VSL sklep Cst 669/2015

Jedro

Sodišče dokaze izvaja le, če bi njihova izvedba pripomogla k odločitvi.

Če že sam tek glavnega postopka poenostavljene prisilne poravnave ne vpliva na tek predhodnega stečajnega postopka in na izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka, to še toliko manj velja za primer, ko je celo že izdan sklep o zavrnitvi predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, četudi ta še ni pravnomočen.

Namen obrazložitve sodne odločbe ni, da bi se moralo sodišče izreči o prav vsaki navedbi strank postopka, temveč je pomembno le, da presodi za odločitev pomembne okoliščine.

Dolžnik je že s tem, ko je vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, priznal, da je insolventen.

Za obstoj insolventnosti zadostuje že ugotovitev trajnejše nelikvidnosti in je zato nepomembno, ali obstaja tudi položaj dolgoročne plačilne nesposobnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1.) začelo stečajni postopek nad dolžnikom in 2.) za upravitelja imenovalo A.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da postopek poenostavljene prisilne poravnave še ni bil zaključen, zaradi česar drugega postopka ni mogoče začeti. Če ta postopek ne vpliva na odločanje o uvedbi stečaja, sodišče ne bi smelo dolžnikovega predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo šteti kor dokaz o trajnejši nelikvidnosti. Pred odločitvijo sodišče tudi ni dolžniku vročilo vseh vlog upnice, čeprav je te navedbe upoštevalo pri odločitvi, zato se dolžnik z njimi ni mogel ustrezno seznaniti in nanje odgovoriti. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je kljub dolžnikovim trditvam štelo upnikove terjatve za izkazane. Prepisuje navedbe iz vlog, ki jih je podal med postopkom glede prodaje deleža družbe B. d.o.o. v družbi C. d.o.o., da naj bi upnik zatrjeval, da ima zoper dolžnika terjatev izključno na podlagi poroštva po Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 7036/10 z dne 17.5.2010 v višini 23.138.823,00 EUR. ta terjatev pa bi se morala zato zmanjšati vsaj za 3.216.600,00 EUR, za kolikor naj bi bil prodan delež, pri čemer je vrednost tega deleža vsaj 35 mio EUR, zato je svojo terjatev že dobila v celoti plačano, kar bi lahko potrdil tudi predlagani izvedenec, ki ga sodišče prve stopnje brez obrazložitve ni postavilo. Navaja, da je upnica na podlagi tega zavarovanja prejela v svojo last in posest premoženje, ki po svoji denarni protivrednosti presega vse zapadle terjatve iz pogodbe št. 7036/10. Uvedba stečajnega postopka kasneje tudi ni več reverzibilna, nastanek nenadomestljive škode pa se lahko prepreči le z zavrnitvijo predloga za uvedbo stečajnega postopka. Ta pogodba je tudi nična, saj je zgolj navidezna, za kar je dolžnik že vložil tožbo. Vse kreditne pogodbe so tudi nične, pri čemer podaja le navedbe glede pogodbe št. 7036/10 in njenih aneksov. Dolžnik tudi ni insolventen, ker ima terjatev do upnice v višini 45.000.000,00 EUR iz naslova odškodninske terjatve zaradi neupravičenega odstopa od pogajanj o prodaji mreže hitrih internetnih povezav. Do teh navedbah se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako ni zaslišalo direktorjev dolžnika, s čimer je kršilo njuno pravico do izjave. Na te kršitve je dolžnik opozoril že v vlogi z dne 1.9.2015, pa je sodišče vseeno izvedlo narok z dne 9.9.2015. Prav tako ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo vse dokazne predloge za zaslišanje strank in postavitev izvedenca, ki ga je predlagal za primer, kjer upnik zatrjuje, da ima terjatev izključno na podlagi domnevnega poroštva iz pogodbe št. 7036/10. Izjemnega pomena je, da bi sodišče prve stopnje v tej zadevi postavilo izvedenca finančne stroke, ki bi ocenil vrednost premoženja družbe C.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlog za začetek stečajnega postopka je upravičen vložiti tudi upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, s plačilom katere dolžnik zamuja že več kot dva meseca, in dolžnikovo insolventnost (231. in 232. člen ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje se je tako pravilno ukvarjalo s presojo, ali je upnik izkazal tako svoje terjatve kot tudi insolventnost.

6. Glede trditve, da naj bi sodišče prve stopnje, ker ni izvedlo zaslišanja strank in postavilo izvedenca finančne stroke, s čimer naj bi kršilo dolžnikovo pravico do izjave, višje sodišče pojasnjuje, da te pravice pravica stranke do izjave v postopku ne daje. Zaslišanje strank in postavitev izvedenca sta namenjena dokazovanju obstoja pravno pomembnih dejstev, sodišče pa dokaze izvede le, če bi njihova izvedba pripomogla k odločitvi. Odločitev sodišča prve stopnje, da je izvedba teh dokazov nepotrebna, pa je pravilna. Vrednost zavarovanj namreč za odločitev ni bila pomembna in s tem tudi ni bila potrebna, niti zaslišanje strank pa ne bi moglo izpodbiti dejstva, da dolžnik priznava dejstva glede poroštev v zvezi s kreditnimi pogodbami, sklenjenimi z D. d.o.o., saj o tem ni navedel ničesar (primerjaj 214. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo pa je tudi znano objektivno dejstvo, ki ga nobena izpoved ne more spremeniti.

7. Že v sklepu Cst 70/2015 z dne 11.2.2015, ko je razveljavilo sklep o prekinitvi postopka, je višje sodišče pojasnilo, da v konkretnem primeru sklep sodišča prve stopnje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave ne predstavlja ovire za odločitev o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in tej obrazložitvi ni kaj dodati. Pritožba pa tudi ne upošteva, da je sodišče prve stopnje že več mesecev pred izdajo izpodbijanega sklepa izdalo sklep, s katerim je v zadevi St 37/2015 zavrnilo predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo (konkretno 16.6.2015). Če že sam tek glavnega postopka poenostavljene prisilne poravnave ne vpliva na tek predhodnega stečajnega postopka in na izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka, to še toliko manj velja za primer, ko je celo že izdan sklep o zavrnitvi predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, četudi ta še ni pravnomočen. Zato tudi ni mogoče trditi, da bi hkrati tekla dva glavna postopka zaradi insolventnosti. Tudi če bi bil postopek poenostavljene prisilne poravnave v času izdaje izpodbijanega sklepa še vedno odprt, bi ga sodišče pač moralo v posledici začetka stečajnega postopka ustaviti.

8. Glede trditev, da dolžniku niso bile vročene upnikove vloge, višje sodišče najprej ugotavlja, da je bila vloga, označena kot procesno dejanje (PD) 43 dolžnikovemu pooblaščencu vročena (s fikcijo vročitve) dne 8.9.2015, torej pred zadnjim narokom. Glede drugih dveh vlog (PD 47 in PD 48) pa višje sodišče ugotavlja, da v njiju tudi ni nič pomembnega za odločitev, česar upnica ne bi že prej navajala, pa tudi nič novega, o čemer se dolžnik ne bi mogel že prej izjaviti, na predložene dokaze pa sodišče prve stopnje tudi ni oprlo svoje odločitve. Stranka sodnega postopka ima pravico do izjave v tem postopku, kar se praviloma zagotavlja z vročitvijo vlog, ki so bile predložene pisno. Pri tem pa je predvsem pomembno, ali je bila stranki tudi v primeru, da ji niso bile vročene vse vloge nasprotne stranke, dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Kršitev te pravice je namreč opredeljena kot absolutna bistvena kršitev določb postopka v 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, katerega pravila se smiselno uporabljajo tudi za postopke zaradi insolventnosti (1. odstavek 121. člena ZFPPIPP). Vendar pa je tudi v tem primeru potrebno presoditi, ali je bila zaradi nevročitve vloge stranki dejansko odvzeta pravica do izjave oziroma možnost obravnavanja pred sodiščem. V konkretnem primeru dejstva, ki so bila navedena v teh vlogah, niso bila podlaga za odločitev sodišča prve stopnje, razen dejstev, ki jih je upnica podala že v prejšnjih vlogah in o katerih se je dolžnik tudi imel možnost izreči. Dolžnik bi moral v pritožbi tudi konkretno navesti, o katerih pravno pomembnih dejstvih se ni mogel izjaviti, sodišče prve stopnje pa naj bi nanje oprlo svojo odločitev, tega bremena pa dolžnik ni zmogel. S tem pa se izkaže, da dolžniku možnost obravnavanja ni bila odvzeta, zato zatrjevana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP ni podana.

9. Prav tako tudi ni podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP, saj izpodbijani sklep vsebuje vse potrebne razloge za odločitev, tako da se odločitev sodišča prve stopnje da preizkusiti. Namen obrazložitve sodne odločbe pa ni, da bi se moralo sodišče izreči o prav vsaki navedbi strank postopka, temveč je pomembno, da se izjavi in presodi le za odločitev pomembne okoliščine. Le glede pomembnih navedb je potrebno, da te v postopku niso preslišane. Čeprav dolžnik meni, da so bile preslišanje njegove pomembne navedbe, pa je sodišče prve stopnje jasno navedlo, katere okoliščine je upoštevalo kot pomembne za odločitev, med njimi pa glede na stališče sodišča prve stopnje, zakaj je predlogu za začetek stečajnega postopka ugodilo, tudi po oceni višjega sodišča niso okoliščine, ki jih navaja pritožba, kar bo razvidno tudi iz nadaljnje obrazložitve. Zato tudi ta kršitev ni podana.

10. Kljub dolžnikovim drugačnim zatrjevanjem upnica izkaza verjetnosti obstoja terjatve do dolžnika ni temeljila le na poroštvu iz pogodbe št. 7036/10. Prav tako je zatrjevala tudi obstoj terjatev v višini 1.702.000,00 EUR – gre za terjatve iz naslova poroštva po štirih kreditnih pogodbah, sklenjenih s kreditojemalcem D. d.o.o. Izpodbijani sklep ima glede teh obveznosti jasne razloge: dolžnik obstoja teh terjatev ni prerekal, vse so že zapadle, zadnji dve 15.1.2014, kar je več kot dva meseca pred uvedbo stečajnega postopka, do katere je prišlo 24.10.2014 z vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka.(1) S tem, ko dolžnik obstoja teh terjatev ni prerekal, pa se izkaže, da jih je priznal (214. člen ZFPPIPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), priznal pa je tudi dejstva glede zapadlosti teh terjatev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podana procesna legitimacija upnika za vložitev obravnavanega predloga (ta obrazložitev je vsebovana v tretjem odstavku na 3. strani sklepa).

11. Višje sodišče pri tem ugotavlja, da pritožba ne izpodbija zgoraj navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja teh terjatev, zato mu jih ni treba preizkušati. S tem pa se izkaže, da so nepomembne pritožbene navedbe v zvezi z obstojem terjatev iz naslova poroštva po pogodbi št. 7036/10, in to tako glede ničnosti navedene pogodbe kot glede vrednosti poslovnega deleža v družbi E. d.o.o. in s tem poplačila po pogodbi št. 7036/10. Zato tudi ni potrebno izvajanje nobenih dokazov z zaslišanjem strank ali postavitvijo izvedenca, saj tudi izvedba teh dokazov ne bi pripomogla k izpodbitju verjetnosti obstoja terjatev po kreditnih pogodbah, sklenjenih z D. d.o.o. in njihovi zapadlosti. Tudi zato se izkaže, da je bila izvedba teh dokazov nepotrebna, kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje. Višje sodišče glede na pritožbene navedbe zgolj še dodaja, da ker dolžnik teh terjatev sploh ni prerekal, že pojmovno ni mogoče ugotoviti ali zaključiti, da naj bi bila izvedba teh dokazov namenjena izpodbitju trditev in dokazov upnika. Tudi višjemu sodišču se zato s pritožbenimi navedbami v zvezi s tem ni bilo treba izjaviti (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

12. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dolžnik že s tem, ko je vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, priznal, da je insolventen. Tudi postopek poenostavljene prisilne poravnave je namreč dopustno predlagati le v primeru, ko je dolžnik insolventen, dolžnik pa je v predlogu tudi navedel, da je insolventen – trajneje nelikviden. Višje sodišče ob tem še dodaja, da je najmanj nenavadno, da dolžnik v enem od postopkov sam trdi, da je insolventen, v drugem pa to izrecno zanika. To namreč kaže na zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave. Tudi če je sodišče prve stopnje ta predlog zavrnilo, to še ne pomeni, da to kaj spremeni. Pritožba pa tudi spregleda, da je sodišče prve stopnje obstoj insolventnosti utemeljilo tudi z dejstvom, da ima dolžnik vse račune blokirane že najmanj od 17.10.2013, prav tako pa tudi na dejstvu, da iz dolžnikove zadnje objavljene bilance izhaja, da ima dolžnik obveznosti do virov sredstev v skupni višini 4.754.523,00 EUR, izkazana pa je (najmanj) terjatev upnika v višini 1.702.000,00 EUR. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. To pa pomeni, da sta izpolnjeni domnevi iz 1. in 2. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki ju je kot podlago za ugotovitev trajnejše nelikvidnosti in s tem insolventnosti upoštevalo tudi sodišče prve stopnje: obveznosti do upnika zagotovo presegajo 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem objavljenem letnem poročilu, z njihovo izpolnitvijo pa dolžnik zamuja že več kot dva meseca, več kot 60 dni pa sredstva na dolžnikovih računih že ne zadostujejo za izvršitev sklepa o izvršbi. Te domnevne baze dolžnik ne izpodbija niti v pritožbi, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dolžnik trajneje nelikviden in s tem insolventen.

13. Poudariti je potrebno, da te domnevne baze dolžnik ne more izpodbiti z navedbami o obstoju terjatve do upnika. S tem namreč zatrjuje, da ima dovolj premoženja za poplačilo upnikovih terjatev, s čimer bi lahko izpodbil le domnevo dolgoročne plačilne nesposobnosti iz 1. točke 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP, ne more pa izpodbiti domneve o obstoju trajnejše nelikvidnosti. Za obstoj insolventnosti pa zadostuje že ugotovitev trajnejše nelikvidnosti in je zato nepomembno, ali obstaja tudi položaj dolgoročne plačilne nesposobnosti.

14. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je upnik izkazal tako obstoj terjatve do dolžnika, s plačilom katere dolžnik zamuja že več kot dva meseca, kot tudi insolventnost dolžnika.

15. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

-------------

Op. št. (1): Iz siceršnjih dolžnikovih navedb je razvidno stališče, da naj bi bil stečajni postopek uveden z izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka, kar pa ne drži. V skladu z 49. členom ZFPPIPP se namreč postopek zaradi insolventnosti uvede z vložitvijo predloga za njegov začetek in nato predhodni postopek teče do izdaje sklepa o začetku postopka zaradi insolventnosti, s katerim sodišče odloči o predlogu oziroma temu predlogu ugodi.

Datum zadnje spremembe:

29.02.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 242/2014
• VSL Sklep Cst 86/2019
• VSL sklep Cst 87/2013