VSL sklep I Cp 112/2016

Jedro

Zadostuje, da tožnica tožbo, s katero bo dobila pravni naslov, s katerim bo v postopku po ZVEtL izkazovala upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, vloži proti osebi, ki je zemljiškoknjižni solastnik in ki ima torej navidezni solastniški delež, v resnici pa izključno lastninsko pravico posameznega dela.

Izrek

I. Pritožbi se v preostalem delu ugodi in se odločba sodišča prve stopnje razveljavi v delu, s katerim je odločeno o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožnica lastnica poslovnih prostorov, ki imajo oznake 4.1N, 5.1N, 6.1N, 7.1N, 18.1N, 19.1N, 21.1N, 22.1N in 24.1N, vse s skupno površino približno 135,17 m2 in so označeni na skici, ki je priloga izreka, nahajajo pa se v I. nadstropju objekta A – poslovne stavbe na naslovu D., ki stoji na parc. št. 3/5 k. o. ...„ in glede stroškov postopka ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je lastnica v izreku natančneje označenih poslovnih prostorov v I. nadstropju objekta A – poslovne stavbe na naslovu D, ki stoji na parc. št. 3/5 k. o. ..., ugotovitev, da stavbi pripadajoče zemljišče, ki je v solasti vsakokratnih lastnikov stavbe, predstavljajo parc. št. 3/7, 3/9, 3/12, 386/13, 3/14, 3/15, 3/16, 3/17, 3/18 in 3/19, vse k. o. ..., kar vse skupaj predstavlja idealni solastniški delež 178/10.000 na parc. št. 3/5 ter že prej navedenih parcelah, ki se odpiše od idealnega solastniškega deleža tožene stranke družbe K., d. d. (I. točka izreka). Podredni tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica postavila za primer, da bo predlog za vknjižbo lastninske pravice K., d. d., ki se obravnava pod Dn. št. 17417/2008 zavrnjen, in se od primarno postavljenega tožbenega zahtevka razlikuje zgolj v delu, s katerim predlaga odpis idealnega solastniškega deleža od deleža prvega toženca I., d. o. o., iz Ljubljane, pa je zavrglo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da jih je tožnica dolžna povrniti prvemu tožencu v višini 2.242,50 EUR, drugi toženki pa v višini 2.827,00 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev je tožnica vložila pritožbo. O njej je pritožbeno sodišče že odločalo in jo s sodbo in sklepom I Cp 2382/2013 z dne 15. 1. 2014 zavrnilo in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Na podlagi tožničine revizije je VS RS odločitev pritožbenega sodišča razveljavilo v delu, s katerim je bilo odločeno o tožničini pritožbi zoper njen primarni in podredni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožnica lastnica poslovnih prostorov, ki imajo oznake 4.1N, 5.1N, 6.1N, 7.1N, 18.1N, 19.1N, 21.1N, 22.1N in 24.1N, vse s skupno površino približno 135,17 m2 in so označeni na skici, ki je priloga izreka, nahajajo pa se v I. nadstropju objekta A – poslovne stavbe na naslovu D., ki stoji na parc. št. 3/5 k. o. ...„ in glede stroškov postopka in v tem obsegu zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sicer je revizijo zavrnilo.

3. Pritožbeno sodišče glede na (le) delno razveljavitev svoje odločitve, v nadaljevanju povzema in odgovarja le na tiste pritožbene očitke, ki se nanašajo na še nepravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se izpodbijana odločitev spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je zmotna ugotovitev, da je tožnica zgrešila pasivno legitimacijo, ko je tožbeni zahtevek usmerila zoper drugo toženko, saj je bila ob koncu obravnave 6. 3. 2013 v zemljiški knjigi še vedno vpisana lastninska pravica v korist prvega toženca, o predlogu za vpis lastninske pravice v korist druge toženke pa še ni bilo odločeno. Sodišče je namreč pri odločanju dolžno upoštevati tudi pravila zemljiškoknjižnega prava. V primeru, da bo predlogu druge toženke za vpis lastninske pravice ugodeno, bo vpisana kot lastnica z dnem 24. 6. 2008 in se torej v trenutku izdaje sodbe že šteje za zemljiškoknjižno lastnico. Tožbe ni dopustno zavrniti zaradi tega, ker sodišče o vpisu še ni odločilo. Sodišče bi se glede tega predhodnega vprašanja moralo opredeliti ali pa prekiniti postopek. Tudi sicer je napačno materialnopravno stališče sodišča, da druge toženke ni mogoče šteti za lastnico, ker še ni vpisana v zemljiško knjigo. Vpisu se namreč po najnovejši sodni praksi (II Ips 132/2009 in Up-591/10) ne pripisuje več izključnih absolutnih učinkov. V razmerju med prenositeljem in pridobiteljem prenos lastninske pravice začne učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen. V nadaljevanju pritožnica povzema stališče Ustavnega sodišča v citirani odločbi. Meni, da je zato druga toženka v razmerju do prvega toženca že postala lastnica, vknjižba njene lastninske pravice v zemljiško knjigo pa bo zgolj deklaratornega značaja. Ne drži, da etažna lastnina v konkretnemu primeru ni vzpostavljena. Nastala je že s tem, ko je investitor sklenil pogodbo, s katero je prenesel lastninsko pravico na vsaj enem prostorskem delu stavbe. Na podlagi prejšnjih predpisov, ki so veljali do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), namreč vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo ni bil predpostavka njenega nastanka. Opozarja na določila Zakona o pravicah na delih stavbe (v nadaljevanju ZPDS), Zakona o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN) in Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), ki so problematiko etažne lastnine in prometa z njo urejali v obdobju, ko je bila stavba zgrajena in v času, ko je s posameznimi deli tekel pravni promet. Etažna lastnina torej obstoji. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica s postavitvijo primarnega in podrednega zahtevka uporabila institut eventuelnega sosporništva v smislu 192. člena ZPP. Tožnica namreč podrednega zahtevka zoper prvega toženca ni postavila za primer, da bi bil pravnomočno zavrnjen primarni zahtevek zoper drugo toženko, temveč za primer, da bo predlog za vpis lastninske pravice v korist druge toženke zavrnjen. Uveljavlja podrejeni zahtevek v smislu 3. odstavka 182. člena ZPP. Opozarja, da v primeru eventuelne kumulacije zahtevkov ni treba čakati, da bo prvi zahtevek pravnomočno zavrnjen, pač pa je o tem mogoče odločiti v isti sodbi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami ZPP podrejeni zahtevek zoper prvega toženca kot nedopusten in najmanj preuranjen zavrglo. Neobrazložena je tudi stroškovna odločitev, saj sodišče ni specificiralo, katere posamezne stroške je priznalo tožencema. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti.

5. Na pritožbo je odgovorila druga toženka. Pritrjuje stališču in zaključkom sodišča prve stopnje. Meni, da je stališče, da se lahko zahteva tudi ugotovitev lastninske pravice na posameznem delu zmotno, a ker za pritožbo nima interesa, se o tem ne izjavlja bolj podrobno. Pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da njena pasivna legitimacija ni podana. Meni, da vprašanje vpisa v zemljiško knjigo ni predhodno vprašanje za to zadevo. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tožničini pravici uporabe. Opozarja, da bi morala tožnica postaviti ustrezen dajatveni zahtevek proti sopogodbeniku iz temeljnega posla, saj za ugotovitveni tožbeni zahtevek na podlagi priposestvovanja ni podlage, če iz navedb izhaja, da obstaja pogodbena podlaga njene zatrjevane lastninske pravice. Predlaga zavrnitev pritožbe in povračilo stroškov.

6. Pritožba je (v delu, ki se nanaša na še nepravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje) utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil zoper prvega toženca 26. 11. 2013, torej že po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in njeni vročitvi strankam, začet stečajni postopek(1). To ima za posledico prekinitev postopka po samem zakonu (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Ko je postopek prekinjen, sodišče načeloma ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (drugi odstavek 207. člena ZPP). Če pa pride do prekinitve postopka potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank oziroma so se iztekli roki za njihovo opravo in le odločba pritožbenega sodišča še ni bila izdana, ovir za njeno izdajo ni(2). Bo pa moralo to dejstvo še pred nadaljevanjem postopka upoštevati sodišče prve stopnje in ravnati po 205. ter 208. členu ZPP s tem, da bo moralo pri presoji, ali so (že) izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka upoštevati tudi drugi odstavek 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

8. Sodišče pri pisanju odločbe ni storilo kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Za svojo odločitev (tudi glede odločitve o podrodnem zahtevku) je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so tudi jasni in si ne nasprotujejo. Preizkus odločitve je tako mogoč. Pomanjkanje razlogov o dejstvih, ki so odločilna z vidika drugačne materialnopravne presoje, ki jo ponuja pritožnica, ne pomeni te kršitve, ampak kvečjemu zmotno uporabo materialnega prava.

9. Tožnica s tožbo (ob upoštevanju pravnomočne odločitve o zavrnitvi ostalih delov primarnega in podrednega zahtevka) zahteva ugotovitev, da je lastnica poslovnih prostorov, ki imajo oznake 4.1N, 5.1N, 6.1N, 7.1N, 18.1N, 19.1N, 21.1N, 22.1N in 24.1N, vse s skupno površino približno 135,17 m2, ki se nahajajo v I. nadstropju objekta A – poslovne stavbe na naslovu D., ki stoji na parc. št. 3/5 k. o. ... Tak zahtevek primarno usmerja zoper drugo toženko, to je družbo K., d. d., podredno, če bo predlog za vpis lastninske pravice, ki se obravnava pod Dn. št. 17417/2008 zavrnjen, pa zoper prvega toženca, to je I., d. o. o. Zahtevka zoper oba toženca utemeljuje s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

10. Sodišče prve stopnje je zavrnitev (primarnega) zahtevka zoper drugo toženko utemeljilo z ugotovitvijo, da druga toženka, ki v zemljiško knjigo (še) ni vpisana kot solastnica, v tem sporu ni pasivno legitimirana. Podredni zahtevek zoper prvega toženca pa je zavrglo. Menilo je, da je postavljen v nasprotju s 192. členom ZPP ter preuranjen.

11. Kot izhaja iz trditev pritožnice, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niti niso bile prerekane, je bila gradnja stavbe na naslovu D. financirana s strani desetih investitorjev (tudi obeh toženih strank) na podlagi pogodbe št. 6006/III/1 z dne 29. 6. 1979. Po izgradnji so investitorji 23. 3. 1994 sklenili pogodbo o ustanovitvi etažne lastnine in določitvi etažnih lastnikov na posameznih delih zgrajenega poslovnega objekta (v nadaljevanju pogodba o ustanovitvi etažne lastnine), v kateri so določili idealne deleže, ki pripadajo posameznemu investitorju na zgrajeni stavbi in zemljiščih (v korist družbe K. oziroma njene pravne prednice je bil določen delež do 178/10.000), s pogodbo o vzajemnih razmerjih med imetniki pravice uporabe (v nadaljevanju pogodba o vzajemnih razmerjih), ki je bila sklenjena istega dne, pa so bili določeni prostori, ki so v izključni lasti posameznega investitorja. Za pravno prednico družbe K., d. d., so bili to prostori, na katerih tožnica v tej pravdi zatrjuje lastninsko pravico. Skupna trajna pravica uporabe je bila dogovorjena na pripadajočih zemljiščih in skupnih delih stavbe. Etažna lastnina v zemljiško knjigo ni bila vpisana, prav tako pa se druga toženka oziroma njena pravna prednica na podlagi teh pogodb (še) ni vpisala kot solastnica, saj o predlogu za vknjižbo lastninske pravice nanjo (Dn. št. 1741/2008) ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje še ni bilo odločeno. Imetnik idealnega deleža, ki je sicer po citiranih pogodbah pripadel pravni prednici druge toženke, je v zemljiški knjigi še vedno prvi toženec. Tožnica trdi, da je pravna prednica druge toženke to, kar je dobila z obema pogodbama, prodala M. (sedaj Banka), ta pa tožnici.

12. Pritožbeno sodišče je že ob svoji prvi odločitvi zavzelo stališče, temu pa je pritrdilo tudi VS RS, da so investitorji s pogodbo o ustanovitvi etažne lastnine in pogodbo o vzajemnih razmerjih na stavbi vzpostavili dejansko etažno lastnino(3), ki po ustaljeni sodni praksi uživa sodno varstvo. Kot odločilno se je v zvezi s tem izpostavilo vprašanje, ali ga je tožnica prav zahtevala.

13. Že sodišče prve stopnje je v točki 11 in 12 sodbe pravilno pojasnilo, da zahtevek, čeprav se tožnica na podlagi sodbe, ki bi ugotovila, da je tožnica lastnica poslovnih prostorov, še ne bo mogla vpisati v zemljiško knjigo, zato še ni nesklepčen. Takšna odločba bi namreč pomenila prvi korak k vzpostavitvi etažne lastnine.(4) Pomisleki druge toženke o dopustnosti takšnega zahtevka so zato odveč.

14. V zvezi z vprašanjem, kdo je za tak zahtevek pasivno legitimiran(5), pa je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče (ki mu pritožbeno sodišče ob ponovnem odločanju sledi(6)), da zadostuje, da tožnica tožbo, s katero bo dobila pravni naslov, s katerim bo v postopku po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine (v nadaljevanju ZVEtL) izkazovala upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, vloži proti osebi, ki je zemljiškoknjižni solastnik in ki ima torej navidezni solastniški delež, v resnici pa izključno lastninsko pravico posameznega dela.

15. Glede na takšno stališče pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je vprašanje, kdo je zemljiškoknjižni (so)lastnik, dejansko pa lastnik posameznega dela, na katerem tožnica zahteva ugotovitev lastninske pravice, v tej zadevi predhodno vprašanje. Od rešitve tega vprašanja je namreč odvisno, katera od toženih strank je v tem sporu pasivno legitimirana. Ob dejstvu, da je ob vložitvi tožbe že tekel postopek za vpis (so)lastninske pravice v zemljiško knjigo na drugo toženko (postopek Dn. št. 17417/2008), bi zato sodišče prve stopnje moralo, če se ni odločilo tega vprašanja rešiti samo, postopek prekiniti do pravnomočne odločitve v zemljiškoknjižnem postopku, vse v skladu s 13. in 206. členom ZPP. To, da o predlogu za vpis so(lastninske) pravice na drugo toženko ob zaključku glavne obravnave še ni bilo odločeno (pri čemer bi morebiten vpis učinkoval od dneva vložitve zemljiškoknjižnega predloga), zato ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper njo.

16. Pritožbi je bilo zato že iz tega razloga treba ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v še spornem delu, tako glede zahtevka zoper drugo toženko kot glede zahtevka zoper prvega toženca, na podlagi 355. člena ZPP razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje. Podrobnejša navodila za delo glede na predhodno obrazložitev po mnenju pritožbenega sodišča niso potrebna.

17. Ne glede na to, da je bilo treba iz že navedenih razlogov razveljaviti tudi odločitev o zahtevku zoper prvega toženca, pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek, ki ga je tožnik postavil „za primer, da bo predlog za vknjižbo lastninske pravice na drugo toženko zavrnjen“, nepravilno presojalo po 192. členu ZPP, saj tožnik ni zahteval, da se zahtevku zoper prvega toženca ugodi šele, če bo pravnomočno zavrnjen tisti zoper drugo toženko. Kot je pojasnilo že v svoji odločbi I Cp 2382/2013 z dne 15. 1. 2014, se bo po rešitvi predhodnega vprašanja, kdo je kot (navidezni) solastnik vpisan v zemljiško knjigo, izkazalo, da gre pri takšni postavitvi zahtevka pravzaprav za situacijo iz 191. člena ZPP (ko tožnik isti zahtevek uveljavlja zoper različna toženca kumulativno)(7). Bo pa sodišče prve stopnje vsak dvom o tem odpravilo tako, da bo tožnico pozvalo, da se o tem izjavi.

18. Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje delno razveljavljena, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev. Ker bo o stroških postopka sodišče prve stopnje ponovno odločalo, se o pritožbenih očitkih, ki se nanašajo na ta del odločitve, pritožbeno sodišče ne izjavlja.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi 3. in 4. odstavka 164. člena ZPP pridržalo končni odločbi.

-------------

Op. št. (1): Stečajni postopek je bil začet na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, Opr. št. St 2392/2013 z dne 26. 11. 2013.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS III Ips 41/1997, enako sklep VSL I Cp 1751/2011.

Op. št. (3): Odločba I Cp 2382/2013 z dne 15. 1. 2014 (razlogi v točkah 10, 11 in 12).

Op. št. (4): Primerjaj odločbo II Ips 178/2009, enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče tudi pri odločanju o tožničini reviziji.

Op. št. (5): Pritožbeno sodišče je ob prvem odločanju zavzelo stališče, da bi morala tožnica s tožbo zajeti vse zemljiškoknjižne solastnike, v kolikor slednji morda niso tudi dejanski etažni lastniki, pa tudi te.

Op. št. (6): V izogib ponavljanju se ob tem sklicuje na razloge, ki jih je za svoje stališče navedlo Vrhovno sodišče v točki 11.

Op. št. (7): Primerjaj N. Betteto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 244.

Datum zadnje spremembe:

12.05.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2085/2010
• VSC Sklep Cp 248/2022
• VSL sodba in sklep I Cp 2382/2013