VSL sklep I Cp 1110/2016

Jedro

Tožnica je res postavila ugotovitveni zahtevek, vendar pa je iz navedb v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe jasno razvidno, da je cilj tako pravdnega postopka kot predlaganega zavarovanja kasnejša delitev skupnega premoženja. V takem primeru pa ni nobenega razloga, da izdaja zavarovalne začasne odredbe ne bi bila dopustna.

Z določitvijo deležev na skupnem premoženju še ne bo nastala solastnina na posameznih stvareh, ki spadajo v skupno premoženje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo obremenitev in odtujitev stanovanja št. 9, v skupni izmeri 75, 85 m2 s pripadajočo kletjo, ki se nahaja v večstanovanjski stavbi na naslovu V., ležeči na parceli 1, k. o. X, ki je vknjiženo na Ž., d. o. o., do celote; odredilo, da se prepoved iz prve točke tega sklepa zaznamuje na prvem overjenem izvodu kupne pogodbe z dne 15. 3. 2011; naložilo tožencu, da to pogodbo predloži sodišču v roku 8 dni od prejema sklepa; ter odločilo, da se kršitelj te začasne odredbe kaznuje z denarno kaznijo v višini 10.000,00 EUR. Sodišče je določilo tudi takojšnjo veljavnost začasne odredbe za čas do 30 dni po pravnomočni rešitvi te pravdne zadeve. V preostalem je predlog zavrnilo kot neutemeljen. Toženec je zoper ugodilni del odločitve vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2. Toženec je proti odločitvi o zavrnitvi ugovora vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo ugovoru ugodeno in izdana začasna odredba razveljavljena, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da tožnica s tožbo uveljavlja oblikovalni zahtevek. Z njim zahteva, da se na skupnem premoženju oblikuje solastnina. V kolikor bi sodišče takemu zahtevku ugodilo, bo razmerje med pravdnima strankama preoblikovano iz razmerja skupnih lastnikov v razmerje solastnikov. Tožnici pa materialni predpisi tega ne omogočajo. Ker ji tega ne omogočajo, takšnega zahtevka ne more postaviti. Terjatve zato nima in ne more biti deležna varstva z začasno odredbo. Za postavljeni zahtevek (ki ni zahtevek za ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem) tožnica zato tudi nima pravnega interesa kot ga ugotovi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, zgrešeni pa so tudi razlogi o dopustnosti izdaje zavarovalnih začasnih odredb. Ker tožnica terja določitev solastnega deleža na skupnem premoženju, med zakoncema po zaključku tega postopka ne bo več kaj deliti.

Tožnica s tožbo ne predlaga civilne delitve premoženja, zato za odločanje o zahtevku sodišče ni pristojno. O tem ugovoru se sodišče prve stopnje ni izreklo in je podana bistvena kršitev postopka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica s svojim tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje sodi (med drugim) tudi stanovanje v večstanovanjski stavbi na naslovu V., pri čemer delež tožnice na tem premoženju(1) znaša ½. Zmotno je stališče toženca, da tožnica s postavitvijo zahtevka na ugotovitev deleža na skupnem premoženju zahteva preoblikovanje skupne lastnine v solastnino. To ne izhaja ne iz tožbenih navedb ne iz samega zahtevka.(2) Očitek, da je sodišče prve stopnje zahtevek zgrešeno presodilo kot zahtevek za ugotovitev obsega skupnega premoženja in ugotovitev deležev na njem, je zato neutemeljen. Tudi sicer z določitvijo deležev na skupnem premoženju še ne bo nastala solastnina na posameznih stvareh, ki spadajo v skupno premoženje. Določitev deležev namreč še ne pomeni delitve le-tega. Delež na skupnem premoženju, o katerem govori 59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) zato ni solastniški delež na vsaki posamezni stvari, ki spada v skupno premoženje. Z določitvijo deležev se določi le v kakšnem razmerju si glede na svoje prispevke zakonca (ali zunajzakonska partnerja) to premoženje razdelita(3). Solastnina bo tako (lahko) nastala šele z delitvijo.

Ugovor pritožnika v smeri nesklepčnosti postavljenega zahtevka ter posledična trditev, da terjatve, ki jo je sodišče zavarovalo, po materialnem pravu tožnica nima in je zato tudi z začasno odredbo ni mogoče zavarovati, je zato neutemeljen.

6. Zavrniti je treba tudi toženčeve pomisleke o tožničinem pravnem interesu za postavljeni zahtevek. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, že konkretno ravnanje toženca, ki je samovoljno in brez soglasja tožnice stanovanje aktivno prodajal, kaže na ignoriranje tožnice kot skupne lastnice, posredno pa zanikanje njenih lastninskih upravičenj. Toženec je postavljenemu zahtevku tudi v teku tega postopka nasprotoval. Nobenega dvoma zato ni, da je med strankama sporno, ali je stanovanje del skupnega premoženja in kakšen je na njem delež ene in druge stranke. Podana je tudi pravna korist tožnice, da sodišče ugotovi, da stanovanje je skupno premoženje in da sta deleža pravdnih strank enaka, saj bo na podlagi takšne odločitve lahko zahtevala vpis skupne lastnine v zemljiško knjigo ter predlagala tudi njegovo delitev.

7. Tožnica s postavitvijo zahtevka na ugotovitev skupnega premoženja in določitvijo deležev na njem še ne zahteva delitve skupnega premoženja. V tem ima pritožnik prav. Vendar pa to ne pomeni, da (pravdno) sodišče za tak zahtevek ni pristojno. Ravno nasprotno. Delitev skupnega premoženja se (praviloma) opravi v nepravdnem postopku(4), stranke pa sodišče napoti na pravdo, če je med njimi spor o predmetu delitve oziroma o velikosti njihovih deležev (drugi in tretji odstavek 118. člena Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Kot je bilo pojasnjeno, je med strankama spor tako o obsegu skupnega premoženja kot o deležih pravdnih strank na njem, zato je za obravnavo te tožbe pravdno sodišče nedvomno pristojno. Glede na vrednost spornega predmeta pa gre za pristojnost Okrožnega sodišča (prvi odstavek 32. člena ZPP). Ker se je o ugovoru pristojnosti sodišče prve stopnje obrazloženo izreklo (točka 7 sklepa), je neutemeljen tudi očitek o storjeni postopkovni kršitvi.

8. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnica res postavila ugotovitveni zahtevek, vendar pa je iz navedb v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe jasno razvidno, da je cilj tako pravdnega postopka kot predlaganega zavarovanja kasnejša delitev skupnega premoženja(5). V takem primeru pa ni nobenega razloga, da izdaja zavarovalne začasne odredbe ne bi bila dopustna. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, zaradi toženčevih ravnanj obstoji nevarnost za uveljavitev tožničine (končne) terjatve - da doseže delitev skupnega premoženja v postopku delitve. V primeru, da bi toženec stanovanje odtujil dobrovernemu kupcu, bi namreč tožnica svojo lastninsko pravico izgubila, uveljavljanje njenega ugotovitvenega zahtevka posledično pa tudi kasnejša delitev skupnega premoženja pa bi bila onemogočena. Bistveno pa bi bila delitev otežena ob prodaji stanovanja slabovernemu kupcu, saj bi morala tožnica pogodbo izpodbijati. Subjektivni pogoj po drugem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča podan.

9. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi druge točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

-------------

Op. št. (1): Poleg stanovanja, naj bi bila skupno premoženje tudi vlaganja strank v toženčevo nepremičnino, določeni prihranki, kupnina za osebni avto ter nekaj premičnin.

Op. št. (2): Tožnica ne v tožbenih navedbah ne v zahtevku ne zahteva, da se ugotovi solastni delež pravdnih strank na skupnem premoženju.

Op. št. (3): Več o tem glej v članku Jasne Hudej in Iztoka Ščernjaviča: Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, objavljenim v reviji Pravnik, letnik 2011, št. 1-2. Stališče, da z določitvijo deležev v pravdi solastnina še ni vzpostavljena, je bilo zavzeto tudi v zadevah VSL II Cp 4264/2010, VSK Cp 670/2011 in VSL I Cp 1963/2013.

Op. št. (4): V sodni praksi so dajatveni zahtevki oziroma zahtevki, ki merijo na neposredno civilno delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku, izjema, ki predpostavlja obstoj posebnih okoliščin (primerjaj II Ips 479/2006 in I Cp 1927/2010).

Op. št. (5): Ker z ugotovitvijo, da stanovanje predstavlja skupno premoženje in določitvijo deležev strank na njem, solastnina še ne bo nastala, je jasno, da kasnejša delitev (sporazumna ali v posebnem nepravdnem postopku) ne bo izostala.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 416/2017
• VSL Sklep I Cp 1769/2023
• Sodba II Ips 561/2002