VSL sklep Cst 664/2015

Jedro

V kolikor niti sodišče niti upravitelj dolžnice nista ustrezno poučila in ji naložila izplačila konkretnih zneskov, dolžničinega ravnanja, ko je sklep sodišča spoštovala, vendar nepravilno, ni mogoče šteti kot takšno kršitev, ki bi imela za posledico ustavitev postopka odpusta obveznosti.

Namena ugovora proti odpustu obveznosti ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, ne da bi se pri tem upoštevalo vsaj minimalno zaščito stečajnega dolžnika in zlasti namen zakonskih določb, ki določajo ovire za odpust obveznosti. Ustavitev postopka odpusta obveznosti je najstrožja sankcija za dolžnika v postopku osebnega stečaja, zaradi česar morajo biti merila za presojo kršitev obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP še posebej stroga.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovor upnika proti odpustu obveznosti zavrne.

II. Upnik je dolžan dolžnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 852,87 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti stečajni dolžnici ustavilo in predlog za odpust zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor upnika zavrne, upniku pa naloži plačilo dolžničinih stroškov. Podrejeno je predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasila pritožbene stroške.

3. Upnik je navedbam v ugovoru nasprotoval ter predlagal potrditev izpodbijanega sklepa. Pritožbenih stroškov ni priglasil.

4. Pritožba je utemeljena.

Aktivna legitimacija

5. Po 385. členu ZFPPIPP so stranke glavnega postopka osebnega stečaja: 1.) stečajni dolžnik, 2.) upnik, ki je v rokih, določenih z zakonom, opravil dejanja za uveljavitev terjatve v postopku osebnega stečaja in 3.) upnik, ki je zamudil roke za izvedbo dejanj za uveljavitev terjatve v postopku osebnega stečaja, če je njegova terjatev priznana. Stranka postopka je torej (med drugim) tisti upnik, ki je terjatev do stečajnega dolžnika prijavil pravočasno (v roku iz 59. člena ZFPPIPP) in – če je bila terjatev prerekana – ki je pravočasno vložil tožbo na ugotovitev njenega obstoja (prim. 2. alinejo 2. točke 58. člena ZFPPIPP).

6. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v spis I Pg 90/2015 ugotovilo, da je upnik tožbo na ugotovitev prerekane terjatve vložil pravočasno. Pritožnica ne zanika, da je bila tožba vložena, šteje pa, da upnik pravočasnosti vložitve ni dokazal, ker je navajal le dejstva (da je tožba vložena pod opr. št. I Pg 90/20015), ni pa za svoje trditve predlagal dokaza z vpogledom v navedeni spis. To je storilo sodišče prve stopnje samo, ko je po uradni dolžnosti vpogledalo v predmetni spis in se prepričalo o pravočasnosti vložene tožbe. S tem naj bi kršilo 7. in 212. člen ZFPPIPP (v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), s čemer višje sodišče ne soglaša.

7. Temeljna razlika med pravdnim in stečajnim postopkom je v tem, da v stečajnem postopku upnik ne uveljavlja zahteve po sodnem varstvu zato, ker dolžnik ne bi hotel prostovoljno izpolniti svoje obveznosti, pač pa zato, ker je zaradi plačilne nesposobnosti / prezadolženosti ni sposoben izpolniti. Sredstvo za dosego interesa upnika je pravica doseči poplačilo terjatve v enakem deležu in hkrati z drugimi upniki. Ker se določbe ZPP v stečajnem postopku uporabljajo le smiselno in ne neposredno, je potrebno te določbe uporabljati v obsegu in na način, ki ustreza naravi oziroma vsebini pravnega varstva, ki je razlog za vodenje postopka. V konkretnem primeru to pomeni, da sodišče prve stopnje s tem, ko je z vpogledom v pravdni spis, katerega opravilno številko je upnik navedel, preverilo, ali je izpolnjena predpostavka za upnikovo aktivno legitimacijo, ni kršilo določb ZPP, kot to dolžnica zmotno zaključuje. Določbe 7. in 212. člena ZPP se nanašajo na dokazovanje v pravdnih zadevah in se (zgolj) smiselno uporabljajo tudi v stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje z vpogledom v pravdni spis ni ugotavljalo med strankama spornih dejstev, ki bi jih moral upnik dokazati, pač pa je preverjalo njegovo aktivno legitimacijo. Preverjalo je torej pravno dejstvo, pri katerem pa neposredna uporaba določb postopka, ki se nanašajo na dokazovanje spornih dejstev v pravdnem postopku, ne pride v poštev. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

Glede pogojev za ustavitev postopka odpusta obveznosti:

8. V skladu s prvim odstavkom 403. člena ZFPPIPP lahko vsak upnik ali upravitelj vloži ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti, če obstaja ovira iz 399. člena ZFPPIPP ali če dolžnik krši obveznosti iz 384., 386. ali 401. člena navedenega zakona. Upnik je poleg ovire za odpust obveznosti iz 4. točke iz 399. člena ZFPPIPP (za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstaja) uveljavljal tudi, da je dolžnica kršila obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP.

9. Sodišče prve stopnje je ugovoru upnika v celoti sledilo in mu ugodilo iz naslednjih razlogov: ugotovilo je, da 1.) dolžnica ni ravnala v skladu z navodilom sodišča v sklepu z dne 29.8.2014, 2) ni poročala o prejemu odškodnine v višini 15.351,52 EUR in tega zneska ni nakazala na fiduciarni račun, pač pa ga je porabila za poplačilo določenih upnikov, 3) ni poročala o gradbenem podračunu, odprtem pri računu pri banki X. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dolžnica kršila obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP, zaradi česar je postopek dopusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust zavrnilo.

10. Glede dolžničine opustitve ravnanja v skladu z navodilom v sklepu z dne 29.8.2014 višje sodišče ugotavlja: sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom stečajni dolžnici naložilo, da upravitelju redno mesečno pošilja potrdila o višini mesečne plače, ki jo prejema od avstrijskega delodajalca ter po pozivu upravitelja presežek mesečnih prejemkov, ki ni izvzet iz stečajne mase, nakaže na fiduciarni račun upravitelja. Po navedenem sklepu je bila torej dolžničina dolžnost 1) upravitelju redno mesečno pošiljati potrdila o višini mesečne plače (kar dolžnica izpolnjuje) ter 2) presežek mesečnih prejemkov, ki ni izvzet iz stečajne mase, nakazati na fiduciarni račun upravitelja po njegovem pozivu. Da bi upravitelj dolžnico pozval na plačilo presežka, pa tega ne bi upoštevala, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, pač pa je v izpodbijanem sklepu kot sporno štelo, da dolžnica ni upoštevala treh vrst prejemkov: pristojbine za uporabo službenega stanovanja, za vrtec in otroško varstvo. Ugotovilo je, da gre pri teh zneskih za izplačila, ki jih slovenska delovnopravna zakonodaja ne ureja, ter še, da gre za bonitete oziroma ugodnosti, ki jih delodajalec zagotovi delavcu v zvezi z zaposlitvijo, zato bi te zneske morala dolžnica nakazovati na fiduciarni račun upravitelja iz zneska 1.219,00 EUR, otroškega dodatka in preživnine. Ker tako ni ravnala, je sodišče prve stopnje pritrdilo upnikovemu ugovoru o kršitvi obveznosti.

11. Upoštevajoč zgoraj navedeno višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dolžnici v izpodbijanem sklepu ne očita, da sklepa (navodila) z dne 29.8.2014 ne spoštuje in izvršuje, pač pa, da ga izvršuje nepravilno. Zaradi pravnomočnosti citiranega sklepa se višje sodišče ne spušča v presojo, ali je le-ta v delu, v katerem se dolžnici nalaga, da „presežek mesečnih prejemkov, ki ni izvzet iz stečajne mase nakaže na fiduciarni račun upravitelja“ sploh dovolj določen, da ga je mogoče pravilno izvrševati, pač pa opozarja, da je bilo z omenjenim sklepom dolžnici naloženo, da to stori po pozivu upravitelja. Že zgoraj je navedeno, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi upravitelj dolžnico pozval, da presežek mesečnih prejemkov, ki ni izvzet iz stečajne mase, nakaže na fiduciarni račun, pa dolžnica tega ne bi upoštevala, pač pa ji je očitalo, da bi se lahko sama pozanimala o višini zneska plače, do katerega v Avstriji ni mogoče poseči z izvršbo oziroma v osebnem stečaju. Za takšno stališče v zakonu ni najti opore, tudi sicer pa je povsem neživljenjsko. Niti iz izpodbijanega sklepa niti iz sklepa z dne 29.8.2014 ni mogoče ugotoviti, kolikšen je „ustrezen“ znesek oziroma „presežek“ mesečnih prejemkov, ki bi ga od zneska plače morala dolžnica nakazovati na fiduciarni račun, tega pa ni mogel ugotoviti niti upravitelj, ne da bi pred tem angažiral avstrijske pravne strokovnjake. Zaradi tega je najmanj neprimeren očitek dolžnici, da bi se morala sama pozanimati o tem, ali določeni zneski, ki jih slovenska delovnopravna zakonodaja ne ureja, pomenijo tiste vrste bonitet in ugodnosti, ki niso izvzeti iz stečajne mase. Nenazadnje je dolžnica že predlogu za začetek postopka osebnega stečaja priložila plačilne liste, iz katerih so navedene ugodnosti razvidne, pa kljub temu sodišče prve stopnje v sklepu z dne 29.8.2014 ni konkretno navedlo, kolikšen znesek mora nakazovati na fiduciarni račun. Iz izrednega poročila upravitelja z dne 11.11.2015 je tudi razvidno, da vsi zneski, ki so izvzeti iz izvršbe, v Avstriji niso eksplicitno določeni. V kolikor torej niti sodišče niti upravitelj dolžnice nista ustrezno poučila in ji naložila izplačila konkretnih zneskov, potem višje sodišče v nasprotju s sodiščem prve stopnje dolžničinega ravnanja, ko je sklep sodišča spoštovala, vendar nepravilno, ne šteje kot takšno kršitev, ki bi imela za posledico ustavitev postopka odpusta obveznosti.

12. Glede poročanja stečajne dolžnice o prejemu odškodnine v višini 15.351,52 EUR je iz podatkov v spisu razvidno, da je dolžnica upravitelju o prejeti odškodnini poročala takoj po z njegove strani prejetem pozivu. Dejstvo, da je o nakazilu odškodnine sodišče obvestil upnik, za odločitev ne more biti relevantno, prav tako tudi ne, da je dolžnica to storila šele po upraviteljevem pozivu. Drži sicer, da 1. točka šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP določa, da mora dolžnik med postopkom osebnega stečaja upravitelju nemudoma sporočiti vsako spremembo podatkov iz 1. do 3. točke drugega odstavka tega člena; kaj konkretno pomeni „nemudoma“, pa v zakonu ni določeno. To presojo mora opraviti sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej, upoštevajoč konkretne okoliščine posameznega primera.

13. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je dolžnica v postopku na prvi stopnji pojasnila, da se je o tem, ali odškodnina iz naslova smrti bližnjega ter kršitve osebnostne pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, spada v stečajno maso, pozanimala tako pri svojem odvetniku kot tudi pri zavarovalnici. Kot prava neuki stranki ji je bilo pojasnjeno, da odškodnina te vrste ne spada v stečajno maso, zaradi česar o njej upravitelju ni poročala takoj, ko jo je prejela, pač pa šele dva meseca kasneje po njegovem pozivu.

14. (Zgolj) jezikovna razlaga zakonskega določila, kakršne se je poslužilo sodišče prve stopnje, sicer govori v prid stališču izpodbijanega sklepa, in sicer, da že vsaka kršitev določil ZFPPIPP pomeni ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP. Kljub temu pa ne gre spregledati, da je namen določb ZFPPIPP, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih odpust obveznosti ni dovoljen, v izigravanju zakona in / ali upnikov, česar pa v konkretnem primeru ni zaslediti. V primeru, ko je pravno presojo, ali sporna odškodnina spada v stečajno maso ali ne, moralo opraviti sodišče (kar je storilo šele v izpodbijanem sklepu), in sicer z razlago 2. točke drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP in 101. člena ZIZ, dolžnici ni mogoče očitati, da se je kot prava neuka stranka zanesla na pravni nasvet svojega pooblaščenca. Drži sicer očitek, da bi se o tem, ali tak prejemek sodi v stečajno maso ali ne, lahko pozanimala pri stečajnem upravitelju, vendar zgolj zaradi tega, ker ni tako ravnala, v tem konkretnem primeru ni podana kršitev določb ZFPPIPP. Ni namreč mogoče spregledati, da je upravitelj v izrednem poročilu z dne 19.12.2014 sodišče opozoril, da sodna praksa v zvezi s takšno odškodnino, kakršno je prejela dolžnica, še ni zavzela stališča, zaradi česar je prosil, da se sodišče opredeli do tega, ali navedena odškodnina predstavlja sredstva, ki spadajo v stečajno maso. Navedel je še, da bo v primeru, da bo sodišče zavzelo stališče, da omenjena sredstva predstavljajo stečajno maso, dolžnico pozval, da jih prenakaže na fiduciarni račun. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje pred izpodbijanim sklepom zavzelo stališče glede sporne odškodnine, prav tako ne, da bi na predlog upravitelja sploh odgovorilo. Zato je nesprejemljiv očitek sodišča prve stopnje dolžnici, da bi se lahko pri upravitelju pozanimala o tem, ali odškodnina spada v stečajno maso ali ne. Tudi, če bi tako ravnala, odgovora ne bi dobila, saj tega zaradi specifičnosti primera ni mogel presoditi niti upravitelj, ki se je za pojasnilo obrnil na sodišče. Slednje mu ni odgovorilo, pač pa je šele v izpodbijanem sklepu zaključilo, da gre za sredstva, ki niso izvzeta iz stečajne mase, zaradi česar bi morala dolžnica upravitelju o prejeti odškodnini nemudoma poročati ter znesek nakazati na fiduciarni račun.

15. Višje sodišče še opozarja, da je sodišče prve stopnje očitek, da naj bi dolžnica prejeto odškodnino ne nakazala na fiduciarni račun, pač pa naj bi jo porabila za poplačilo nekaterih upnikov, oprlo na njene navedbe na naroku za obravnavanje ugovora zoper odpust obveznosti. Ne le, da je s tem presojalo dejstva, ki s strani upnika niso bila zatrjevana in je tako prekoračilo trditveno podlago ugovora, tudi sicer dolžničinih navedb (brez ustreznih predhodnih navedb upnika), ne bi smelo uporabiti njej v škodo. Tudi sicer pa bi ravnanje dolžnice lahko pomenilo kršitev le v primeru, ko bi tako ravnala po tem, ko bi že prejela poziv upravitelja oziroma, ko bi že vedela, da gre za znesek, ki ni izvzet iz stečajne mase. V kolikor pa je prišlo do poplačila nekaterih upnikov v času, ko je dolžnica na podlagi očitno napačnih pravnih nasvetov menila, da lahko s prejetim zneskom prosto razpolaga, njenega ravnanja ni mogoče presojati na tak način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Navedeno ne pomeni, da je pravna zmota prava neuke stranke opravičljiva, pomeni pa, da so okoliščine konkretnega primera - ko niti upravitelj ni mogel ugotoviti, ali sporna odškodnina spada v stečajno maso ali ne, tega pa do izdaje izpodbijanega sklepa ni presodilo niti sodišče - takšne, da jih v tem primeru ni mogoče opredeliti kot kršitev, ki predstavlja razlog za utemeljen ugovor proti odpustu obveznosti.

16. Zgoraj navedeno velja tudi za očitek dolžnici, da upravitelju ni poročala o dveh podračunih, odprtih pri računu pri banki X. Ni dvoma, da je dolžnica o računu v Avstriji upravitelja obvestila, prav tako je predložila listine, iz katerih sta oba podračuna razvidna. Protispisen je zato zaključek izpodbijanega sklepa, da dolžnica o stanju premoženja ni poročala. V konkretnem primeru bi bil kvečjemu utemeljen očitek, da ni poročala „pravilno“, ko predloženih listin, iz katerih so razvidni tako sporni dohodki kot tudi oba podračuna, ni še dodatno pisno pojasnjevala, kar pa po zaključku višjega sodišča presega dolžnost iz 384. člena ZFPPIPP. Stečajni dolžnik je v skladu z 2. točko drugega odstavka navedenega člena dolžan sporočiti podatke o njegovih transakcijskih računih, ki morajo za vsak transakcijski račun vključevati podatke o njegovi številki in izvajalcu plačilnega prometa, ki ga vodi, kar je dolžnica tudi storila. Dejstvo, da ima račun v Avstriji še dva podračuna, je bilo nedvoumno razvidno iz predloženih listin. V kolikor bi dolžnica dejansko imela namen zaobiti zakon, listin, iz katerih so razvidni vsi sporni podatki, sploh ne bi predložila. Po oceni višjega sodišča zato dolžničino ravnanje ne pomeni očitnega izigravanja zakona oziroma upnikov, predvsem pa v konkretnem primeru ne bodo nastale škodljive posledice ne za upnike, ne za stečajno maso. Iz pritožbe namreč izhaja, da se je dolžnica z banko dogovorila o tem, da omenjena sredstva, katerih namen je bil v zavarovanju transakcijskega računa, nakaže na fiduciarni račun stečajnega upravitelja.

17. Institut odpusta obveznosti je v zakonu predviden z namenom, da se prezadolženi osebni dolžnik reši primeža insolventnosti oziroma dolžniške krize, v katero je zašel brez špekulativnih namenov. Slednjih dolžnici glede na podatke v spisu in ugotovljena dejstva ni mogoče očitati, tega pa ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje. Odpust obveznosti tudi ni dolžnikova pravica, pač pa pravna dobrota, ki naj bi prezadolženemu dolžniku, ki kljub vsemu trudu ne zmore poplačati vseh svojih dolgov, omogočila, da normalno zaživi. Pri tem se od dolžnika pričakuje, da se bo po svojih najboljših močeh trudil, da bo upnike vsaj delno poplačal. Glede na to, da je dolžnica zaposlena, z upraviteljem sodeluje in mu redno pošilja zahtevane podatke ter redno mesečno plačuje sredstva iz naslova mesečnih prejemkov, ki niso izvzeti iz stečajne mase, ko si torej prizadeva urediti življenje ter se trudi poplačati svoje dolgove (nastale predvsem zaradi prevzemanja kreditnih obveznosti in poroštev za poplačilo upnikovih dolgov), ni mogoče slediti zaključkom izpodbijanega sklepa, da ugotovljene nepravilnosti že same po sebi pomenijo zadosten razlog za ustavitev postopka odpusta obveznosti. Pri presoji, ali gre za takšne kršitve, zaradi katerih bi bil utemeljen upnikov ugovor proti odpusti obveznosti, je namreč potrebno upoštevati tudi razloge, zaradi katerih je dolžnica tako ravnala. Po oceni višjega sodišča tega ni storila z namenom izigravanja zakona oziroma upnikov, pač pa zato, ker gre za prava neuko stranko in predvsem zato, ker primeri, kakršen je konkreten (ko dolžnica živi in dela v Avstriji, postopek osebnega stečaja pa teče v Sloveniji), zakonsko niso urejeni. Namena ugovora proti odpustu obveznosti tako ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ne da bi se pri tem upoštevalo vsaj minimalno zaščito stečajnega dolžnika in zlasti namen zakonskih določb, ki določajo ovire za odpust obveznosti. Višje sodišče zato pritrjuje pritožbi, da je ustavitev postopka odpusta obveznosti najstrožja sankcija za dolžnika v postopku osebnega stečaja, zaradi česar morajo biti merila za presojo kršitev obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP še posebej stroga. Ker višje sodišče ocenjuje, da pri dolžnici ni mogoče govoriti o takšnih kršitvah, da bi bili izpolnjeni pogoji za ustavitev postopka odpusta obveznosti, je pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor upnika proti odpustu obveznosti zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Glede na to, da sodišče prve stopnje o priglašenih stroških ugovornega postopka ni odločilo (taka pomanjkljivost se da odpraviti z dopolnilnim sklepom), višje sodišče o stroških, nastalih v postopku na prvi stopnji, ni moglo odločati.

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Ker je dolžnica s pritožbo uspela, ji je upnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

Datum zadnje spremembe:

29.02.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 11/2016
• VSL sklep Cst 79/2016
• VSL Sklep Cst 214/2022