VSL sklep I Cp 1109/2016

Jedro

V primeru dvostranskega pravnega posla z enakovrednimi dajatvami do oškodovanja upnikov ne pride. Tudi terjatev, ki jo s takim pravnim poslom pridobi dolžnik, je premoženje, na katerega je mogoče poseči z izvršbo. Dejanje pa je storjeno v škodo upnikov, če je iz okoliščin razvidna dolžnikova načrtna pridobitev terjatve, ki lahko vsak trenutek preneha s pobotom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je zavrnjen ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, s katero je tožencema prepovedana odtujitev in obremenitev njunega poslovnega deleža družbe K. d.o.o.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se izdana začasna odreda razveljavi, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ponavlja v ugovoru podano trditev, da se premoženje družbe A. d.o.o. s prodajo poslovnega deleža družbe K. d.o.o. ni zmanjšalo. Premoženje je zgolj spremenilo obliko, saj ima družba A. d.o.o. terjatev do tožencev v skupni višini 3.300.000,00 EUR. Za neobrazloženo in nejasno označuje stališče, da ta terjatev ne pomeni realnega premoženja. Sklicevanje na odločbo II Ips 7/2014 označuje za neprimerno, ker ne gre za identičen dejanski stan. Meni, da je sodišče presojalo plačevitost in premoženjsko stanje tožencev, čeprav glede tega v spisu ni trditev. Ob odsotnosti kakršnihkoli trditev sodišče ne more in ne sme ugotoviti, da terjatev družbe A. d.o.o. do tožene stranke nima podlage v realnem premoženju. Iz 5.13 računovodskega standarda izhaja, da je tudi terjatev sredstvo: a) če je verjetno, da bodo pritekale gospodarske koristi, povezane z njo in b) če je mogoče njeno izvirno vrednost zanesljivo izmeriti. Sklicuje se na 22. čl. Ustave in na odločbo III Ips 398/2010. Meni, da terjatev ni verjetno izkazana, ker ima obravnavano dejanje za posledico le prerazporeditev dolžnikovega premoženja. Struktura premoženja družbe A. d.o.o. se je spremenila (iz naložbe v terjatev), ne pa tudi zmanjšala. Opozarja, da tožeča stranka ni podala trditev glede svojih aktivnosti v smeri poplačila terjatve. Navedla je le to, da kljub pravnomočnosti sklepa o izvršbi še ni bila poplačana. Navedeno lahko pomeni zgolj to, da trenutno stanje na dolžnikovem računu ne zadostuje za poplačilo sklepa o izvršbi, nikakor pa to ne pomeni, da dolžnik nima dovolj sredstev (aktive) za poplačilo terjatve. Pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika niso podani, ker do zmanjšanja sredstev družbe A. d.o.o. sploh ni prišlo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopno sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji (tako imenovani objektivni pogoj) in eno od naslednjih predpostavk. Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi bila neutemeljena, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tako imenovana subjektivna nevarnost). Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj obeh pogojev. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje ugotovitvi o verjetni izkazanosti terjatve.

6. Predmet spora je izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Sodišče prve stopnje se je izreklo, da je terjatev tožeče stranke do dolžnika A. d.o.o. s stopnjo verjetnosti izkazana, čemur tožena stranka v pritožbeni fazi ne oporeka. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri ugovoru, da dolžnik (A. d.o.o.) z odsvojitvijo poslovnega deleža družbe K. d.o.o. ni oškodoval upnikov. Opozarja, da je dolžnik z obravnavnim pravnim poslom pridobil nasprotno korist (terjatev), zato do zmanjšanja dolžnikovega premoženja ni prišlo. Premoženje je zgolj spremenilo obliko – iz kapitalske naložbe je pretvorjeno v terjatev.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je pravna narava pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža taka, da – ob spoštovanju načela ekvivalentnosti izpolnitev – z njeno sklenitvijo ne pride do zmanjšanja premoženja katerekoli od pogodbenih strank. Ne samo v odločbi II Ips 398/2010, na katero se sklicuje pritožnik, tudi v številnih drugih se je Vrhovno sodišče izreklo, da so izpodbojna samo tista pravna dejanja, pri katerih načelo enakovrednosti ni upoštevano; to pomeni tista dejanja, zaradi katerih je dolžnik za svojo izpolnitev prejel nasprotno izpolnitev, ki je manjše vrednosti.

8. Tožeča stranka ne zatrjuje, da s pogodbo o prenosu poslovnega deleža dogovorjena kupnina ne bi bila ekvivalentna vrednosti prodanega kapitalskega deleža K. d.o.o.. Nesporno je dolžnik (A. d.o.o.) z odsvojitvijo poslovnega deleža K. d.o.o. pridobil terjatev do tožencev – do vsakega od njiju višini 1,650.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2015 dalje. V pritožbenem postopku je treba presoditi, ali zaradi tega prestrukturiranja premoženja dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove obveznosti. Z drugim odstavkom 255. čl. Obligacijskega zakonika je določeno, da je pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve.

9. V odgovoru na ugovor z dne 11.2.2016 tožeča stranka zatrjuje, da sta z obravnavanim dejanjem toženca izčrpala ter oslabila dolžnika. Sklicuje se na blokado finančnih sredstev in plačilno nesposobnost dolžnika. S tem zatrjuje, da drugih sredstev za plačilo tožnikove terjatve dolžnik nima. Tožena stranka ni navedla, da bi dolžnik poleg sporne terjatve razpolagal tudi z drugim premoženjem, na katerega bi tožeča stranka lahko posegla. Odločilno torej je, ali je dolžnikova terjatev do tožencev (do vsakega od njiju v višini 1,650.000,00 EUR) premoženje, iz katerega se tožeča stranka lahko poplača. Nesporno je, da pridobitelja poslovnega deleža (toženca) kupnine za pridobljeni poslovni delež nista plačala. Tožena stranka je navedla, da je z izvršbo na dolžnikova denarna sredstva upnik svojo terjatev uspel uveljaviti le v višini 249,21 EUR, več pa ne. To dejstvo se šteje za priznano, ker ga tožeča stranka ni zanikala (drugi odstavek 214. čl. ZPP).

10. Ker je tudi terjatev sredstvo izvršbe, na katerega je v izvršilnem postopku mogoče poseči (100. čl. ZIZ in naslednji), ni nobenega dvoma, da upnik svoje poplačilo lahko doseže z izvršbo na terjatev svojega dolžnika. Vprašanje pa je, kako uspešna bi bila tožnikova izvršba. Glede na to, da je dolžnikova terjatev do tožencev zapadla že 30.6.2015, pa še vedno ni plačana, se zastavlja vprašanje, zakaj toženca terjatve svojemu upniku (A. d.o.o.) ne plačata. Toženca tega nista pojasnila; da bi šlo za sporno terjatev nista zatrdila. Tudi verjetno ni, da bi šlo za sporno terjatev, saj toženca (tudi kot zakonita zastopnika) oblikujeta poslovno voljo za obe pogodbeni strani. Drugi razlog bi bila lahko neplačevitost tožencev, ki pa očitno tudi ni podana, saj toženca zatrjujeta, da sta kreditodajalca milijonskih zneskov. Razlog za svojo oškodovanost – kljub veliki terjatvi, s katero dolžnik razpolaga – tožeča stranka v II. točki tožbe navaja očiten namen oškodovanja upnikov; malverzacije, katerih namen je doseči, da terjatev ne bo plačana.

11. Pritožbeno sodišče s stopnjo verjetnosti soglaša s tožečo stranko, da toženca načrtno delujeta v smeri, da do poplačila terjatve ne bi prišlo. Dne 19.6.2015 sta poleg sporne pogodbe o prenosu poslovnega deleža (notarski zapis SV 553/15), sklenila tudi pogodbo o kratkoročnem posojilu in posojilno pogodbo (notarski zapis SV 556/15). S prvo od navedenih pogodb sta se zavezala dolžniku (A. d.o.o.) plačati kupnino za poslovni delež, vsak v višini 1,650.000,00 EUR do 30.6.2015. Iz drugo navedenih pogodb je razvidno, da je A. d.o.o. vsakemu od tožencev dolžna vrniti 1,650.000,00 EUR posojila do 28.11.2014(1). Postavlja se vprašanje, zakaj toženca dolžniku ne poravnata svoje terjatve v višini vsak po 1,650.000,00 EUR, obenem pa dolžnika kreditirata do iste vrednosti (1,650.000,00 EUR). Odgovora na to vprašanje toženca nista podala. Ker gre za istovrstni in zapadli terjatvi, ju je mogoče pobotati. Če bi prišlo do pobota terjatev(2) – terjatve, ki jo imata toženca do A. d.o.o. s terjatvijo, ki namesto kapitalskega deleža tvori premoženje dolžnika – tožeča stranka do poplačala svoje terjatve ne bi prišla. S sporno prodajo poslovnega deleža je torej premoženje dolžnika takó prestrukturirano (kapitalski delež družbe K. d.o.o. preoblikovan v terjatev do tožencev), da tožeča stranka svoje terjatve (verjetno) ne bo mogla uveljaviti. S sporno pogodbo pridobljeno premoženje (terjatev) tožeči stranki ne nudi varstva (garancije), da bo do poplačila prišla. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim, ki se je izreklo, da terjatev družbe A. d.o.o. do tožencev (verjetno) ni unovčljivo premoženje.

12. S sporno pogodbo je dolžnikovo premoženja preoblikovano tako, da pridobljeno premoženje (terjatev) tožeči stranki ne daje varstva, da bo do poplačila svoje terjatve prišla. To dejstvo zadošča za zaključek, da zaradi prodaje poslovnega deleža družbe K. d.o.o. dolžnik nima oz. vsaj v bodočnosti zelo verjetno ne bo imel takega premoženja, na katerega bi zaradi uveljavljanja svoje terjatve lahko posegla tožeča stranka. Velika verjetnost je, da zaradi pobota izvršba na dolžnikovo terjatev do tožencev ne bi bila uspešna.

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. O stroških pritožbenega postopka, ki se tičejo zavarovanja uveljavljane terjatve, bo določeno s končno prvostopenjsko odločbo (analogna uporaba 164. čl. ZPP).

-------------

Op. št. (1): S pogodbo SV 556/15 z dne 19.6.2015 sta toženca posojilojemalcu A. d.o.o. odobrila posojilo, vsak v višini 1,500.000,00 EUR z rokom vračila 28.11.2014 (posojilo sta se zavezala posojilojemalcu nakazati do 31.10.2014, kar je nerazumno, ker je bila pogodba sklenjena 19.6.2015). S to pogodbo sta toženca tudi potrdila, da sta posojilojemalcu A. že 24.8.2014 nakazala vsak po 150.000,00 EUR posojila, ki ga je posojilojemalec dolžan vrniti do 28.11.2014. Iz pogodbe torej sledi, da posojilojemalec A. vsakemu od tožnikov dolguje dne 28.11.2014 zapadlo terjatev v višini 1.650.000,00 EUR.

Op. št. (2): Pobot je eden od načinov prenehanja terjatve. Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku s tistim, dar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli (311. čl. Obligacijskega zakonika). Pobot nastane, ko ena stranka drugi to izjavi. Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj (312. čl. Obligacijskega zakonika).

Datum zadnje spremembe:

19.07.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 398/2010
• VSL sklep I Cp 2213/2015
• VSL sklep I Cp 2896/2015