VSL sklep Cst 71/2016

Jedro

Stališče, da dolžnik ne more hkrati vložiti ugovora, v katerem bi ugovarjal upnikovemu predlogu, hkrati pa bi predlagal še odložitev odločanja, je pravilno, saj gre za izključujoča se predloga.

V nemogoč položaj tako dolžnika ni postavilo sodišče prve stopnje, temveč kar dolžnik sam. Res je dolžnik sklep o odložitvi odločanja prejel šele po poteku roka za odložitev odločanja. Vendar pa to na tek roka ne vpliva.

Načelo hitrosti postopka je eno od temeljnih načel insolvenčnih postopkov. Tudi o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka je treba odločiti brez nepotrebnega odlašanja. Temu je tudi namenjen relativno kratek rok, za katerega se v skladu z 237. členom ZFPPIPP odloži odločanje o njegovem predlogu. To pa hkrati pomeni, da mora dolžnik nemudoma pristopiti k dejanjem, ki bodo to odložitev odločanja opravičila, preprečiti pa je treba vsakršno zavlačevanje. Z neaktivnostjo dolžnika poteka tega roka pač ni mogoče preprečiti. Ne sodišče prve stopnje ne višje sodišče tega roka ne more podaljšati.

S pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka družbenik dolžnika lahko izpodbija le domnevo o insolventnosti, ne pa tudi obstoja upnikove terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1/ začelo stečajni postopek nad dolžnikom, 2/ za upraviteljico imenovalo N. J. in 3/ ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upraviteljica opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Zoper navedeni sklep se je družbenik pravočasno pritožil. Navaja, da iz obrazložitve izhaja huda nepravilnost, saj je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19.11.2015 odložilo odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (v nadaljevanju: odložitev odločanja) le do 5.12.2015, torej le za 16 dni, ne pa za dva meseca. Prekoračitev roka je nekrivdna in je zgolj posledica pomanjkljivosti in nedodelanosti ZFPPIPP. Z vlogo z dne 5.10.2015 je dolžnik ugovarjal upnikovi terjatvi in insolventnosti, le podrejeno je predlagal odložitev odločanja. To vlogo je sodišče štelo za nepopolno in nerazumljivo, zato je dolžnika 13.10.2015 pozvalo k dopolnitvi, 19.10.2015 pa je dolžnik predlagal odložitev odločanja. Ker je šele tega dne podal vlogo, bi moralo sodišče rok dveh mesecev šteti od 19.10.2015, ne pa od 5.10.2015, s čimer je dolžnika spravilo v nemogoč položaj. Po pozivu sodišča z dne 23.10.2015 je dolžnik 16.11.2015 predlog za odložitev odločanja ustrezno dopolnil, skupščino pa je sklical za dne 15.12.2015, saj ni vedel, da mu bo rok za opravičitev odložitve odločanja potekel že pred tem, sodišče pa ga tudi ni pozvalo k popravi sklica skupščine. Sklep o odložitvi odločanja je prejel šele 10.12.2015, ko je rok že potekel, sklep pa je prevzel v zakonitem roku. Dolžnik ne more nositi posledic, ker mu je bil sklep o odložitvi odločanja vročen prepozno, ne po njegovi krivdi, ampak zaradi napak in pomanjkljivosti ZFPPIPP. Dolžnik posluje zakonito in pozitivno, bremeni ga le enormna terjatev upnika, ki izvira iz kaznivih dejanj zakonitih zastopnikov upnika in dolžnika, ki je zoper odgovorne osebe vložil kazenske ovadbe. Sodišče naj torej ugodi pritožbi in dolžniku dovoli, da opraviči odložitev odločanja.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče s sklepom odloži odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (v nadaljevanju: odložitev odločanja) za dva meseca (1. odstavek 237. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP), pri čemer ta rok začne teči naslednji dan po poteku roka za vložitev zahteve za odložitev odločanja (2. odstavek 237. člena ZFPPIPP). Tu ne gre za nikakršno pomanjkljivost ali nedodelanost ZFPPIPP. Že tako ali tako je sodišče prve stopnje v pozivu z dne 27.8.2015 natančno navedlo, kaj mora biti priloženo zahtevi za odložitev odločanja, pa je dolžnik to storil šele po posebnem pozivu sodišča, ki mu ga je to sicer tudi poslalo v skladu s 3. odstavkom 236. člena ZFPPIPP. Stališče, da dolžnik ne more hkrati vložiti ugovora, v katerem bi ugovarjal upnikovemu predlogu, hkrati pa bi predlagal še odložitev odločanja, je pravilno, saj gre za izključujoča se predloga. Z vlogo z dne 19.10.2015 je dolžnik le odpravil to nepravilnost in sam navedel, da zahteva le odložitev odločanja. Roka za opravičenje odložitve odločanja tudi ni mogoče šteti šele od tega datuma, saj se s popravo ali dopolnitvijo vloge šteje, da je bila vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena (4. odstavek 108. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, katerega pravila se smiselno uporabljajo tudi za postopke zaradi insolventnosti na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP). Če pa bi to vlogo upoštevali kot prvič vloženo dne 19.10.2015, pa bi to pomenilo, da bi bila vložena prepozno, saj je rok za njeno vložitev potekel že 5.10.2015, kot je to zapisalo že sodišče prve stopnje v sklepu o odložitvi odločanja, zato bi jo sodišče prve stopnje v tem primeru tako ali tako zavrglo, kar pritožnik očitno spregleda pri utemeljevanju svojega stališča.

6. V nemogoč položaj tako dolžnika ni postavilo sodišče prve stopnje, temveč kar dolžnik sam. Res je dolžnik sklep o odložitvi odločanja prejel šele po poteku roka za odložitev odločanja. Vendar pa to na tek roka ne vpliva. Opozoriti velja, da je do tega prišlo tudi iz razlogov na strani dolžnika, ki pisanja na pošti ni prevzel, temveč mu je bilo vročeno s pomočjo fikcije vročitve. Vendar pa to ne vpliva na tek roka, v katerem mora dolžnik opravičiti odložitev odločanja, kar jasno izhaja iz prej navedenega 2. odstavka 237. člena ZFPPIPP. Če dolžnik tega ni vedel, za to ni odgovorno sodišče prve stopnje, dolžnik pa prava očitno ne pozna. Vendar pa ni naloga sodišča, da dolžniku pravo pojasnjuje, temveč bi se moral sam informirati, za koliko časa mu bo odloženo odločanje o upnikovem predlogu.

7. Pri tem višje sodišče še poudarja, da je načelo hitrosti postopka eno od temeljnih načel insolvenčnih postopkov (48. člen ZFPPIPP). Tudi o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka je treba odločiti brez nepotrebnega odlašanja. Temu je tudi namenjen relativno kratek rok, za katerega se v skladu z 237. členom ZFPPIPP odloži odločanje o njegovem predlogu. To pa hkrati pomeni, da mora dolžnik nemudoma pristopiti k dejanjem, ki bodo to odložitev odločanja opravičila, preprečiti pa je treba vsakršno zavlačevanje. Z neaktivnostjo dolžnika poteka tega roka pač ni mogoče preprečiti. Ne sodišče prve stopnje ne višje sodišče tega roka ne more podaljšati (primerjaj tudi 238. člen ZFPPIPP). Že zato je družbenikov pritožbeni predlog neutemeljen.

8. Glede obstoja upnikove terjatve je pritožnik – družbenik – navedel le pavšalno, da edina terjatev, ki ga bremeni, izvira iz kaznivih ravnanj zakonitih zastopnikov upnika in dolžnika, o čemer pa ni predložil nobenega dokaza. Na take pritožbene navedbe, ki niso niti dokazno podprte, ni mogoče ničesar odgovoriti. Z njimi družbenik tudi ne more izkazati, da upnikova terjatev ne obstaja, če je to sploh želel. Ob tem pa s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka družbenik dolžnika lahko izpodbija le domnevo o insolventnosti, ne pa tudi obstoja upnikove terjatve (primerjaj 4. odstavek 234. člena ZFPPIPP, enako tudi sklepa VSL Cst 379/2013 in Cst 6/2015). V obravnavanem primeru ne more izpodbijati niti tega, saj velja neizpodbojna domneva insolventnosti (2. odstavek 238. člena ZFPPIPP).

9. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

12.05.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 644/2016
• VSL Sklep Cst 87/2019
• VSL sklep Cst 97/2017