VSL sklep I Cp 102/2016

Jedro

Izpodbijani sklep pravilno ugotavlja, da sporni dve parceli, na kateri meri predlagana začasna prepoved, nista predmet delitve v tem postopku. Predlagatelj ju namreč v svojem predlogu ni zajel in tudi pritožnica doslej še ni vložila svojega (nasprotnega) predloga za njuno delitev. Pač pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je po 267. členu ZIZ mogoče izdati začasno odredbo ne samo med postopkom, ampak tudi pred uvedbo sodnega postopka. Res bo morala pritožnica, ki trdi, da sta sporni dve parceli skupno premoženje, pridobljeno v zakonski zvezi s predlagateljem, v zemljiški knjigi pa je kot njun edini lastnik vpisan predlagatelj, ki trdi, da gre za njegovo posebno premoženje, svoje trditve dokazovati v pravdi; vendar pritožnici, ki doslej takšne tožbe še ni vložila, zato ni mogoče odreči pravice, da predlaga začasno odredbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog prve nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi predlagatelju takoj prepovedalo vsakršno razpolaganje, odtujevanje in obremenjevanje nepremičnin parc. št. 1 in parc. št. 2, obe k. o. …, ter vknjižilo to prepoved pri navedenih nepremičninah.

2. Prva nasprotna udeleženka se v pritožbi sklicuje na vse pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje ugodi njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, naj predlagateljev predlog kot nesklepčen zavrže. Poudarja, da sta bili zemljišči, na kateri se nanaša začasna odredba, kupljeni v času trajanja zakonske zveze med predlagateljem in pritožnico, zato gre za njuno skupno premoženje, ki bo v nadaljevanju tudi predmet tega razdružitvenega postopka. Neutemeljen je očitek pritožnici, da ni dokazala nevarnosti za uveljavitev njene terjatve, saj je vendar predlagala, naj jo sodišče zasliši, pa tega ni storilo. Že iz navedb v predlogu in odgovoru nanj bi lahko zaključilo, da so razmere med predlagateljem in pritožnico nevzdržne in da je treba zavarovati njeno solastninsko pravico na spornih parcelah, ker predlagatelj grozi, da bo z njimi razpolagal. Predlagatelj ni z ničimer izkazal, da gre za njegovo posebno premoženje. Sodišče je zato pritožnici, ki je upokojenka z minimalno pokojnino, povzročilo enormne stroške, saj jo je dejansko pahnilo na pot pravde. Vztraja, da predlagateljev predlog ni sposoben za obravnavanje in ni sklepčen.

3. Odgovora na pritožbo ni bilo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da predlagana začasna prepoved razpolaganja, odtujevanja in obremenjevanja spornih dveh nepremičnin po svoji vsebini predstavlja t.i. ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo. Tovrstne začasne odredbe so namenjene začasni ureditvi spornega pravnega razmerja v tistih primerih, ko bi sicer sodno varstvo lahko ostalo brez pomena. Izpodbijani sklep nadalje pravilno ugotavlja, da sporni dve parceli, na kateri meri predlagana začasna prepoved, nista predmet delitve v tem postopku. Predlagatelj ju namreč v svojem predlogu ni zajel in tudi pritožnica doslej še ni vložila svojega (nasprotnega) predloga za njuno delitev. Pač pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je po 267. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) mogoče izdati začasno odredbo ne samo med postopkom, ampak tudi pred uvedbo sodnega postopka. Res bo morala pritožnica, ki trdi, da sta sporni dve parceli skupno premoženje, pridobljeno v zakonski zvezi s predlagateljem, v zemljiški knjigi pa je kot njun edini lastnik vpisan predlagatelj, ki trdi, da gre za njegovo posebno premoženje, svoje trditve dokazovati v pravdi; vendar pritožnici, ki doslej takšne tožbe še ni vložila, zato ni mogoče odreči pravice, da predlaga začasno odredbo. Napačno je tudi stališče izpodbijanega sklepa, da bi pritožnica morala dokazati obstoj svoje terjatve. Kadar sodišče izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe, v sklepu o začasni odredbi določi upniku rok, v katerem mora vložiti tožbo (drugi odstavek 277. člena ZIZ). Zadoščalo bi torej, če bi pritožnica zgolj verjetno izkazala, da bi oziroma bo s svojim bodočim zahtevkom za sodno varstvo uspela.

6. Sodišče prve stopnje se zaradi svojega zmotnega materialnopravnega izhodišča ni v zadostni meri opredelilo do vseh relevantnih pritožničinih trditev, predvsem tudi ne do trditve o potrebnosti ureditve spornega pravnega razmerja. Izpodbijanega sklepa zato ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ki je v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti.

7. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, ki bo moralo svojo novo odločitev skrbneje obrazložiti. Pred tem pa ne bo odveč tudi razmislek o pristojnosti za obravnavanje predlagane začasne odredbe.

Datum zadnje spremembe:

11.03.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3466/2010
• VSL sklep II Cp 2246/2011
• VSL Sklep II Cp 915/2019