VSL sodba I Cp 312/2000

Jedro

V postopku v sporih majhne vrednosti pritožbeno sodišče pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ne more več preizkusiti. Zato da bi se postopek čim prej končal, se mora dejansko stanje razčistiti že na prvi stopnji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi svoj sklep o izvršbi, opr.št. I 98/02011 z dne 08.12.1998 in odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 19.560,00 SIT.

Zaradi vseh zakonskih pritožbenih razlogov se zoper sodbo pravočasno pritožuje toženec. Na podlagi opravljenega dokaznega postopka med drugim izhaja, da je toženčeva hiša od smetnjaka oddaljena več kot 300 metrov, da so nameščeni smetnjaki vsi na enem mestu, čeprav je kraj "razvlečen", da računom za odvoz smeti ugovarjajo tudi ostali krajani C., mimo njegove hiše pa poteka asfaltna cesta, kjer bi se smetarski avtomobil tudi lahko ustavil. Po mnenju pritožnika je tožeča stranka postavljeno skupinsko posodo na sredi vasi izkoristila kot dokazilo, da upošteva določila Odloka (mišljen je Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki na območju Občine Krško - Ur.l. RS, št. 66/96, v nadaljevanju Odlok), ob tem pa pozablja, da bi morala zbirna mesta določiti v soglasju s povzročitelji in svoj način odvoza prilagoditi konkretni situaciji. Ni mogoče pristati na dejstvo, da ljudje več kot 300 metrov daleč nosijo vrečke s smetmi, saj je neživljenjsko in nehigiensko. Opozarja, da Odlok določa, da so v razpršenih zaselkih ekološki otoki od lokacij povzročitelja lahko oddaljeni največ 300 metrov. Odločitev sodišča prve stopnje je po mnenju pritožnika formalna, ni v skladu z načeli zakonitosti in pravičnosti ter favorizira koncesionarja. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V skladu z določbo 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000,00 SIT, so po določbah ZPP tako imenovani spori majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). V postopku v sporih majhne vrednosti se mora, zato da bi se postopek čimpreje končal, dejansko stanje razčistiti že na prvi stopnji. Pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, s katerim se toženec očitno ne strinja, pritožbeno sodišče torej ne more preizkusiti. Na podlagi določbe prvega odstavka 458. člena ZPP je v konkretnem primeru vezano na naslednje ugotovitve:

- na C. (kjer toženec živi) ni ekološkega otoka, temveč so le zabojniki, razvrščeni na različnih lokacijah, ki so namenjeni vsak vsem vrstam komunalnih odpadkov;

- kontejner je od toženčeve hiše oddaljen 350 do 400 metrov ter

- pri določitvi lokacije za zabojnike na C. je sodeloval tudi predstavnik Krajevne skupnosti.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je odločitev sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna. Odlok v četrtem odstavku 10. člena največjo oddaljenost od povzročitelja (uporabnika komunalnih storitev) določa zgolj za ekološke otoke, ne pa tudi za posamezne kontejnerje, z ugotovljenim sodelovanjem predstavnika Krajevne skupnosti pri določitvi zbirnih in odjemnih mest pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zadoščeno tudi določbi prvega odstavka 10. člena Odloka.

Zapisano je pritožbeno sodišče, potem ko tudi po uradni dolžnosti ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, vodilo k temu, da je v skladu z 353. členom ZPP pritožbo toženca v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspel. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

23.08.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1410/2011
• VSK sodba in sklep Cpg 240/2013
• VSL sodba I Cp 1499/2000