VSL sklep Cst 673/2015

Jedro

Odpust obveznosti je pravna dobrota, dolžnik pa mora izpolnjevati vse svoje obveznosti, ki izhajajo iz zakona in so namenjene čim večjemu in čim boljšemu poplačilu upnikov. To pravno dobroto si je torej treba „zaslužiti“, dolžnik pa je s svojim ravnanjem izkazal, da te dobrote ni vreden.

Odpust obveznosti močno posega v ustavno varovane pravice upnikov, in sicer v njihovo pravico do zasebne lastnine. Zakonodajalec se je odločil, da je tak poseg v določenih primerih dopusten, zaradi česar je dal dolžnikom možnost odpusta obveznosti, ki pa jo je zaradi nasproti si stoječih pravic upnikov treba razlagati zelo ozko. Med drugim je določil, da mora stečajni dolžnik, da bi bil vreden te pravne dobrote, redno in vestno izpolnjevati svoje obveznosti, stečajni upravitelj pa ga mora pri tem nadzirati.

Ponoven predlog za odpust obveznosti predstavlja zlorabo pravic stečajnega dolžnika, tega pa sodišče ne sme dovoliti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti z dne 29. 7. 2015. Iz razlogov sklepa izhaja, da je to storilo, ker je bil v istem stečajnem postopku na ugovor upravitelja zaradi kršitev dolžnikovih obveznosti odpust obveznosti že ustavljen.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da je bil odpust obveznost sicer res ustavljen, vendar pa določila o mesečnem poročanju zanj ne veljajo, ker je invalidsko upokojen. Naroka za obravnavanje ugovora pa se ni mogel udeležiti, ker je bilo vabilo skupaj z ugovorom vročeno v fikcijo vročitve. Določilo 274. člena ZPP ne more biti podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, saj se nanaša na povsem drugačen pravovarstveni zahtevek. Razlog za ustavitev postopka odpusta obveznosti ni bila kršitev kake obveznosti dolžnika do upnikov, torej dejanja, ki bi onemogočalo ali zmanjševalo poplačilo njihovih terjatev, temveč je šlo za ugovor upravitelja, in to iz neupravičenih razlogov. ZFPPIPP ne prepoveduje ponovnega predloga za odpust obveznosti znotraj istega postopka osebnega stečaja. Pravila ZPP se uporabljajo zgolj smiselno, ne dobesedno. Tehtati je treba nasproti si stoječe pravice upnikov in stečajnega dolžnika, ne pa uradniško (neposredno in ne smiselno) uporabo določil ZPP o posledicah pravnomočno razsojene stvari. Prevlada naj pravica stečajnega dolžnika po odpustu obveznosti nad pravicami njegovih upnikov, ki tudi še niso prejeli pravnomočne odločitve, da mora dolžnik poplačati te terjatve. Tak položaj tudi ne predstavlja ovire za odpust obveznosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dejstvo, da je bil v okviru tega postopka osebnega stečaja sicer že začet postopek odpusta obveznosti, ki pa je bil na upraviteljev ugovor ustavljen in predlog za odpust obveznosti zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti, ni sporno. Višje sodišče ugotavlja, da dolžnik ni odgovarjal na pisanja upravitelja in mu ni mesečno poročal, čeprav je bil na svoje obveznosti izrecno opozorjen na naroku za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja. Prav tako se ni udeležil naroka, čeprav je bil nanj pravilno vabljen. Tudi višje sodišče je s sklepom Cst 463/2015 potrdilo, da je sklep pravilen in da je bil dolžnik pravilno vabljen na narok za obravnavanje ugovora proti odpustu obveznosti.

5. Odpust obveznosti je pravna dobrota, dolžnik pa mora izpolnjevati vse svoje obveznosti, ki izhajajo iz zakona in so namenjene čim večjemu in čim boljšemu poplačilu upnikov. To pravno dobroto si je torej treba „zaslužiti“, dolžnik pa je ravnal tako, da jo je izgubil. Pri tem je bil na naroku za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja poučen, kakšno mora biti njegovo ravnanje, pa tako ni ravnal. ZFPPIPP res ne določa, da je ustavitev postopka odpusta obveznosti ovira za (ponoven) predlog za odpust obveznosti. Vendar pa to v obravnavani zadevi ni pomembno. Upoštevati je treba, da odpust obveznosti močno posega v ustavno varovane pravice upnikov, in sicer v njihovo pravico do zasebne lastnine. Zakonodajalec se je odločil, da je tak poseg v določenih primerih dopusten, zaradi česar je dal dolžnikom možnost odpusta obveznosti, ki pa jo je zaradi nasproti si stoječih pravic upnikov treba razlagati zelo ozko. Med drugim je določil, da mora stečajni dolžnik, da bi bil vreden te pravne dobrote, redno in vestno izpolnjevati svoje obveznosti, stečajni upravitelj pa ga mora pri tem nadzirati. Dolžnik tako ni ravnal, temveč ni izpolnjeval niti tistih minimalnih obveznosti, kot so mesečno poročanje o tem, kaj je storil za zaposlitev. S tem je upravitelju, ki je v postopku postavljen ravno zaradi varovanja pravic upnikov, onemogočil nadzor, s tem pa tudi dolžnik sam odgovoren, da je bil odpust obveznosti ustavljen. Ob tem iz spisa tudi izhaja, da dolžnik upravitelju tudi ni sporočil novega naslova ali kakega podatka da bi ta lahko prišel z njim v stik, poleg tega pa mu tudi ni sporočil, da se je upokojil.

6. Upravitelj v postopku mora skrbeti za pravice upnikov, kar je tudi storil in vložil ugovor proti odpustu obveznosti, ki se je izkazal za utemeljenega. Zato ni mogoče trditi, da je ugovor podal neupravičeno, kot to zatrjuje dolžnik v pritožbi. To je moral storiti. Ponovna presoja pravilnosti sklepa z dne 8. 6. 2015 pa tudi ni dopustna.

7. Odpust obveznosti, ki ne bodo plačane v postopku osebnega stečaja, je torej pravna dobrota. Dolžnik je s svojim ravnanjem izkazal, da te dobrote ni vreden. S tem pa se izkaže, da je možnost odpusta obveznosti, ki mu jo daje ZFPPIPP, že izkoristil, sam pa je odgovoren za to, da je bil neuspešen. Glede na to, da je, kot je višje sodišče obrazložilo že zgoraj, odpust obveznosti velik poseg v pravice upnikov, pa se višje sodišče strinja s tem, da bi ponoven predlog za odpust obveznosti predstavljal zlorabo pravic stečajnega dolžnika, tega pa sodišče ne sme dovoliti. Zato je pravilno, da je sodišče prve stopnje dolžnikov predlog zavrglo.

8. Dolžnik se sklicuje na sklep VSL Cst 212/2011, ki pa za obravnavano zadevo ni primeren. Tam namreč odpust ni bil dovoljen zaradi obstoja ovire po 1. točki 399. člena ZFPPIPP, ni pa šlo za kršitve obveznosti stečajnega dolžnika med postopkom osebnega stečaja kot v obravnavanem primeru.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

11.04.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 203/2017
• VSL sklep Cst 635/2015
• VSL Sklep Cst 97/2019