VSL sklep Cst 718/2015

Jedro

Predlog za začetek osebnega stečaja je dolžnica podala sama, zato ne more kriviti sodišča prve stopnje, zakaj je njenemu predlogu ugodilo. Odločitve vsakogar v življenju imajo posledice, ki jih pogosto ni mogoče odpraviti zgolj z izjavo. Res se je postopek osebnega stečaja začel na njen predlog, vendar pa se sedaj nikakor ne vodi v njeno korist, temveč v korist upnikov, zato je neutemeljeno zatrjevanje, da naj bi jo sodišče "potunkalo".

Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je sklep o začetku postopka odpusta obveznosti (ne iz razlogov na strani dolžnice) izdalo šele eno leto po podaji predloga in zato določiti krajše preizkusno obdobje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se določi preizkusno obdobje dveh let od začetka postopka odpusta obveznosti, tako da zadnji dan tega obdobja poteče 5. oktobra 2017.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1.) začelo postopek odpusta obveznosti in 2.) določilo preizkusno obdobje dveh let in šest mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti, pri čemer zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 5.4.2018.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica pravočasno pritožila z vlogo z dne 14.10.2015 (procesno dejanje – PD 47). Navaja, da je že po začetku postopka osebnega stečaja prosila za opustitev stečaja, ker je sama našla rešitev za nastalo finančno situacijo, pa je dobila odgovor, da je prepozna. Po poteku enega leta je želela ponovno prositi za ustavitev stečaja, sedaj pa je prejela izpodbijani sklep in ne ve več, kdo želi zaslužiti na račun tistih, ki nimajo nič. Zapletlo se ji je oktobra 2014. Postopek se je vodil toliko časa, da je vmes našla nekoga, ki ji je posodil denar in v pol leta je izplačala A. S tem je zadihala, nato pa je dobila odločbo, da se je ugodilo prošnji za osebni stečaj, ko tega ni več potrebovala, kar je sporočila, vendar se je ni upoštevalo. Bilo ji je narobe svetovano, saj je ni nihče opozoril, da bo moral kredit odplačevati porok – njen zet, zato kredit ne more biti predmet stečajnega postopka. Zato ni ne logično ne smotrno, da se je njeni prošnji za stečaj ugodilo. Postopek naj se še enkrat preuči, ker je bil sklep sprejet na podlagi rutine in ne strokovnega premisleka v korist stranke. Postopek odpusta obveznosti naj se prekine, ker ni razloga, da bi se z njim nadaljevalo, kot je trdila že pred enim letom. Če bi bil postopek voden do aprila 2018, ji sodišče ni nič pomagalo, ampak ji je naredilo še dodatne stroške.

3. Na poziv sodišča je z vlogo PD 50 pojasnila, da še enkrat podaja pritožbo zoper sklep, v kateri je dodatno navedla, da je bil na začetku dogovor o dveh letih. Z vlogo PD 52 pa je predložila še dodatne listine. Navedbe iz teh dveh vlog in listine so bile podane že po poteku roka za vložitev pritožbo, zato višje sodišče tega ni smelo upoštevati.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dolžnica je predlog za začetek postopka osebnega stečaja in predlog za odpust obveznosti vložila s pisno vlogo. Sodišče je njenemu predlogu ugodilo, sklep je postal pravnomočen, sodišče prve stopnje pa je njen predlog za umik predloga za začetek postopka osebnega stečaja, ki ga je štelo za pritožbo zoper sklep o začetku postopka, zavrglo kot prepoznega, saj je bil sklep takrat že pravnomočen. Tudi ta sklep je postal pravnomočen, dolžnica se zoper njega ni pritožila. Kljub temu ji višje sodišče pojasnjuje, da predloga za začetek stečajnega postopka ni več mogoče umakniti po tem, ko je bil sklep o začetku postopka že izdan (primerjaj 6. odstavek 232. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. odstavkom 383. člena ZFPPIPP).

6. Namen postopka osebnega stečaja je, da vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejmejo plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih (1. odstavek 382. člena ZFPPIPP). Postopek osebnega stečaja se tako ne vodi zaradi koristi stečajnega dolžnika, temveč njegovih upnikov, čeprav njegov začetek povzroči tudi prekinitev postopkov izvršbe (1. odstavek 132. člena ZFPPIPP), s čimer dolžnika ne obiskujejo več izvršitelji, kar je dolžnico po njenih pritožbenih navedbah prestrašilo in je želela situacijo urediti. Od prejema predloga za začetek postopka osebnega stečaja (17.10.2014) do izdaje sklepa o začetku tega postopka (21.10.2014), ki ga je dolžnica prejela v nekaj dneh po izdaji (23.10.2014) nikakor ni minilo dolgo časa in so nasprotne pritožbene navedbe napačne. Predlog je dolžnica podala sama, zato sedaj ne more kriviti sodišča prve stopnje, zakaj je njenemu predlogu ugodilo. Odločitve vsakogar v življenju imajo posledice, ki jih pogosto ni mogoče odpraviti zgolj z izjavo. Res se je postopek osebnega stečaja začel na njen predlog, vendar pa se sedaj nikakor ne vodi v njeno korist, temveč v korist upnikov, zato je neutemeljeno zatrjevanje, da naj bi jo sodišče "potunkalo". Pred vložitvijo kakršne koli zahteve za sodno varstvo (tako zahtevo predstavlja tudi predlog za začetek postopka osebnega stečaja) je treba razmisliti o vseh posledicah takega predloga, to pa je bila odgovornost dolžnice kot odrasle poslovno sposobne osebe. Postopek osebnega stečaja ima tudi stroškovno posledico in posledica je tudi izterjava stalnih prejemkov ter zaseg denarnega dobroimetja na računih stečajnega dolžnika, eno od pomembnih pravil, ki veljajo v vsakem stečajnem postopku, je tudi dolžnost enakomernega in hkratnega plačila vseh upnikov, ki so do dolžnika v enakem položaju (46. člen ZFPPIPP), kar bi dolžnica tudi vedela, če bi se o vsem pozanimala na primeren način. Za to, da vsega tega ni vedela, pa tudi tega, da ni vedela, da bo kljub začetku tega postopka moral njen dolg povrniti porok, ne more kriviti sodišča prve stopnje, ki je le sledilo njenemu predlogu in ji je torej nudilo pravno varstvo, ki ga je želela.

7. Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da je do izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti poteklo že (skoraj) eno leto, saj je bil predlog vložen 17.10.2014, o njem pa je bilo odločeno šele z izpodbijanim sklepom z dne 5.10.2015. Za tako odlašanje v zakonu ni podlage in tudi iz spisa ni razvidno, da bi obstajala kakšna ovira za hitrejšo odločitev o predlogu (tudi podatke o obstoju ovir za odpust obveznosti iz 1. in 3. točke 399. člena ZFPPIPP je sodišče prve stopnje pridobilo že oktobra 2014). Vendar pa to dejstvo lahko vpliva le na dolžino preizkusnega obdobja, ne pa na utemeljenost izdaje sklepa, ki je le sledil dolžničinemu predlogu, ki je želela doseči pravno dobroto odpusta obveznosti, nastalih do dneva začetka postopka osebnega stečaja, ki v tem postopku ne bodo plačane.

8. V skladu s 4. odstavkom 400. člena ZFPPIPP sodišče s sklepom o začetku postopka odpusta obveznosti določi preizkusno obdobje ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, zdravstvenega in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost. Preizkusno obdobje ne sme biti krajše od dveh let in ne daljše od petih let od začetka postopka odpusta obveznosti (5. odstavek 400. člena ZFPPIPP).

9. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o preizkusnem obdobju upoštevalo vse okoliščine, ki jih je v svojem predlogu navedla že dolžnica (da je stara 55 let, ima določene zdravstvene težave, je zaposlena, preživlja sina, ki študira, da je njen partner nezaposlen in da so dolgovi nastali predvsem iz kreditnih obveznosti, pri čemer je bilo v postopku preizkusa terjatev priznanih 18.523,55 EUR) in tudi dolžnica v pravočasni pritožbi ne navaja česa drugega. Glede na vse navedene okoliščine je tudi po oceni višjega sodišča preizkusno obdobje dveh let in pol primerno. Vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje pri tem tudi upoštevati, da je sklep o začetku postopka odpusta obveznosti (ne iz razlogov na strani dolžnice) izdalo šele eno leto po podaji predloga, kar pomeni, da bi bilo po oceni višjega sodišča potrebno v izpodbijanem sklepu določiti krajše preizkusno obdobje. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijani drugi točki izreka spremenilo tako, da je določilo preizkusno obdobje dveh let od dneva izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

10. Pri tem dolžnici še pojasnjuje, da krajšega preizkusnega obdobja ni mogoče določiti, saj je v zakonu določena spodnja meja tega obdobja v trajanju dveh let. O predlogu pa je sodišče prve stopnje moralo odločiti, saj je dolžnica tak predlog sama podala in ga do dneva odločanja ni umaknila, kasneje pa to tudi ni več mogoče.

Datum zadnje spremembe:

29.02.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 99/2014
• VSL sklep Cst 200/2014
• VSL Sklep Cst 700/2017