VSL sklep EPVDp 9/2016

Jedro

ZP-1 je sistemski zakon, ki določa pojem hujšega prekrška samostojno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Storilec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je v izpodbijanem sklepu odločilo, da se prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu in se mu čas trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja (od 4. 10. 2014 do vključno 3. 12. 2014 všteje v čas, v katerem lahko ponovno pridobi vozniško dovoljenje, storilcu pa je naložilo tudi plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Proti sklepu se pritožuje storilec po zagovornikih iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Pritožba uveljavlja, da sodišče v obrazložitvi sklepa, s katerim je ugodilo storilčevemu predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni navedlo, kakšnega prekrška storilec v preizkusni dobi ne sme storiti in ni pojasnilo, kaj se šteje kot hujši prekršek zoper varnost cestnega prometa. Šele v izpodbijanem sklepu je navedlo, da se za hujši prekršek šteje prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, pri čemer je kot pravna podlaga navedena določba četrtega odstavka 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Sodišče pa je materialno pravo uporabilo napačno, saj se 23. člen ZPrCP nanaša na primere, v katerih je mogoče storilcu zaseči motorno vozilo in se ta določba ne nanaša na primere za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tudi v primeru, da bi se navedena določba uporabljala za primere preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pa bi to moralo biti navedeno že v izreku sklepa o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in nato še v obrazložitvi sklepa, kar pa v storilčevem primeru ni bilo. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v celoti razveljavi oziroma ga odpravi oziroma podrejeno sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob pregledu spisovnega gradiva in preizkusu razlogov sklepa v zvezi s pritožbenimi navedbami ter po uradni dolžnosti (pregled na podlagi 159. člena v zvezi s 168. členom ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb postopka o prekršku niti ni uporabilo materialnega prava na škodo storilca in tudi dejansko stanje ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno.

5. Predmet presoje pritožbenega sodišča je le sklep EPVD 162/2014-3206 z dne 5. 1. 2016, zoper katerega je bila vložena pravočasna in dovoljena pritožba, zato so neupoštevne pritožbene navedbe obrambe, ki se nanašajo na sklep o ugoditvi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, torej na sklep EPVD 162/2014 z dne 7. 1. 2015, zoper katerega pritožba ni dovoljena.

6. Ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa višje sodišče ugotavlja, da je le-ta obrazložen do te mere, da je omogočil storilcu pravico do obrambe in do vložitve pravnega sredstva, kajti tudi pritožba potrdi, da je sodišče v tem sklepu navedlo, da se za hujši prekršek šteje prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Pritožba pa ne izpodbija (pravilnih) navedb sklepa, da storilčev prekršek po 4. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP ustreza navedenemu pojmu hujšega prekrška. V zvezi s pritožbenimi navedbami o napačni uporabi materialnega prava višje sodišče pripominja, da pojem hujšega prekrška enako opredeljuje četrti odstavek 23. člena ZPrCP in drugi odstavek 23. člena ZP-1. Glede na to, da je ZP-1 sistemski zakon, ki od 14. 6. 2013 določa pojem hujšega prekrška samostojno (do novele ZP-1H pa je vseboval le blanketno določbo in se skliceval na določilo četrtega odstavka 23. člena ZPrCP) bi bilo torej bolj pravilno, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na določila ZP-1. Ker pa gre za enako določbo, v primeru izpodbijanega sklepa ne gre za napačno uporabo pojma hujši prekršek, zato dejstvo, da se sodišče sklicuje na četrti odstavek 23. člena ZPrCP namesto na drugi odstavek 23. člena ZP-1, ni imelo nobene pravne posledice. V vsakem primeru je odločitev o hujšem prekršku pravilna, kot je tudi pravilna ugotovitev, da je storilec hujši prekršek storil 2. 2. 2015, to je znotraj preizkusne dobe 12-ih mesecev (od 9. 1. 2015 do 10. 1. 2016), kar je zakonski razlog za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu na podlagi določil drugega odstavka 202.e člena ZP-1.

7. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani sklep na podlagi določil tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1.

8. Ker pritožba ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče storilcu na podlagi 147. člena ZP-1 naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Pri določitvi zneska sodne takse je upoštevalo tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in ta znesek (20,00 EUR) mora storilec plačati v 15 dneh po prejemu tega sklepa in poziva, sicer se bo znesek sodne takse prisilno izterjal.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep EPVDp 186/2015
• VSL sklep EPVDp 37/2016
• VSL sklep EPVDp 16/2017