VSL sklep Cst 91/2016

Jedro

Ne drži, da v tem postopku ne bi veljal sistem prekluzij.

Zaradi nesodelovanja dolžnika upnik ni niti mogel pridobiti kake dvostranske listine v zvezi z zahtevo za ponovni odkup. Denarna terjatev pač zapade v plačilo s potekom roka za njeno plačilo, spornost terjatve pa na njeno zapadlost v ničemer ne vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških dolžnika se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog upnika P. d.d. Ljubljana za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je sodišče odločitev oprlo predvsem na dolžnikove trditve, da naj bi bila po njegovih informacijah vsa zaloga konkretne opreme prodana, te pa nimajo podlage v izvedenih dokazih in so tudi v očitnem nasprotju s siceršnjimi dolžnikovimi navedbami. Upniku je pošla le zaloga senzorjev, ki predstavljajo dodatno opremo in ni zajeta v njegovem računu. Ni sporno med strankama, da je upnik pisno pozval dolžnika, naj izdelke, za katere mu je izdal račun, prevzame in pregleda, pa se dolžnik na ta poziv ni odzval in je po svoji volji opustil pregled in prevzem neprodane količine izdelkov, posledično pa izgubil tudi pravico do grajanja stvarnih napak. Upnik je že v predlogu uspešno zatrjeval in dokazal obstoj svoje terjatve z verjetnostjo, dolžnik pa glede neobstoja terjatev ni ponudil nobenih konkretnih trditev in dokazov. Dogovor o povratnem odkupu neprodanih zalog ima naravo prodajne pogodbe, gre za iskovino, dolžnikova obveznost prevzema zalog je nastala že z upnikovim pozivom z dne 30.3.2015. V računu št. 41610512 imajo izdelki isto oznako kot na upnikovem naročilu in dolžnikovem sprejemu naročila, razvidna je podlaga upnikove terjatve in cena. Ogled in prevzem izdelkov je opustil, ker se je hotel izogniti plačilu. Upnik zato ni bil dolžen predložiti dodatnih dokazov. Z neprevzemom stvari je nastopila dolžnikova zamuda, ki ne vpliva na obveznost plačila kupnine, saj ta nastopi takoj po tem, ko je imel kupec možnost prevzeti predmet nakupa (455. člen OZ). Z zavlačevanjem prevzema ni mogoče podaljšati roka plačila. Sodišče prve stopnje tudi ni ustrezno uporabilo materialnega procesnega vodstva, zato je bilo njegovo stališče za upnika presenečenje. Odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka tudi ne pozna prekluzije in učinka res iudicata. Dolžnik izročitvi javnemu skladišču sploh ni ugovarjal. Poleg tega zadostuje izkaz verjetnosti terjatve, čemur je upnik zadostil že v predlogu, dolžnik pa ni uspel ovreči bremena glede prevzema in plačila neprodanih količin, ki je prešlo nanj. Tudi listine, ki jih navaja sodišče prve stopnje, da bi jih upnik še moral predložiti, bi bile spet enostranske listine. Ker pa dolžnik ni prevzel izdelkov, upnik tako ali tako ne more imeti dvostranskih listin. Vprašanje izročitve izdelkov v hrambo javnemu skladišču med strankama nikoli ni bilo sporno, zato upniku tega dejstva (o izročitvi v hrambo) ni bilo treba dokazovati. Upnik ni prejel dopisa z dne 6.4.2015, na kar je opozoril med postopkom. Zapadlost terjatve pa ni odvisna od odločitve sodišča, ki ob odločanju v sporu samo preverja obstoj in zapadlost terjatve. Upnik mora terjatev in zamudo s plačilom izkazati s stopnjo verjetnosti in ni vezan šele na pravnomočno odločitev sodišča. Dolžnik je v zamudo prišel s 1.6.2015, tako da je na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka 3.8.2015 s plačilom zamujal že več kot dva meseca. Natančna višina terjatve pa tako ali tako ni odločilna, saj je to stvar preizkusa terjatev. Izdelki tudi niso bili dobavljeni že v decembru 2013, kar med strankama niti ni bilo sporno, dobavljeni so bili 9. in 10.1.2014. Upnik je 10.11.2015 prejel dolžnikovo vlogo z dne 5.11.2015, v njej so številna nova dejstva in celo nov dokaz, sodišče prve stopnje pa mu na naroku z dne 19.11.2015 ni dovolilo izjasnitve o njej, s čimer mu je odvzelo možnost sodelovanja v postopku. Na naroku z dne 19.11.2015 je sodišče prve stopnje dolžnikovega zakonitega zastopnika zasliševalo tudi o dejstvih, ki jih dolžnik ni izpostavil v svoji trditveni podlagi – nikoli ni trdil, da naj ne bi prevzel upnikovega dopisa z dne 30.3.2015, da naj mu ne bi bilo znano, kje se izdelki nahajajo ali da bi kdaj preverjal stanje zalog oziroma v zvezi z njimi kontaktiral upnika. Kršitev določb postopka pa predstavlja tudi prepoved vprašanj v zvezi z insolventnostjo dolžnika, čeprav bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati tudi s tem.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril. Navedel je, da je imel upnik vse možnosti predložiti listinske dokaze, na kar je dolžnik opozarjal že med postopkom. Prav tako ni nobenega produkta, ki bi lahko bil zgolj senzor, čeprav mora vsak sodoben merilnik imeti tudi senzor. Če bi upnik izdelke primerno označil z ian kodami, kot je to storil dolžnik, bi lahko izdelke enoznačno in povsem nedvoumno opredelil. Tisti, ki trditve zanika, ne more dokazovati njihove resničnosti, sodišče pa se lahko odloči tudi po dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Upnik svoje terjatve ni uspel izkazati za verjetno niti ni predložil nobenega listinskega dokaza o tem. Zato dokaznega bremena ni prevalil na dolžnika. Dolžnik pa je vse svoje ugovore dokazal, tako z listinami kot s pričanjem svojega zakonitega zastopnika. Upnik bi moral dokazati obstoj zaloge z verodostojnim dokumentom, zalogo točnih izdelkov, če bi dolžniku omogočil kvalitativni in kvantitativni pregled izdelkov in če bi se dolžnik s tem strinjal, bi podpisal dobavnico. Upnik ni izkazal niti, ali njegova terjatev izhaja iz pogodbe ali ponudbe. Ni znal niti pojasniti, ali je izdal račun za M. prve ali druge generacije, imena izdelkov na priloženi fakturi pa se niso ujemala z imeni izdelkov, ki jih je dolžnik prodal upniku. Izdelki niso bili nikoli izročeni dolžniku s strani upnika, izdelkov ni niti poskušal izročiti dolžniku. Nikjer tudi ni zabeleženo, da je cena povratnega odkupa enaka nabavni ceni. Višje sodišče tudi ne sme upoštevati novot. Dogovor o povratnem odkupu ni imel pravne narave prodajne pogodbe, saj bistvene sestavine pogodbe niso bile dogovorjene. Izpodbijani sklep tudi ni predstavljal presenečenja. Upnik ni ponudil nobenega dokaza, koliko izdelkov je prodal, iz česar bi bilo mogoče ugotoviti število neprodanih izdelkov, zato ni izkazal verjetnosti terjatve. Sporna je tudi resničnost upnikovih navedb o izročitvi izdelkov v hranjenje B., saj je ravno ta tisti, ki upravlja upnikovo skladišče v Z. Vprašanje izročitve izdelkov v hrambo je bilo med strankama sporno, saj upnik ni predložil dobavnice ali prevzemnice, temveč le račun za hrambo, na katerem piše M., kar nikakor ne more dokazovati njegovih trditev. Ker upnik ni izkazal že verjetnosti terjatve, je vsako nadaljnje ugotavljanje drugih dejstev irelevantno. Glede izjave o dolžnikovi vlogi z dne 5.11.2015 pa je dolžnik še navedel, da je bila ta tega dne posredovana upniku, ki jo je prejel naslednji dan, zato je imel povsem dovolj časa, da bi se o njej izjasnil pisno do naroka z dne 19.11.2015. Narok pa je bil tudi dvakrat že preložen zaradi pravice strank do izjave ter spoštovanja načela kontradiktornosti postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče poudarja, da mora upnik izkazati verjetnost obstoja tako terjatve do dolžnika, s plačilom katere dolžnik zamuja več kot dva meseca, kot tudi insolventnosti (232. člen ZFPPIPP). Čim sodišče ugotovi, da terjatev ni verjetno izkazana ali pa ni verjetno izkazana njena zapadlost v času več kot dva meseca pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, ni nobenega razloga, da bi se ukvarjalo tudi z obstojem insolventnosti. Zato dejstvo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev v zvezi z dolžnikovo insolventnostjo, ne more predstavljati nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka.

6. Prav tako ne drži, da v tem postopku ne bi veljal sistem prekluzij. Za kaj takega ni nobenega razloga, ta sistem pa stranke postopka tudi sili k aktivnosti, da se postopek ne bi zavlačeval. Pritožbena navedba, da lahko upnik v primeru, da je predlog za začetek stečajnega postopka zavržen, tega ponovno vloži, je sicer pravilna. Vendar pa pozablja na dejstvo, da so določene pravne posledice, če je stečajni postopek začet, vezane tudi na uvedbo stečajnega postopka. Ena pomembnejših je izpodbojnost pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ko rok izpodbojnosti teče že od uvedbe postopka (269. člen ZFPPIPP). To pa tudi pomeni, da se mora upnik potruditi in vse pomembne zadeve pravočasno izpostaviti, če si želi zagotoviti take učinke.

7. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo upnikovo naročilo dolžniku dano 26.9.2013, kar je izrecno navedel tudi dolžnik v računu št. 24-12-2013 z dne 31.12.2013, na katerem je tudi izrecno navedeno, da je blago prevzeto 9.1.2014 in 10.1.2014 in ne že konec decembra 2013. Trditev dolžnika, da naj bi ne bilo jasno, kaj naj bi na upnikovem računu št. 41610512 pomenil "M.", je vsaj nenavadna. Ko je upnik 26.9.2013 podal naročilo, je v njem prav tako navedel blago z enakim imenom, pa je bilo dolžniku jasno, kaj upnik naroča in je to tudi dobavil. Odveč je tudi razglabljanje o jezikovnem pomenu besed merilnik in senzor in o tem, da je senzor le del merilnika. Že iz dolžnikove ponudbe je namreč razvidno, da je ponujal blago, ki ga je sam označil kot Mo., poleg tega pa še dodatno opremo – stikalo s senzorjem za v vtičnico in temperaturni senzor, pri čemer je na predloženi drugi strani ponudbe navedeno, da gre za Mo. – merilnik, čemur je dodana tudi slika delov merilnika, kot dodatna oprema pa je navedeno isto, kot že v ponudbi. Z označbo, da upnik zahteva povratni odkup blaga z imenom "M.", je zahtevi po jasnosti tega, za kaj upnik zahteva povratni odkup, povsem zadoščeno. Drugačne navedbe so le sprenevedanje. Ob tem je upnik ves čas tudi poudarjal, da je senzorje, torej dobavljeno dodatno opremo, prodal in da zanje ne zahteva povratnega odkupa.

8. S stališča zahteve za povratni odkup je tudi povsem nepomembno, ali je ta postavljena na podlagi ponudbe in naročila ali pa na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju 1R-stm-inv/2013 z dne 26.9.2013, saj je v obeh navedeno, da ima upnik, če ne bo prodal vsega dobavljenega blaga, pravico do zahteve za povratni odkup neprodanega blaga.

9. Pritožbena trditev, da dolžnik v svojih navedbah nikjer ni navajal, da naj blago ne bi bilo izročeno javnemu skladišču v hrambo, je pravilna. Sodišče prve stopnje zato tega dejstva ne bi smelo šteti za spornega (214. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP) ter s tem v zvezi izvajati dokaznega postopka in tudi ni imelo podlage za zaključek, da bi upnik to dejstvo moral dokazovati.

10. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno upoštevalo, da bi upnik moral dokazovati, koliko merilnikov ni prodal. Tudi listine, ki jih navaja kot tiste, s katerimi bi upnik lahko dokazal, koliko merilnikov mu je ostalo, bi predstavljale le enostranske listine. Dobavnice v zvezi z dobavo kupcem bi dokazovale le to, da je upnik prodal 520 merilcev, kar pa sploh ni bilo sporno. Upnik pa pravilno poudarja, da zaradi nesodelovanja dolžnika ni niti mogel pridobiti kake dvostranske listine v zvezi z zahtevo za ponovni odkup. Prav tako pravilno opozarja, da je imel dolžnik vse možnosti, da blago, za katero je uveljavil zahtevo za povratni odkup, tudi pregleda. Ker dolžnik sploh ni navajal dejstva, da naj mu ne bi bilo omogočeno pregledati izdelke, sodišče prve stopnje tega dejstva, o katerem je sicer izpovedal zakoniti zastopnik dolžnika, pri odločanju ne bi smelo upoštevati.

11. Z izogibanjem prevzemu in zavračanju sprejema zahteve dolžnik ne more ničesar doseči. Le če bi blago tudi pregledal, bi lahko navajal, da ne gre za isto blago, ki je bilo dobavljeno na podlagi naročilnice z dne 26.9.2013, trditev, da niti ne ve, kaj je hotel upnik vrniti, pa ne morejo biti upoštevne, prav tako ne trditve, da naj bi upnik vso zalogo prodal. Ker dolžnik blaga ni hotel prevzeti, je upnik tudi pravilno blago oziroma stvari izročil javnemu skladišču (2. odstavek 304. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 302. členom OZ), s čimer je tudi izpolnil svojo obveznost do vračila blaga.

12. Višje sodišče sicer verjame, da je dolžnik upnikov račun zavrnil in o tem obvestil upnika. Upnik je namreč šele v drugi pripravljalni vlogi navedel, da naj tega dopisa sploh ne bi prejel, v prvi pripravljalni vlogi pa ni navedel ničesar takega, temveč se je na ta dopis skliceval in razpravljal o tem, zakaj navedbe v tem dopisu niso utemeljene. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri tem napačno štelo, da naj bi zavrnitev računa vplivala na njegovo zapadlost. Za kaj takega niti ni navedlo pravne podlage, pa tudi višje sodišče je ne najde. Denarna terjatev pač zapade v plačilo s potekom roka za njeno plačilo, spornost terjatve pa na njeno zapadlost v ničemer ne vpliva. Nobene podlage tudi ni za mnenje, da bi moral biti obstoj terjatve dokazan v sodnem postopku, da bi jo upnik sploh lahko uveljavljal. ZFPPIPP namreč zahteva le izkaz verjetnosti obstoja terjatve in njene zapadlosti.

13. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je upnik izkazal verjetnost podlage za zahtevo za povratni odkup, negativnega dejstva, da naj ne bi prodal vseh merilnikov, pa upnik niti ne more dokazati; ker jih dolžnik ni hotel prevzeti, je vsekakor pravilno merilnike izročil v hrambo javnemu skladišču. Ob takem dejanskem stanju je bil dolžnik tisti, ki bi s pregledom in prevzemom merilnikov povsem enostavno lahko utemeljil zavrnitev upravičenosti upnikove zahteve za povratni odkup in bi povsem enostavno lahko podal jasne, substancirane in utemeljene navedbe, da ne gre za merilnike, ki so bili dobavljeni po naročilu z dne 26.9.2013, temveč da gre za starejše merilnike, za katere je upnikova pravica do zahteve za povratni odkup že potekla. Pavšalne trditve na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Zaenkrat je mogoče zaključiti le, da je upnik storil vse, kar je lahko, dolžnik pa je imel vse možnosti, da merilnike pregleda in se točno opredeli, kateri merilniki naj bi bili dobavljeni že po prejšnjih naročilih, pa tega ni storil. S tem je vsekakor izkazana verjetnost obstoja upnikove terjatve. Dokazno breme, da upnik ni pravilno izvršil pravice do povratnega odkupa, je bilo torej na dolžniku, tega pa z zgolj pavšalnim navajanjem ne more izpodbiti. Višje sodišče prav tako ugotavlja, da zavrnitev računa na njegovo zapadlost ne more vplivati. Zato zaključek sodišča prve stopnje, da naj upnik ne bi dokazal verjetnosti obstoja svoje terjatve in njene zapadlosti več kot dva meseca pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, ni pravilen.

14. Ker tako nosilni razlogi sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve in več kot dvomesečne zamude s plačilom terjatve, niso pravilni, je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje poleg izpostavljenega ugotoviti tudi dejstva v zvezi z zatrjevano dolžnikovo terjatvijo, za katero prav tako ne velja, da naj ob odločanju še ne bi zapadla (primerjaj 165. člen OZ). Dolžnik namreč uveljavlja, da upnik tako ali tako ne more imeti terjatve do njega tudi zato, ker ima sam nasprotno, veliko višjo terjatev, kar vsebinsko pomeni zatrjevanje prenehanja upnikove terjatve. Povedano drugače: verjetnost obstoja upnikove terjatve bo moralo presoditi tudi z vidika verjetnosti obstoja dolžnikove terjatve. Če verjetnosti obstoja dolžnikove terjatve ne bo ugotovilo, pa se bo moralo ukvarjati tudi z dolžnikovimi trditvami v zvezi z zlorabo instituta stečajnega postopka, tudi z vidika dejstva, da je dolžnik svojo tožbo vložil že precej pred vložitvijo upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka, pri čemer torej postopek o dolžnikovi terjatvi že teče. Z vprašanjem obstoja dolžnikove insolventnosti pa se bo ukvarjalo le v primeru, da bo verjetno izkazan obstoj upnikove terjatve in zamuda s plačilom, ne pa tudi, da bi ta terjatev že tako ali tako prenehala zaradi višje dolžnikove terjatve, ali da gre za morebitno zlorabo upnika.

Datum zadnje spremembe:

22.04.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 33/2006
• VSL sklep Cst 539/2015
• VSL sklep II Cp 2587/2011