sodba III Kp 13825/2015

Jedro

Izvršitev štirinajstih kaznivih dejanj velike tatvine na škodo štirinajstih oškodovancev še ne pomeni, da je obdolženec v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja storil štirinajst kaznivih dejanj prikrivanja. Kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1B je trenutno kaznivo dejanje, ki je storjeno s prevzemom stvari z enim od zakonsko določenih načinov prikrivanja. Glede na to, da so bili določeni vlomi storjeni v enakih časovnih in krajevnih okoliščinah, je neživljenjski in nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil „vseh štirinajst dejanj“, torej da naj bi odtujene stvari prejel po vsaki izvršeni tatvini. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil nadaljevano kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom KZ-1B, zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje o številu posamičnih izvršenih dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se

obdolženi A. A.

spozna za krivega,

da je premične stvari večje vrednosti, za katere je vedel, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem, pridobil in prikril, pri tem pa je iz koristoljubnosti zaporedoma storil več istih premoženjskih dejanj, ki glede na način in druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, tako da je v času od 13. 11. 2014 do 19. 2. 2015 od neugotovljene osebe na območju Republike Slovenije najmanj trikrat pridobil:

- več kosov različnega nakita v vrednosti 5,82 EUR, in sicer obesek z motivom drevesa, na modri podlagi, okrogle oblike (označen s številko 4/I/29), uhan v obliki želvice (označen s številko 4/I/5), obesek v obliki sonca (označen s številko 4/I/26), verižico z obeskom delfina (označena s številko 4/H/16) in verižico z obeskom v obliki kroglice z roza kamenčki (označena s številko 4/H/8), last in na škodo družine P., ki so jim bili odtujeni 28. 1. 2015 pri kaznivem dejanju velike tatvine na naslovu N.;

- več kosov različnega nakita, in sicer: obesek iz rumene kovine dva srčka (označen s številko 4/F/33), obesek v obliki angelčka (označen s številko 4/F/11), obesek okrogle oblike - povodni mož oz. lik vodnarja (označen s številko 4/F/29), par uhanov z rjavimi kamni - jantarji (označen s številko 4/I/14), obesek v krogu s črko A (označen s številko 4/F/25), obesek v obliki pet peresne deteljice (označen s številko 4/F/15), obesek v obliki križa (označen s številko 4/F/6), uhan s kamenčki (označen s številko 4/I/10 - v kompletu s predmetom 4/I/24), uhan in obesek enake oblike z rdečimi kamenčki (označena s številko 4/I/24 - v kompletu s z uhanom 4/I/10), par uhanov s prozornima kamnoma modre barve (označen s številko 4/I/13), prstan z rdečimi kamenčki (označen s številko 4/I/15 – v kompletu z 4/I/10 in 4/I/24), verižico z obeskom moder prozoren kamen (označena s številko 4/H/12 – v kompletu s predmetom 4/I/13), verižico (označena s številko 4/D/8), verižica (označena s številko 4/D/10), verižico (označena s številko 4/D/13), last in na škodo C. C. in D. D., v vrednosti 727,48 EUR, ki so jima bili odtujeni pri kaznivem dejanju velike tatvine dne 10. 2. 2015 na naslovu P.;

- več kosov različnega nakita in sicer: obesek v obliki črke N (označen s številko 4/F/31, verižico z obeskom v obliki križa (označena s številko 4/C/7), verižico z obeskom manjšega in tanjšega križa (označena s številko 4/C/11), verižico z obeskom v obliki sončka (označena s številko 4/C/5), ter več kosov lomljenega zlata (4/G/1) in sicer: broško, prstan, dva para uhanov, eden v obliki rožice (predmeti so dodatno označeni s številko 4/G/1/B), v vrednosti 262,88 EUR, last in na škodo družine K., ki so jim bili odtujeni pri kaznivem dejanju velike tatvine dne 10. 2. 2015 na K.;

- več kosov različnega nakita in sicer: prstan (označen s številko 4/B-9), prstan z notranjo gravuro Gregor 11.8.2001, oškodovankin poročni prstan (označen s številko 4/A/8), prstan z gravuro na notranji strani Brigita 11.8.2001, oškodovančev poročni prstan (označen s številko 4/A/5), obesek v obliki srčka (označen s številko 4/F/21), obesek v obliki krogca (označen s številko 4/F/27), 4/F/20 – obesek v obliki kroga z gravuro Brigita 13.4.75, obesek v obliki podkvice (označen s številko 4/F/24), zapestnico s ploščico (označena s številko 4/E/7), verižico z obeskom delfina (označena s številko 4/C/10), verižico z obeskom slončka (označena s številko 4/C/3), verižico z obeskom levje glave in gravuro Jan 6.10.02 (označena s številko 4/C/2), verižico (označena s številko 4/D/17), verižico (označena s številko 4/D/7), zapestnico (označena s številko 4/E/1), 4/G/1 - lomljeno zlato: pleteno zapestnico, okroglo manjšo zapestnico; zaročni prstan, na vrhu oblika kače; uhan in par otroških uhanov (navedeni predmeti so dodatno označeni s 4/G/1/E), v vrednosti 939,44 EUR, last in na škodo družine M., ki so jima bili odtujeni pri kaznivem dejanju velike tatvine dne 12. 2. 2015 na naslovu S.;

- več kosov različnega nakita in sicer: obesek – srček in ključ (označen s številko 4/F/18), obesek v obliki srčka (označen s številko 4/F/8), obesek (označen s številko 4/F/23), obesek v obliki srčka (označen s številko 4/F/28), zapestnico (označena s številko 4/E/12), zapestnico s ploščico, na kateri je napis ... (označena s številko 4/E/9), prstan z gravuro na notranji strani ... 1.1.2000, poročni prstan (označen s številko 4/A/4), masiven prstan (označen s številko 4/B/5), prstan (označen s številko 4/B/19), prstan (označen s številko 4/B/31), ter nakit označen s številko 4/G/1 : obesek, dele uhanov (predmeti so bili dodatno označeni s štev. 4/G/1/D), v vrednosti 523,83 EUR, last in na škodo E. E. in F. F., ki so jima bili odtujeni pri kaznivem dejanju velike tatvine dne 13. 2. 2015 na R.;

- tri kose osebnega nakita in sicer: verižico z obeskom zelenega kamna (označena s številko 4/H/11), obesek, v obliki žogice (označen s številko 4/-21) in verižico (označena s številko 4/-19), v vrednosti 143,68 EUR, last in na škodo G. G., ki so ji bili odtujeni pri kaznivem dejanju velike tatvine dne 13. 2. 2015 v N.;

- več kosov nakita in sicer: del verižice (označena s številko 4/H/13), del verižice (označena s številko 4/H/14), zapestnico, masivno z dodatnim varovalom (označena s številko 4/-13), zapestnico v obliki verige (označena s številko 4/-39), verižico (označena s številko 4/H/17), broško v obliki neprepoznane črke (označena s številko 4/-40), obesek z likom ženske glave (označen s številko 4/- 28), verižico z obeskom na katerem je neprepoznan lik (označen s številko 4/-15), par uhanov v obliki nezaključenega kroga (označen s številko 4/I/22), obesek – srček, ki se odpre (označen s številko 4/F/32), obesek v obliki križa (označen s številko 4/F/19), par uhanov z modrimi kamni (označen s številko 4/I/28), prstan, s številkami 1888948, poročni prstan (označen s številko 4/B/28), prstan z napisom Iztok Ireni 23.1.79, poročni prstan (označen s številko 4/-35), prstan z gravuro 9718319575148179 (označen s številko 4/-34), prstan z modrimi kamni (označen s številko 7/11), prstan (označen s številko 4/B/7), nakit pod št. 4/I/19 uhan (dodatno označeno s številko 4/I/19/A), predmete pod 4/G/1- broško za fiksiranje rute (dodatno označeno s številko 4/G/1/A), v vrednosti 1.562,25 EUR, last in na škodo H. H., ki so ji biliodtujeni pri kaznivem dejanju velike tatvine dne 17. 2. 2015 na naslovu V.;

- dva prstana v vrednosti 311,80 EUR, last in na škodo I. I., ki so ji bili odtujeni pri kaznivem dejanju velike tatvine dne 17. 2. 2015 na naslovu V.;

- več kosov različnega nakita v vrednosti 494,37 EUR; obesek z zelenim kamnom (označen s številko 7/23), rdeč mošnjiček (označen s številko 1/3), obesek v obliki križa (označen s številko 4/F/1), prstan (označen s številko 4/F/17), prstan (označen s številko 4/B/13), verižico (označena s številko 4/-24), verižico (označena s številko 4/D/3), par uhanov (označen s številko 4/G/1/Š), uhan (označen s številko 4/G/1/A), last in na škodo družine S., ki so ji bili odtujeni 13. 11. 2014 pri kaznivem dejanju velike tatvine na naslovu G.;

- par uhanov in prstan (4/I/27 in 4/I/2) v vrednosti 189,31 EUR, last in na škodo J. J., Savinjski log 5, last in na škodo J. J., ki sta ji bila odtujena 2. 2. 2015 pri kaznivem dejanju velike tatvine na naslovu S.;

- tri kose nakita v vrednosti 358,44 EUR in sicer prstan z gravuro na notranji strani ... 9.8.1997 (označena s številko 4/A/3), verižico z obeskom v obliki ploščice, na kateri je gravura - za 60 let ... (označena s številko 4/C/4) in verižico z obeskom strelca (označena s številko 4/C/8), last in na škodo K. K., kateremu so bili odtujeni 12. 2. 2015, pri dejanju velike tatvine na naslovu S.;

- več kosov različnega nakita in spominske kovance, v skupni vrednosti 524,35 EUR in sicer obesek - ploščica z napisoma Oma 27.10.02 in ... (označen s številko 4/F/13); obesek z likom bika – z gravuro »AR« (označen s številko 4/F/22); prstan (označen s številko 4/B/17); prstan (označen s številko 4/B/11), prstan (označen s številko 4/B/21); prstan (označen s številko 4/B/8); verižica (označena s številko 4/C/9); zapestnica (označena s številko 4/E/8); uhan na daljši verižici, dolžine ca 2 cm, na koncu v obliki elipse (označen s številko 4/I/19/B); kovanec z napisom 50 let Rudis (označen s številko 4/H/3); črn mošnjiček, v katerem je ploščica ter kovanec - Ivan Pavao II (označena s številko 4/brez vrečke/1); kovanec z napisom Ivan Pavao II (označen s številko 4/H/6), last in na škodo družine Š., kateri je bil odtujen 12. 2. 2015 pri kaznivem dejanju velike tatvine na naslovu D.;

- več kosov različnega nakita v vrednosti 130,15 EUR, last in na škodo družine V. in sicer: zapestnica, na ploščici napis ..., na drugi strani pa »27.03.« in še nekaj nečitljivo (označena s številko 4/E/10), verižico z obeskom križa (označena s številko 4/C/12); ki so ji bili odtujeni v času od 10. 2. 2015 do 13. 2. 2015 pri kaznivem dejanju velike tatvine na naslovu S.;

- več kosov različnega nakita v vrednosti 307,92 EUR in sicer: prstan (označen s številko 4/I/16), prstan (označen s številko 4/I/17), prstan, z notranjo gravuro ..., 19.XI.1949 – poročni prstan (označen s številko 4/A/9), prstan (označen s številko 4/B/27), obesek v obliki slončka (označen s številko 4/I/7), zapestnico (označena s številko 4/E/3), last in na škodo L. L., ki so ji bili odtujeni 10. 2. 2015, pri kaznivem dejanju velike tatvine na naslovu K.;

ves navedeni nakit in kovance pa je hranil na svojem domu na ..., kjer so mu bili predmeti 19. 2. 2015 zaseženi s strani policije,

pri tem pa je glede na dejstvo, da je šlo za veliko količino osebnega nakita in kovancev iz plemenitih kovin v skupni vrednosti 6.481,72 EUR ter glede na dejstvo, da zanj ni imel dokazil o izvoru lastništva, prav tako pa tudi ne registrirane dejavnosti za cenitev in odkup plemenitih kovin, nedvomno vedel, da so predmeti izvirali iz kaznivih dejanj.

S tem je storil nadaljevano kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom KZ-1B.

Po tretjem odstavku 217. člena KZ-1B se obdolžencu izreče kazen

1 (eno) leto zapora.

Po 56. členu KZ-1B se obdolžencu v izrečeno zaporno kazen všteje čas pripora od 13. 4. 2015 od 8.16 ure do 7. 9. 2015 do 13.45 ure in čas hišnega pripora od 7. 9. 2015 do 27. 1. 2016.

II. V preostalem se pritožba zagovornikov zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1B v zvezi s členom 54 KZ-1B. Po tretjem odstavku 217. člena KZ-1B je obdolžencu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Odločilo je, da se pogojna obsodba izrečena obdolžencu s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem II K 24064/2012 z dne 18. 9. 2013, pravnomočna istega dne, ne prekliče. Po 56. členu KZ-1B je obdolžencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pripora od 13. 4. 2015 od 8.16 ure do 7. 9. 2015 do 13.45 ure in čas hišnega pripora od 7. 9. 2015 od 13.45 ure dalje. Nadalje je oškodovancem M. M., C. C. in D. D., N. N., O. O. in P. P., E. E. in F. F., G. G., H. H., I. I., R. R. in S. S., J. J., K. K., Š. Š. in T. T., U. U. ter L. L. vrnilo predmete opisane v izreku izpodbijane sodbe, v preostalem delu premoženjskopravnih zahtevkov je navedene oškodovance napotilo na pravdo. Oškodovanca V. V., Zavarovalnico X d.d. in Zavarovalnico Y d.d. pa je napotilo na pravdo s celotnimi premoženjskopravnimi zahtevki. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, vključno s sodno takso, kar vse bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper navedeno sodbo so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi kršitve 22. člena, 28. člena in 29. člena Ustave RS, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji in predlagali, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje; podrejeno, „da v obtožbi očitano kaznivo dejanje prekvalificira v malomarnostno obliko kaznivega dejanja in obdolžencu izreče drugovrstno oziroma milejšo kazensko sankcijo“.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Zagovorniki v pritožbi pravilno izpostavljajo, da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, kolikokrat je obdolženec dejansko prejel posamezne predmete (ukraden nakit in kovance), vendar pa je neutemeljeno njihovo nadaljnje zatrjevanje, da bi moralo zato prvostopenjsko sodišče, skladno z načelom „in dubio pro reo“, sprejeti obdolženčev zagovor, da je vse predmete dobil od ene osebe naenkrat. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točke 8, 9 in 10) zagovor obdolženca ter izpovedbi njegovih žene B. B. in svakinje Z. Z. (ki sta zagovor potrdili) natančno analiziralo, obširno in določno navedlo ter pravilno ocenilo nelogičnosti v samih izpovedih in medsebojne neskladnosti in tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, zagovor in izpovedbi prič o okoliščinah pridobitve spornih predmetov utemeljeno ocenilo kot neživljenjske in neprepričljive. Glede na navedeno zagovorniki z vztrajanjem pri obdolženčevem zagovoru in navajanjem lastnih dokaznih zaključkov o verodostojnosti zagovora in izpovedi priče B. B., pravilne presoje sodišča prve stopnje ne morejo uspešno izpodbiti.

5. Sodišče druge stopnje pritrjuje pravilnim zaključkom izpodbijane sodbe (točka 11), da je obdolženec, upoštevaje okoliščine izvršitve posamičnih vlomov in sicer, da so bili storjeni na škodo različnih (štirinajstih) oškodovancev, na različnih koncih Slovenije (Škofja Loka, Ljubljana, Polzela, Breg pri Polzeli, Tržič, Domžale, Dol pri Ljubljani) in v časovnem obdobju vse od 13. 11. 2014 do 17. 2. 2015 (13. 11. 2014, 28. 1. 2015, 2. 2. 2015, 10. 2. 2015, 12. 2.2 2015, 13. 2. 2015 in 17. 2. 2015) ter logičnem sklepanju, da si storilci vlomnih tatvin želijo odtujeno blago čim prej spraviti naprej v promet, odtujen nakit in kovance pridobil večkrat zaporedoma. Čeprav je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi pojasnjevalo, da „tudi če bi obdolženec dejansko naenkrat dobil vse predmete, je nedvomno šlo za večjo količino osebnega nakita in še za kovance, kar povprečni človek ne daje v odkup in vsekakor tudi nima več poročnih prstanov z raznimi imeni“, po oceni pritožbenega sodišča s takšnimi razlogi ni dopustilo možnosti, da je obdolženec naenkrat prevzel vse predmete in ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih), kot to zatrjujejo pritožniki, saj je iz ostalih razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno razviden zaključek, da obdolženčevega zagovora ni sprejelo.

6. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje v obrazložitev izpodbijane sodbe (str. 13 – 1. odstavek) napačno povzelo obdolženčev zagovor, da je sporne predmete prejel le v ocenitev, so zavajajoči. Res je, kot izpostavljajo pritožniki, da je obdolženec v zagovoru pred preiskovalnim sodnikom izjavil, da je predmete ocenil z namenom nadaljnjega nakupa, vendar pa iz navajanja obdolženca „... da bi ga jaz ocenil in eventualno odkupil, če bi se tako zmenili“ še vedno izhaja, da je predmete prejel le v ocenitev, morebitni odkup pa bi bil odvisen šele od nadaljnjih dogovorov, do katerih pa ni prišlo. Sodišče prve stopnje torej zagovora v tem delu ni povzelo napačno, po presoji pritožbenega sodišča pa ga je, glede na to, da je obdolženec še preden naj bi prišlo do zatrjevanega dogovora o nakupu, že odstranil kamne iz nakita in s tem posamezne kose tudi delno uničil, pravilno ocenilo kot neprepričljivega.

7. Pritožbeno zatrjevanje zagovornikov, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da obdolženec v preteklih letih ni registriral dejavnosti za odkup in prodajo zlata, ker je s tem želel prikriti izvor odkupljenega zlata, in je torej že pred obravnavanim dejanjem odkupoval ukradeno zlato, v razlogih izpodbijane sodbe nima podlage. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izrecno in tudi pravilno poudarilo, da za predmetni kazenski postopek morebitni predhodni nakupi zlata od drugih oseb niso pomembni. Na podlagi neskladij med zagovorom obdolženca in izpovedbo njegove žene B. B. glede vprašanja, zakaj nimata registrirane dejavnosti za odkup zlata, pri čemer je obdolženi navajal, da zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja in nezadostne usposobljenosti žene za to delo, žena pa, da zaradi stroškov, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sklepalo, da je razlog za neregistrirano dejavnost tudi v tem, da bi obdolženi lahko prikril pridobitev predmetov nelegalnega izvora, kot je to storil v konkretnem primeru. Takšni razlogi izpodbijane sodbe pa niso sami s seboj v nasprotju, kot to zatrjujejo pritožniki, posledično pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič (Č. Č., A. B., A. C., A. D., A. E., A. F., A. G.), ki bi lahko izpovedale, da so obdolžencu in njegovi soprogi prodajale družinsko zlatnino, ki ni bila ukradena in priče zlatarja A. H., ki je obdolžencu pošiljal svoje stranke zaradi nadaljnjega odkupa zlata, obdolžencu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da obramba z navedenimi dokaznimi predlogi ni zatrjevala, da bi priče vedele povedati kaj v zvezi s predmetnim kaznivim dejanjem, temveč bi izpovedovale zgolj v zvezi z obdolženčevim odkupovanjem oziroma prodajanjem zlata v preteklosti, zato je zaslišanja navedenih prič utemeljeno zavrnilo kot nepotrebna.

8. Pritožbeno sodišče tudi v celoti pritrjuje argumentiranim, prepričljivim in logičnim zaključkom izpodbijane sodbe (točka 12), da je obdolženec pri storitvi kaznivega dejanja ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, torej da je vedel, da so pridobljeni predmeti izvirali iz kaznivih dejanj. Zagovorniki se sicer s takšno presojo sodišča prve stopnje ne strinjajo in v obširnih pritožbenih navedbah ponujajo lastno oceno obdolženčevega ravnanja, vendar pa pravilne odločitve ne morejo uspešno izpodbiti. Upoštevaje krivdorek izpodbijane sodbe, v katerem je določno navedena količina nakita in kovancev, v povezavi z razlogi izpodbijane sodbe (točka 5) se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je šlo za večjo količino predmetov ter so pritožbeni očitki zagovornikov, da bi moralo sodišče prve stopnje z zaslišanjem prej navedenih prič tudi ugotavljati kolikšne količine zlata je obdolženec sicer odkupoval od fizičnih oseb, česar pa ni storilo, neutemeljeni. V zvezi z vrednostjo nakita in kovancev je sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izrecno izpostavilo, da je izvedenec zlatarske stroke ocenjeval vrednost že delno deformiranega nakita kakršen je bil ob zasegu (brez določenih kamnov, ki jih je obdolženec že odstranil in jih oškodovanci ločeno niso mogli prepoznati), in jo ocenil v višini 6.481,72 EUR, kar je upoštevaje določbo 2. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1B večja vrednost, nedvomno pa je bila vrednost nakita pred poškodovanjem še višja. Zato pritožniki z zatrjevanjem, da je šlo za manjšo količino in manjšo vrednost zlata, ne morejo uspeti. Res je, da neregistrirana dejavnost za odkup in prodajo plemenitih kovin sama po sebi ne kaže na nezakonito poslovanje. Kljub temu pa pritožbeno sodišče, upoštevaje neprepričljivost obdolženčevega zagovora in neskladnost zagovora z izpovedbo njegove žene B. B. v zvezi z okoliščinami, zakaj nimata registrirane dejavnosti, sprejema razloge izpodbijane sodbe, da bi obdolženec, če bi se ukvarjal zgolj z odkupom predmetov legalnega izvora, imel registrirano dejavnost, zato je, kot že navedeno, to okoliščino utemeljeno ocenilo kot eno izmed tistih, ki v povezavi z ostalimi okoliščinami potrjujejo obdolženčev direktni naklep. Neutemeljeno je tudi posplošeno pritožbeno zatrjevanje, da neobstoj dokazil o izvoru lastništva zlata ni nič neobičajnega in sklicevanje pritožnikov na izpovedi priče A. I. in izvedenca A. J., da tovrstnih potrdil praviloma ni tudi v primeru, ko izvor zlata sploh ni problematičen. Iz njunih izpovedb sicer res izhaja, da dokazila o izvoru lastništva niso pogoj pri prodaji zlata in srebra, vendar pa pritožniki prezrejo nadaljnjo izpoved izvedenca, da se, ko stranka prinese predmete v prodajo, po seznamih preveri, če so odtujeni in se jo vpraša, če je to njeno. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, da dodatno preverjanje z dokumentacijo ni potrebno le v primeru, če ne gre za večjo količino prinesenih stvari oziroma če ni ničesar sumljivega. Povsem logičen pa je tudi zaključek izpodbijane sodbe, da se dodatnih dokumentov ne zahteva, če se ve, da gre za nelegalen izvor. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da je obdolženec glede na različne gravure in napise na nakitu vedel, da nakit pripada več oškodovancem, posledično pa je življenjsko in izkustveno logično, da je nedvomno vedel, da predmeti izvirajo iz kaznivih dejanj. Pritožbeno zatrjevanje, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnjeno, kako naj bi različne gravure izkazovale naklep pri obdolžencu, torej ni utemeljeno, posledično pa zagovorniki tudi ne morejo uspeti s pritožbenim očitkom, da se v konkretnem opisu dejanja (zadnji odstavek) kot okoliščina, ki bi izkazovala naklep pri obdolžencu gravure ne omenjajo. V tem delu opisa je namreč izrecno navedeno, da je šlo za osebni nakit, gravure oziroma napisi pa so določno opisani v preostalem delu opisa kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pojasnilo, na podlagi katerih izvedenih dokazov je ugotovilo kateri posamezni predmeti pripadajo oškodovancem in njihove značilnosti, pri čemer se je sklicevalo na specifikacijo predmetov, kot je navedena v izreku izpodbijane sodbe, kar povsem zadostuje za njen preizkus, zato so tudi pritožbene navedbe, da iz obrazložitve ni razvidno, kateri predmeti so vsebovali gravure in kako naj bi se te razlikovale ena od druge, neutemeljene.

9. Pritožbeno stališče zagovornikov, da je mogoče z gotovostjo zaključiti, da je posameznik vedel, da je določen predmet ukraden, le v primerih, če ga je sam ukradel, ali pa če mu storilec tatvine pove, da mu izroča ukradene predmete (kar pa se obdolžencu ne očita), vse ostale okoliščine pa lahko kvečjemu izkazujejo krivdno obliko malomarnosti, je preozko in tudi zmotno. Sodišče pri presoji, ali je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje, ni vezano na dokazna pravila, temveč o njegovi krivdi presoja na podlagi vseh v dokaznem postopku ugotovljenih dejstev in okoliščin. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo določne in argumentirane razloge (neprepričljiv zagovor o načinu in okoliščinah pridobitve nakita in kovancev, večja količina predmetov, neregistrirana dejavnost, neobstoj listin o izvoru lastništva in zavedanje obdolženca, da gre za osebni nakit, ki pripada več lastnikom) in tudi po oceni pritožbenega sodišča na ravni prepričanja zaključilo, da je obdolženec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, torej da je vedel, da pridobljeni predmeti izvirajo iz kaznivih dejanj in drugačno zatrjevanje pritožnikov, da mu je mogoče kvečjemu očitati, da bi se tega moral in mogel zavedati, torej krivdno obliko malomarnosti, ni utemeljeno.

10. Zagovorniki v pritožbi nadalje neutemeljeno navajajo, da je sodišče prve stopnje svojo presojo, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljevalo tudi z razlogi, ki v opisu dejanja niso navedeni. V zvezi s tem delno izpostavljajo obrazložitev v točki 8 izpodbijane sodbe (da je neobičajno, da bi neznanec zlato pri obdolženčevi ženi pustil, ne da bi o tem prejel potrdilo), v kateri pa sodišče prve stopnje ni pojasnjevalo okoliščin v zvezi z obdolženčevo krivdo, temveč se je, kot že navedeno, opredelilo do obdolženčevega zagovora o okoliščinah pridobitve spornih predmetov in ga s prepričljivimi razlogi ocenilo kot neverodostojnega.

11. Pritožbene navedbe, da v opisu dejanja ni konkretiziran kraj izvršitve kaznivega dejanja, niso utemeljene. Pri kaznivem dejanju prikrivanja kraj storitve tega dejanja niti ni zakonski znak kaznivega dejanja, sicer pa iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec kaznivo dejanje storil na območju Republike Slovenije, s čimer je kraj storitve dovolj opredeljen. Čeprav v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, kje točno je obdolženec pridobil odtujene predmete, pritožbeno sodišče pritrjuje logičnemu zaključku prvostopenjskega sodišča, da jih je, glede na kraj njegovega bivališča, kjer so mu bili predmeti tudi zaseženi in krajevne okoliščine izvršenih vlomov, pridobil na območju Republike Slovenije. Zato pritožniki s posplošenim zatrjevanjem, da iz takšnega zaključka ne izhaja pravni standard gotovosti, ne morejo uspeti.

12. Zagovorniki pa pravilno in utemeljeno izpostavljajo, da izvršitev štirinajstih kaznivih dejanj velike tatvine na škodo štirinajstih oškodovancev še ne pomeni, da je obdolženec v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja storil štirinajst kaznivih dejanj prikrivanja, kot to izhaja iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe (in njenih razlogov - točka 13). Kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1B, ki ga stori, kdor premično ali nepremično stvar, za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča, je trenutno kaznivo dejanje, ki je storjeno s prevzemom stvari z eno od zakonsko določenih načinov prikrivanja. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku, na podlagi izpovedb oškodovancev in listinske dokumentacije (točka 5 obrazložitve), ugotovilo tudi časovne in krajevne okoliščine storitve kaznivih dejanj velike tatvine, pri katerih so bili odtujeni predmeti, ki so bili dne 19. 2. 2015 zaseženi obdolžencu. Glede na to, da so bili, kot izhaja iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe, določeni vlomi storjeni v enakih časovnih in krajevnih okoliščinah (npr. na škodo oškodovancev družine K. in L. L. dne 10. 2. 2015 na naslovu K. ter na škodo oškodovank H. H. in I. I. dne 17. 2. 2015 na naslovu V.), je tudi po oceni pritožbenega sodišča zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil „vseh štirinajst dejanj“ (točka 13), torej naj bi odtujene stvari prejel po vsaki izvršeni veliki tatvini, neživljenjski in nelogičen, posledično pa tudi zmoten.

13. Kljub temu, da z izvedenimi dokazi ni bilo ugotovljeno, kolikokrat je obdolženec sporne predmete dejansko pridobil, pa je po oceni pritožbenega sodišča, na podlagi pravilne presoje sodišča prve stopnje, da jih je pridobil večkrat zaporedoma, upoštevaje že navedene različne kraje vlomov na območju Slovenije in časovne razmike med posamičnimi vlomi (november 2014, januar 2015 in februar 2015), življenjsko, izkustveno in logično mogoče zaključiti, da jih je pridobil najmanj trikrat. Odločitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil nadaljevano kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom KZ-1B je torej pravilna, zmoten je le zaključek o številu posamičnih izvršitvenih dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja. Zato je pritožbeno sodišče poseglo v opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe tako, da je obdolženca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom KZ-1B v okviru katerega je v časovnem obdobju od 13. 11. 2014 do 19. 2. 2015 storil najmanj tri posamična dejanja, pri čemer pa, kot je pravilno pojasnilo tudi prvostopenjsko sodišče, ni pomembno od koga, kje in kdaj točno je obdolženec posamezne predmete pridobil.

14. Glede na vse navedene okoliščine je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Obdolžencu je, ob upoštevanju obteževalnih (predkaznovanost, način, okoliščine in posledice izvršitve kaznivega dejanja ter dejstvo, da ga je storil v preizkusni dobi) in olajševalnih (očetovstvo in zdravstvene težave) okoliščin, kot jih je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in ovrednotilo sodišče prve stopnje, izreklo kazen enega leta zapora, ki jo ocenjuje kot primerno in pravično ter zavzemanje zagovornikov za izrek pogojne obsodbe ni utemeljeno. Predlog pritožnikov, da naj se obdolžencu zaporna kazen nadomesti z delom v splošno korist pa ni obrazložen, zato pritožbeno sodišče o njem ni odločalo.

15. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1B je sodišče druge stopnje obdolžencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pripora od 13. 4. 2015 od 8.16 ure do 7. 9. 2015 do 13.45 ure in čas hišnega pripora od 7. 9. 2015 do 27. 1. 2016.

16. Ker je edini razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov (peti odstavek 392. člena ZKP), je pritožbeno sodišče ravnalo po prvem odstavku 394. člena ZKP in pritožbi obdolženčevih zagovornikov delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo, in ker tudi ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba I Kp 51072/2017
• VSRS Sodba I Ips 59453/2013
• VSL sodba VII Kp 17483/2014