VSL sklep Cst 402/2016

Jedro

Upraviteljevo prerekanje terjatev, ker je ocenil, da gre za zastarano terjatev, ne pomeni kršitve in ne more imeti za posledico razrešitev upravitelja. Ne upravitelj ne sodišče v tem postopku ne odločata o utemeljenosti takšnega prerekanja, temveč se o tem razsoja v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba

se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo upnika za razrešitev stečajnega upravitelja.

2. Zoper sklep je upnik vložil pritožbo, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu za razrešitev upravitelja ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Namen stečajnega postopka je ustrezno urediti pravna razmerja med stečajnim dolžnikom, ki nima dovolj premoženja, da bi v celoti izpolnil vse svoje obveznosti oziroma je njegov finančni položaj tako slab, da je izpolnitev njegovih obveznosti ogrožena, in skupnostjo njegovih upnikov. V javnem interesu je ureditev, ki upnikom takšnega dolžnika omogoča posebno (pravično) obravnavanje. Smisel te ureditve je, da v okoliščinah, ko dolžnikovega premoženja ni dovolj za celotno poplačilo vseh njegovih upnikov, ti na organiziran način dosežejo (vsaj) sorazmerno in hkratno poplačilo svojih terjatev iz izkupička, doseženega z unovčenjem vsega dolžnikovega premoženja, dolžnik, ki je pravna oseba pa ob zaključku stečajnega postopka preneha (dr. Nina Plavšak v ZPPSL s komentarjem GV Ljubljana 2000, str. 65).

5. Zaradi uresničitve navedenega veljajo v stečajnem postopku nad insolventnim dolžnikom načelo enakega obravnavanja upnikov, načelo zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov in načelo hitrosti postopka. Da bi se v stečajnem postopku zagotovilo navedeno v čim večji meri, ZFPPIPP predvideva, da med stečajnim postopkom vodi posle stečajnega dolžnika poseben organ, tj. stečajni upravitelj. ZFPPIPP v 97. členu opredeljuje položaj in pristojnosti upravitelja v stečajnem postopku, v nadaljnjih določbah 98., 99. in 100. člena ZFPPIPP pa so podrobneje opredeljene konkretne obveznosti upravitelja.

6. Upravitelj je organ stečajnega postopka, ki svoje naloge opravlja samostojno v skladu s pravili stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge (3. točka prvega odstavka 98. člena ZFPPIPP). Glede na samostojno vlogo upravitelja v posameznem stečajnem postopku je nadzor, ki ga opravlja nad njegovim delom sodišče v posameznem stečajnem postopku, omejen. Če upravitelj krši svoje obveznosti je mogoče proti njemu uveljaviti odškodninsko odgovornost (102. člen ZFPPIPP), razrešitev (118. člen ZFPPIPP), pa tudi njegovo kaznovanje oziroma disciplinsko odgovornost (120.h člen ZFPPIPP).

7. ZFPPIPP v prvem odstavku 118. člena določa, da je razlog za razrešitev upravitelja vsaka kršitev obveznosti upravitelja, vendar je pri uporabi tega pravila potrebno upoštevati namen pravnega instituta razrešitve upravitelja. Njegov namen ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, temveč je njegov namen zagotoviti nemoten tek stečajnega postopka in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu (dr. Nina Plavšak v ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnil, str. 98). Sodišče v stečajnem postopku zato ne odloča oziroma ne preizkuša, ali je upravitelj pravilno prerekal terjatve upnikov, ali je vložil vse potrebne tožbe oziroma pritožbe, prav tako ne presoja (ne)potrebnost vloženih pravnih sredstev. Ta opravila spadajo med obveznosti upravitelja, ki kot profesionalna oseba v obsegu svojih zakonskih obveznosti ravna samostojno, za svoja ravnanja pa samostojno (odškodninsko) odgovarja.

8. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti in prepričljivo zavrnilo očitke pritožnika, s katerimi utemeljuje predlog za razrešitev upravitelja, in ki jih v pritožbi zgolj ponavlja. Upraviteljevo prerekanje terjatev, ker je ocenil, da gre za zastarano terjatev, ne pomeni kršitve in ne more imeti za posledico razrešitev upravitelja. Ne drži pritožbeni očitek, da je upravitelj v tem postopku terjatve prerekal pavšalno, drži pa, da se mora upravitelj pri preizkusu terjatev poglobiti v vsa sporna vprašanje. Toda njegova naloga ni, da o njih „razsoja“. Ne upravitelj ne sodišče v tem postopku ne odločata o utemeljenosti takšnega prerekanja, temveč se o tem razsoja v pravdnem postopku. Kot je razvidno iz podatkov v spisu, se je upravitelj za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku v zadevi I Pg 448/2015 odločil na podlagi novega pravnega mnenja (iz leta 2015), nasprotnega tistemu, na katerega se sklicuje višje sodišče v sklepu I Cpg 74/2015 (iz leta 2009). Ne drži niti pritožbena navedba, da je bilo o spornem pravnem vprašanju že odločeno. V citirani zadevi je višje sodišče sicer zavzelo pravno stališče, kar pa ne pomeni, da se mora upravitelj s takšnim pravnim naziranjem strinjati. Povedano drugače: drugačno pravno stališče, ki ga zastopa upravitelj, ne pomeni kršitve, ki bi imela za posledico njegovo razrešitev, kar velja še toliko bolj, ker v primeru, kakršen je konkreten, sodna praksa ni enotna.

9. V zvezi s pritožbenim očitkom, da upravitelj ni prevzel pravde II P 242/2012, višje sodišče ugotavlja, da je upnik sam vodil postopek zoper družbenico I. F., niti iz pritožbe pa ne izhaja, kakšna konkretna škoda naj bi stečajni masi nastala. Tudi sicer pa gre v tem primeru zgolj za hipotetično možnost, da bi bila pravda uspešna (upravitelj je ocenil, da ne bi bila, zaradi česar je ni prevzel). Pritožbenih navedb, da je bila stečajna masa „oškodovana za celotno vrednost poplačila terjatev, ki bi jih bilo mogoče izterjati“ iz premoženja F., zaradi nekonkretiziranosti tako niti ni mogoče preizkusiti.

10. Višje sodišče zaključuje, da gre v konkretnem primeru za nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem stečajnega upravitelja, ki pa ne morejo biti razlog za njegovo razrešitev. Njihovo pravilnost oziroma zakonitost lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev (o utemeljenosti katerih odloči sodišče), ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja. Višje sodišče se zato do pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik utemeljuje nepravilnost posameznih odločitev upravitelja ni podrobneje opredeljevalo, ker za odločitev o njegovi razrešitvi ne morejo biti relevantne.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

14.10.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 444/2016
• VSL sklep Cst 274/2014
• VSL Sklep Cst 246/2019