VSL sklep Cst 700/2015

Jedro

Sodišče prve stopnje s tem, ko pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka ni zavrglo upničinega drugega ugovora, ni nepravilno uporabilo nobene procesne določbe ZFPPIPP ali ZPP. Če bi pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka in zavrnitvi predloga za odpust obveznosti pravočasen ugovor proti odpustu obveznosti zavrglo, bi upnici odvzelo pravico do obravnavanja ugovora in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

Bistvo konkretnega neodplačnega prenosa premoženja je v tem, da se je s tem premoženje dolžnika za poplačilo njegovih upnikov zmanjšalo, medtem ko so njegove obveznosti do upnikov ostale enake. Zato v smislu četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP predstavlja neodplačen prenos lastninske pravice na dolžnikovih nepremičninah z dolžnika na njegovo ženo, neodplačno razpolaganje s premoženjem, ki je ovira za odpust obveznosti.

Če bi bilo premoženje prodano, čemur se je dolžnik izognil, bi bila manjša tudi višina dolga, ki bi bila dolžniku odpuščena s sklepom o odpustu obveznosti. Obveznost dolžnika do upnika pa je po sporni odtujitvi premoženja ženi ostala enaka in bi nanjo v skladu z določbo 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti učinkoval. Pravnomočen sklep o odpustu obveznosti ni ovira za unovčenje tistega premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso, kar pomeni, da bi se v primeru, če dolžnik s tem premoženjem pred začetkom stečajnega postopka ne bi neodplačno razpolagal, unovčilo v stečajnem postopku, ne glede na sklep o odpustu obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo dolžnikov predlog za odpust obveznosti.

2. Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Uveljavljal je bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker upnica v trenutku vložitve ugovora ni imela pravnega interesa za ugovor, in zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker je prvostopenjsko sodišče zavzelo napačno stališče, da je dolžnik pred začetkom postopka osebnega stečaja neodplačno razpolagal s svojim premoženjem. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in ugovor zavrže, upniku pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sklepa do plačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sklep sodišča prve stopnje vsebuje jasne in prepričljive razloge o odločilnih dejstvih, med drugim tudi pojasnilo, da je upnica banka X d. d. (v nadaljevanju upnica) pravočasno vložila dva ugovora proti odpustu obveznosti, v katerih je uveljavljala ugovorni razlog iz 1. točke prvega odstavka 403. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je oba ugovora upnice združilo v skupno obravnavanje in ju obravnavalo na naroku za obravnavanje ugovora proti odpustu obveznosti 7. 10. 2015.

5. V primeru, ko se z ugovorom proti odpustu obveznosti uveljavlja razlog iz 1. točke prvega odstavka 403. člena zakona, ga je treba vložiti v šestih mesecih po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti (1. točka 404. člena ZFPPIPP). Če je ugovor proti odpustu obveznosti vložen po poteku roka iz 404. člena ZFPPIPP, ga sodišče zavrže (prvi odstavek 405. člena ZFPPIPP). V obravnavanem primeru sta bila oba ugovora upnice proti odpustu obveznosti vložena v roku iz 1. točke 404. člena ZFPPIPP, zato ni bilo nobenega razloga za zavrženje ugovora po prvem odstavku 405. člena ZFPPIPP.

6. Pritožnik v pritožbi izpostavlja stališče, da je v obravnavanem primeru zaradi presoje vprašanja pravnega interesa upnice za vložitev drugega ugovora (ugovora z dne 13. 8. 2015) pomembna kronologija procesnih dejanj, ki pa naj bi je sodišče prve stopnje ne upoštevalo. Trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje upničin ugovor z dne 13. 8. 2015 takoj zavreči in se pri tem sklicuje na določbo prvega odstavka 48. člena ZFPPIPP, da mora sodišče procesna dejanja izvajati v rokih, določenih s tem zakonom. ZFPPIPP pa v 405. členu določa sodišču rok treh delovnih dni po prejemu ugovora, v katerem mora razpisati narok za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti. Dolžnik s pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče zavrže drugi dolžničin ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo v izpodbijanem sklepu, ker meni, da je v konkretnem primeru upnica izgubila pravno korist za drugi ugovor, čim je bilo njenemu prvemu ugovoru ugodeno s sklepom z dne 3. 7. 2015. Tako stališče ni pravilno, saj je bil sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 7. 2015 s sklepom Višjega sodišča Cst 511/2015 z dne 26. 8. 2015 razveljavljen in je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje s tem, ko pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka ni zavrglo upničinega drugega ugovora, ni nepravilno uporabilo nobene procesne določbe ZFPPIPP ali ZPP. Če bi pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka in zavrnitvi predloga za odpust obveznosti pravočasen ugovor proti odpustu obveznosti zavrglo, bi upnici odvzelo pravico do obravnavanja ugovora in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Dolžnik uveljavlja kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb postopka podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona, ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V kolikor je dolžnik menil, da predstavlja skupno obravnavanje upničinih ugovorov proti odpustu obveznosti bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, bi moral glede na smiselno uporabo določbe prvega odstavka 286.b člena ZPP (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP) zatrjevane kršitve določb postopka pravočasno uveljavljati pred sodiščem prve stopnje (najpozneje na naroku). Kršitve, na katere se sklicuje v pritožbi, pritožbeno sodišče ni dolžno obravnavati, ker upnik v pritožbi ni zatrjeval, da jih prej kot v pritožbi brez svoje krivde ni mogel navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

7. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je bilo dejansko stanje o tem, da je 14. 9. 2012 na svojo ženo K. B. brez denarnega nadomestila prenesel lastninsko pravico na polovici nepremičnine na parcelni številki 000 k. o. X ter na nepremičninah s parcelnimi številkami 001 k. o. X, 002 k. o. X, 003 k. o. X, 004 k. o. X in 005 k. o. X ter da so bile dolžnikove nepremičnine obremenjene s hipoteko banke Y. d. d. za dolg v znesku 450.000,00 EUR, nesporno.

8. Sodišče prve stopnje je zelo jasno odgovorilo dolžniku, da so v prejšnjem odstavku navedene nepremičnine predstavljale dolžnikovo premoženje, iz katerega bi se z unovčitvijo iz kupnine lahko poplačali upniki (ali vsaj ločitveni upnik banka Y. d. d.). Bistvo konkretnega neodplačnega prenosa premoženja je po stališču sodišča prve stopnje, ki se mu v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče, v tem, da se je s tem premoženje dolžnika za poplačilo njegovih upnikov zmanjšalo, medtem ko so njegove obveznosti do upnikov ostale enake. Zato v smislu četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP predstavlja neodplačen prenos lastninske pravice na dolžnikovih nepremičninah z dolžnika na njegovo ženo, neodplačno razpolaganje s premoženjem, ki je ovira za odpust obveznosti.

9. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vse trditve dolžnika, s katerimi je nasprotoval upničinemu ugovoru proti odpustu obveznosti. Dolžnikovo pojasnilo, da je nepremičnine prenesel neodplačno na ženo, ker niso nič vredne, je pravilno zavrnilo. Dolžnik sam priznava, da je vrednost hiše 200.000,00 EUR, zato ne drži, da zaradi vpisane hipoteke banke Y. d. d. hiša ni nič vredna. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi imele trditve dolžnika nekaj teže, če bi izkazal, da je žena, ki je pridobila dolžnikove obremenjene nepremičnine, prevzela tudi njegovo obveznost do hipotekarnega upnika ali vsaj pristopila k dolgu. Torej sodišče prve stopnje ni štelo, da je neodplačno samo tisto razpolaganje, ki nima na drugi strani protidajatve v plačilu kupnine dolžniku. Glede na navedeno pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita preveč „formalno“ razlago 4. točke 399. člena ZFPPIPP.

10. Če bi bilo premoženje prodano, čemur se je dolžnik izognil, bi bila manjša tudi višina dolga, ki bi bila dolžniku odpuščena s sklepom o odpustu obveznosti. Obveznost dolžnika do upnika pa je po sporni odtujitvi premoženja ženi ostala enaka in bi nanjo v skladu z določbo 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti učinkoval. Pravnomočen sklep o odpustu obveznosti ni ovira za unovčenje tistega premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso (1. točka prvega odstavka 410. člena ZFPPIPP), kar pomeni, da bi se v primeru, če dolžnik s tem premoženjem pred začetkom stečajnega postopka ne bi neodplačno razpolagal, unovčilo v stečajnem postopku, ne glede na sklep o odpustu obveznosti. Dolžnik sam povdarja, da je hipoteka po načelu akcesornosti povezana s terjatvijo, zato je nerazumljivo njegovo stališče, da na hipotekatnega upnika odpust dolga ne bi imel nobenega učinka in da je z vidika upnikov pri inštitutu odpusta obveznosti nepomembno, če dolžnik pred začetkom stečajnega postopka neodplačno razpolaga z nepremičninami, ki so obremenjene s hipoteko. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru pravilno zaključilo, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP, drugačna stališča o razlagi te določbe zakona pa niso utemeljena.

11. Dolžnik se pred sodiščem prve stopnje na odplačnost spornega posla ni skliceval. Izjave upravitelja, da pa kaže na odplačnost spornega razpolaganja izgovorjena dosmrtna služnost stanovanja, ki zajema užitek in rabo stvari ter razne storitve pridobiteljice dolžnikovih nepremičnin, sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker navedena dejstva ne predstavljajo dolžnikove trditvene podlage. Dolžnik je v postopku po upničinem ugovoru zatrjeval, da pridobiteljica z obremenjeno hipoteko ni pridobila nobene vrednosti, ne pa da bi jo pridobila odplačno. Zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je pogodbo o preužitku napačno subsumiralo pod „neodplačno razpolaganje“, namesto „pod razpolaganje za neznatno plačilo“, sicer pa je tudi razpolaganje s premoženjem za neznatno plačilo ovira za odpust obveznosti. S pritožbenim stališčem, da žena je in da še bo za ničvredno nepremičnino opravljala storitve, pa za odločitev ni odločilnega pomena, saj je že sodišče prve stopnje ustrezno v razlogih sklepa pojasnilo, da ravnanje dolžnika, ki si je s premoženjem izgovoril zase določene osebne pravice, ni bilo v nobeno korist, pač pa v škodo upnikom. Zato je upnica zaradi ravnanja dolžnika utemeljeno vložila ugovor proti odpustu obveznosti.

12. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti. Sklep ni obremenjen z nobeno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Izrek o stroških je posledica neuspeha dolžnika s pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

12.05.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 491/2014
• VSL sklep Cst 470/2014
• VSL sklep Cst 208/2015