VSL sklep Cst 42/2016

Jedro

Prispevki so (skupaj z akontacijo dohodnine) zajeti v bruto plači delavca, del prispevka, ki ga delodajalec odvede od bruto plače delavca, pa je v vsakem primeru del plače, kot je poudarilo že Ustavno sodišče RS. Pravica do plačila prispevkov je premoženjska pravica delavcev, proti kateri je bilo usmerjeno kaznivo dejanje.

Moralnoetična primernost dolžnika za odpust obveznosti ni neka samostojna kategorija oziroma samostojni kriterij pri odločanju o predlogu za odpust obveznosti, temveč že 399. člen ZFPPIPP določa tiste ovire, zaradi katerih ni podana moralnoetična primernost dolžnika za odpust obveznosti, med drugim tudi v primeru obsojenosti za kaznivo dejanje proti premoženju, ki še ni izbrisano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog stečajne dolžnice za odpust obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica pravočasno pritožila. Navaja, da sodišče prve stopnje pri presoji moralnoetične primernosti dolžnice ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin konkretnega primera, pač pa je zgolj povzelo stališče sodne prakse. Sodišče ni opredelilo, zakaj ima storjeno kaznivo dejanje pomembne elemente kaznivega dejanja proti premoženju ali gospodarstvu. Objekt kazenskopravnega varstva kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev so pravice delavcev iz delovnega razmerja in ne prvenstveno premoženje. Kljub kršitvi pravic delavcev pa dolžnica ni pridobila protipravne premoženjske koristi, zato to kaznivo dejanje nima bistvenih elementov kaznivega dejanja proti premoženju. Stališča o moralnoetični primernosti sodišče ne utemelji in ne opredeli, katere subjektivne kriterije in osebnostne vidike dolžnice je še upoštevalo. Le pavšalno tudi navede, da naj bi bila zaradi storjenega kaznivega dejanja moralnoetična primernost bistveno okrnjena. Ta tudi ni okrnjena, saj pravic delavcev ni kršila z neizplačilom plač, temveč ni ravnala v skladu s predpisi o plačilu prispevkov. S tem pa ni bila v nikakršni meri okoriščena in ni pridobila protipravne premoženjske koristi na škodo delavcev in takšna ugotovitev iz obsodilne sodbe tudi ne izhaja. Tudi oškodovanci niso uveljavljali premoženjskopravnega zahtevka. Dolžnica je bila v neplačilo prispevkov prisiljena zaradi pomanjkanja denarnih sredstev, kar pa ne utemelji moralnoetične neprimernosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odpust obveznosti med drugim ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano (1. točka 399. člen ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila stečajna dolžnica obsojena zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 1. odstavku 196 člena KZ-1, ki še ni izbrisano iz kazenske evidence, kar ni sporno.

5. Dolžnica se moti, ko navaja, da pravic delavcev ni kršila z neizplačilom plač. Prispevki so namreč (skupaj z akontacijo dohodnine) zajeti v bruto plači delavca, del prispevka, ki ga delodajalec odvede od bruto plače delavca, pa je v vsakem primeru del plače, kot je poudarilo že Ustavno sodišče v odločbi U-I-281/09-14 z dne 22. 11. 2011. S tem, ko stečajna dolžnica ni plačala prispevkov, torej delavcem ni v celoti izplačala plač. Pravica do plačila prispevkov je premoženjska pravica delavcev, proti kateri je bilo usmerjeno kaznivo dejanje. Pri tem ni pomemben razlog, zakaj je bilo kaznivo dejanje storjeno. Pomembno je le dejstvo, da je bila dolžnica za to kaznivo dejanje obsojena in da obsodba še ni izbrisana iz kazenske evidence, kot to določa 1. točka 399. člena ZFPPIPP.

6. Zato se višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi navedeno kaznivo dejanje predstavlja kaznivo dejanje proti premoženju. Stališče sodne prakse, da tudi kazniva dejanja, ki niso uvrščena v 23. in 24. poglavje KZ-1, imajo pa pomembne elemente teh kaznivih dejanj, predstavljajo oviro za odpust obveznosti, je povsem usklajeno. Dve od odločb je navedlo že sodišče prve stopnje, z istim kaznivim dejanjem pa se ukvarja tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 431/2015.

7. S tem pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da obstaja ovira za odpust obveznosti, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dolžničin predlog za odpust obveznosti.

8. Glede na pritožbene navedbe višje sodišče še dodaja, da moralnoetična primernost dolžnika za odpust obveznosti ni neka samostojna kategorija oziroma samostojni kriterij pri odločanju o predlogu za odpust obveznosti, temveč že 399. člen ZFPPIPP določa tiste ovire, zaradi katerih ni podana moralnoetična primernost dolžnika za odpust obveznosti, med drugim tudi v primeru obsojenosti za kaznivo dejanje proti premoženju, ki še ni izbrisano.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, višje sodišče pa je pri tem odgovorilo le na navedbe, ki so pomembne za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

08.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 19/2016
• VSL sklep Cst 809/2016
• VSL sklep Cst 432/2015