upniki (z ugovorom o prerekanju terjatve; primerjaj drugi odstavek 63. člena ZFPPIPP). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je upravitelj pri preizkusu terjatev MOL-a in FURS-a izhajal iz dejstva, da prijavljata judikatno terjatev. Nadalje pritožbeno ni sporno, to pa izhaja tudi iz stanja zadeve (glej na primer otvoritveno poročilo), da je imel upravitelj ob prevzemu zadeve težave s primopredajo poslov in poslovne dokumentacije (kar končno potrjuje tudi k pritožbi priloženo elektronsko sporočilo). To je upravitelj v odgovoru na zahtevo pred sodiščem prve stopnje in v odgovoru na pritožbo še dodatno pojasnil. Ker torej ZFPPIPP daje legitimacijo za prerekanje prijavljenih terjatev tudi upnikom (neprerekano pa je, da je bil pritožnikov pravni predhodnik večinski družbenik stečajnega dolžnika in hkrati njegova računovodska služba), upravitelj pa je hkrati zadovoljivo pojasnil in v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazal, da je preizkus lahko opravil le v okviru razpoložljive (pomanjkljive) dokumentacije, mu ni mogoče očitati kršitev obveznosti, ki bi zahtevale njegovo razrešitev po 1. točki 118. člena ZFPPIPP (primerjaj tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 426/2014). Povedano velja tudi za pritožbeno trditev, ki se nanaša na neugovarjanje odbitka na DDV. Če upnik meni, da je terjatev upnika FURS nižja za odbitek DDV, je to lahko uveljavljal z ugovorom o prerekanju terjatve. Višje sodišče se strinja s stališčem prve stopnje, da vnaprejšnje ocenjevanje uspešnosti tega ugovora (v smislu uspeha v pravdnem postopku zaradi ugotovitve (ne)obstoja terjatve) presega meje odločanja v tem postopku. Hkrati tudi zgolj dejstvo, da je v postopku iz oddelka 5.6 ZFPPIPP (zoper MOL) sprejeta odločitev, ki nasprotuje postopanju upravitelja v postopku preizkusa terjatev (pooddelek 3.4.2 ZFPPIPP), še ne pomeni razloga za razrešitev upravitelja.

8. Povedano velja tudi za pritožbeno navedbo glede upraviteljevega prerekanja terjatve H. d. o. o. Kolikor pa pritožnik ponavlja, da je H. od lizing pogodb odstopila že v letu 2012, je na to povsem pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v četrtem odstavku 3. strani, zato višje sodišče teh razlogov ne ponavlja, le še dodaja naslednje. Ne samo, da se je do tega višje sodišče že opredelilo v sklepu Cst 143/2013 z dne 14. 5. 2013, ni mogoče spregledati tudi dejstva, da se je upravitelj v zvezi s temi, zatrjevano odpovedanimi pogodbami, posvetoval z upniškim odborom (glej zapisnik 1. seje upniškega odbora) in ravnal temu skladno. V odgovoru na zahtevo je upravitelj navedel, da je pritožnik oziroma njegov pravni prednik v teh prostorih deloval po začetku stečajnega postopka in zatrjeval, da lizing pogodbe veljajo in to tudi uveljavljal v pravdnem postopku. Upravitelj je še navedel, da je pritožnik stališče spremenil z odpovedjo najemnih pogodb in po vložitvi izpodbojnih tožb. Tudi zato upravitelju, ki je glede odstopa od pogodb imel stališče upniškega odbora, ni mogoče očitati kršitve iz 1. točke 118. člena ZFPPIPP, tudi iz naslova valutnega tveganja ne.

9. S tem je višje sodišče hkrati delno odgovorilo tudi na pritožbo v delu, v katerem pritožnik zatrjuje kršitev dolžne skrbnosti pri sklepanju sodne poravnave XI Pg 4225/2014 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in to ponovno povezuje s stališčem, da je H. od lizing pogodb odstopila že v letu 2012. Sicer pa je upravitelj predlagal sodišču, da izda soglasje za sklenitev sodne poravnave; o tem bo torej končno odločitev sprejelo sodišče v postopku izdaje predlaganega soglasja. Da pa bi upravitelj pri predložitvi zadeve sodišču (v soglasje) ravnal v nasprotju z zahtevanim standardom dobrega strokovnjaka, ni zatrjevano, razen kolikor pritožnik itak stoji na neutemeljenem stališču, da sodne poravnave ni utemeljeno sklepati iz razloga predhodnega odstopa od pogodb.

10. Iz povedanega izhaja, da se višje sodišče ne more strinjati s pritožbenim stališčem, da se sodišče prve stopnje ni predelilo do vseh pomembnih trditev. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o odločilnih dejstvih in se je opredelilo do bistvenih navedb glede posameznih razlogov, ki jih je pritožnik zatrjeval kot razloge za razrešitev upravitelja. Zato očitani kršitvi pravil postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP nista podani.

11. Pritožnik končno neutemeljeno zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da je sodišče zavrnilo izvedbo več dokazov, ki jih je predlagal pritožnik, oziroma da dokazov sploh ni izvajalo. Sodišče je dolžno izvesti dokaz, ki se nanaša na dejstva, ki so v sporu pravno pomembna. Ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom stranke, če je dokazni predlog pavšalen, nesubstanciran ali izvedba dokaza očitno na odločitev sodišče ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ni izvedlo zaslišanja predlaganih prič S. P., Z. M. in F. G. in ni vpogledalo v sodni register za B d. o. o. in M. d. o. o. - v likvidaciji, ker izvedba teh dokazov ni bila potrebna, saj je odločilo že na podlagi trditev upnika in upravitelja. Višje sodišče se s tem strinja, saj je že povedalo, da je in kako je obseg pravno pomembnih dejstev pri odločanju o razrešitvi upravitelja omejen, glede na to pa je že spisovno gradivo nudilo zadostno podlago za odločitev sodišča. V tej zadevi je bilo namreč kot sporno izpostavljeno upraviteljevo postopanje pri preizkusu terjatev in vprašanje odstopa od lizing pogodb (in s tem povezano valutno tveganje). Glede teh okoliščin pa v postopku razrešitve upravitelja niso pomembna prav vsa dejstva, ki bi bila morebiti pomembna v pravdnem postopku. Zato tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014 in II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2015.

12. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

14.10.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 402/2016
• VSL sklep Cst 512/2015
• VSL Sklep Cst 408/2019