VSL sklep Cst 431/2016

Jedro

Ovira za odpust obveznosti je podana zgolj v primeru, da ima dolžnikovo ravnanje značilnost nevestnega ali nepoštenega ravnanja.

Vprašanje, ali gre za zlorabo pravice do odpusta obveznosti, je dejansko vprašanje, ki ga mora na konkretizirani ravni zatrjevati upnik. Dokazovanje zlorabe je olajšano s tem, da je oprto na zakonske domneve (presumpcije) iz 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP, kjer so navedeni najbolj tipični primeri zlorab. Šele v primeru, ko upnik zatrjuje ustrezen dejanski stan (česar pa ne more storiti zgolj s prepisovanjem zakonske dikcije), in če dolžnik ne dokaže drugače, velja, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala upnica konkretizirano zatrjevati, da je dolžnik dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno / naknadno odmeril davek v znesku najmanj 4.000,00 EUR, česar pa ni storila niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnica sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je upnica pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odpust obveznosti (med drugim) ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek v znesku najmanj 4.000,00 EUR (prim. 1. točko 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP). Po citiranem zakonskem določilu odpust obveznosti torej ni dovoljen, v kolikor gre za dolžnika, ki ni ravnal vestno in pošteno oziroma, če ima njegovo ravnanje značilnost nevestnega ali nepoštenega ravnanja.

5. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da upnik ne zatrjuje, da je dolžnik dal nepravilne, neresnične ali nepopolne podatke za odmero davkov, pač pa zatrjuje (zgolj) to, da mu je davčni organ odmeril neobračunane prispevke za socialno varnost, zaradi česar naj bi obstajala zgoraj navedena ovira za odpust obveznosti. Tega pritožba ne izpodbija. Zlorabe pravice do odpusta obveznosti, kar predstavlja oviro za odpust (prim. 3. odstavek 399. člena ZFPPIPP), upnica ne zatrjuje niti v pritožbi.

6. Pritožnica zmotno zaključuje, da je ovira za odpust obveznosti podana že, če je davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000 EUR, kar pa ne drži. Ovira za odpust obveznosti je podana zgolj v primeru, da ima dolžnikovo ravnanje značilnost nevestnega ali nepoštenega ravnanja, saj gre (zgolj) v takem primeru za zlorabo pravice do odpusta. Ni dovolj, da upnik citira zakonsko določilo, ne da bi hkrati opredelil dolžnikovo ravnanje, ki bi ga bilo mogoče šteti kot nevestnega in nepoštenega, pač pa mora takšno ravnanje upnik zatrjevati.

7. Vprašanje, ali gre za zlorabo pravice do odpusta obveznosti, je dejansko vprašanje, ki ga mora na konkretizirani ravni zatrjevati upnik. Dokazovanje zlorabe je olajšano s tem, da je oprto na zakonske domneve (presumpcije) iz 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP, kjer so navedeni najbolj tipični primeri zlorab. Šele v primeru, ko upnik zatrjuje ustrezen dejanski stan (česar pa ne more storiti zgolj s prepisovanjem zakonske dikcije), in če dolžnik ne dokaže drugače, velja, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala upnica konkretizirano zatrjevati, da je dolžnik dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno / naknadno odmeril davek v znesku najmanj 4.000,00 EUR, česar pa ni storila niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi.

8. Upnica s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

9. Izrek o stroški pritožbenega postopka temelji na določbi 129. člena ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

10.10.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 57/2017
• VSL Sklep Cst 93/2019
• VSL sklep Cst 207/2017