VSL sklep I Cp 111/2016

Jedro

Ker stanovanje, na katerega se nanaša tožba, ne obstaja več, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik nima več pravnega interesa za odpoved najemne pogodbe in izpraznitev ter izročitev stanovanja, ki ne obstaja zaradi porušenja zgradbe, v kateri se je nahajalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z dne 3. 3. 2011 (I. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) dolžna toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) povrniti pravdne stroške v znesku 507,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da spremenjene okoliščine, do katerih je prišlo med pravdnim postopkom, ki teče že od leta 2011, ne zmanjšujejo njegovega pravnega interesa za meritorno odločitev, kar je obrazložil in tudi izkazal. Še vedno ima pravni interes, da se ugotovi, da se najemno razmerje odpoveduje, saj je bil zaradi obstoja najemne pogodbe oškodovan pri prodaji stanovanja - cenilec je ocenil vrednost stanovanja na preko 30.000,00 EUR manj. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo na dan sojenja, čeprav se o stanju zadeve razsoja glede na trenutek, ko je bila vložena tožba oziroma pred vložitvijo tožbe. V sklepu II Ips 36/2007 z dne 12. 9. 2008 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da mora v primeru, če med lastnikom stanovanja in najemnikom obstaja spor o obstoju odpovednega razloga, sodišče v pravdi ugotavljati, ali je odpovedni razlog nastal med trajanjem najemnega razmerja, kar pomeni, da se ugotavlja za nazaj in ne šele ob vložitvi tožbe, še manj pa na dan sojenja. Tudi v primeru spremembe lastništva ali smrti postopki tečejo dalje in se nadaljujejo s pravnimi nasledniki. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen ob vložitvi tožbe in glede na to odločiti, da mu je toženec dolžan povrniti pravdne stroške. Napačno je postopanje sodišča prve stopnje, ki je (izključno) zaradi dolgotrajnega odločanja tožbo zavrglo, pravdne stroške toženca pa naložilo v plačilo tožniku. Takšna odločitev pomeni kršitev načela zakonitosti, načela enakosti pred zakonom in pravice do sojenja v razumnem roku. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kršilo načelo pravne varnosti, s čimer je kršilo tako zakon, kot tudi Ustavo RS. Nelogično je tudi, da je sodišče prve stopnje razdelilo postopek na plačilo najemnine in na odpoved najemne pogodbe ter na ta način ponovno zavleklo postopek, spis odstopilo drugemu sodniku in podobno.

3. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka. Pravni interes je podan, če bi ugoditev tožnikovi zahtevi za sodno varstvo njegovih pravic in pravnih interesov pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Tožnik mora pravni interes izkazovati ves čas postopka in ne le ob vložitvi tožbe.(1) Drugačno pritožbeno stališče ni utemeljeno. Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 36/2007 z dne 12. 9. 2008, na katerega se sklicuje pritožba, ne obravnava vprašanja pravnega interesa.

6. V obravnavani zadevi tožnik odpoveduje najemno pogodbo iz krivdnih razlogov (oblikovalni zahtevek) ter zahteva od toženca, da stanovanje izprazni in mu ga izroči v posest (dajatveni zahtevek). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je stanovanje, na katerega se nanaša zahtevek, obstajalo v času vložitve tožbe, sedaj pa ga ni več, saj je bila zgradba, v kateri se je to stanovanje nahajalo, porušena in toženec tako ne prebiva več v predmetnem stanovanju. Ker stanovanje, na katerega se nanaša tožba, ne obstaja več, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik nima več pravnega interesa za odpoved najemne pogodbe in izpraznitev ter izročitev stanovanja, ki ne obstaja. Tožnik je sicer imel pravni interes za obravnavano tožbo v času njene vložitve, vendar je odločilno, da pravni interes v obravnavanem primeru ne obstoji v času sprejemanja odločitve o utemeljenosti zahtevka za nudenje pravne zaščite.(2) Tožnik ne izkazuje pravne koristi za vodenje predmetnega pravdnega postopka niti z navedbami, da je zoper MOL vložil odškodninsko tožbo, ker je bila zaradi najemne pogodbe in dolgega postopka vrednost nepremičnine nižje ocenjena, čeprav je ves čas opozarjal MOL, da ima vloženo tožbo za razveljavitev najemne pogodbe in mu zaradi tega ne sme zniževati cene. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je najemna pogodba veljavno odpovedana šele s pravnomočnostjo sodbe, zato tudi morebitna sedanja odločitev o odpovedi ne more spremeniti okoliščin, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe, s katero je tožnik prodal stanovanje MOL (14. 8. 2012).

7. Pritožba neutemeljeno nasprotuje stroškovni odločitvi, ki temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Primera, ko pride do zavrženja tožbe, ZPP posebej ne ureja, sodna praksa pa takšne primere obravnava po kriteriju uspeha iz 154. člena ZPP. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba ali sklep o zavrženju tožbe. Odločilen je končni uspeh strank v pravdi, zato ni pomembno, ali je bila tožba ob vložitvi dovoljena ali utemeljena.(3) Sodišče prve stopnje je tako pravilno in zakonito odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu njegove pravdne stroške.

8. Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP). Mednje sodijo tudi pritožbeni očitki, da je bila zaradi dolgotrajnega postopka tožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku.

9. Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, kar velja tudi glede zatrjevanja kršitev ustavnih načel, in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Primerjaj VS RS sklep II Ips 758/2008 z dne 9. 10. 2008, VSL sklep II Cp 2106/2012 z dne 12. 9. 2012.

Op. št. (2): Primerjaj VSL sklep II Cp 2026/2015 z dne 29. 9. 2015.

Op. št. (3): VSL sklep II Cp 1015/2011 z dne 25. 9. 2002, VSL sklep II Cp 2106/2012 z dne 12. 9. 2012.

Datum zadnje spremembe:

30.05.2016

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 257/2009
• Sklep I Up 1004/2002
• Sklep I Up 676/2006