VSL sklep Cst 663/2015

Jedro

Ker gre v primeru iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP za neizpodbojno zakonsko domnevo, bi pritožnica učinek te domneve izpodbila samo pod predpostavko, da bi izpodbila domnevno bazo te domneve, torej insolventnost.

Pritožnica ni zanikala, da ima družba še vedno odprto obveznost do zaposlene delavke iz naslova plače za celotno leto 2015 in pripadajočih davkov in prispevkov, ki jih mora izplačati ob obračunu plače. To pa pomeni, da pritožnica ni uspela izpodbiti dejanskih predpostavk, katerim zakon pripisuje učinke neizpodbojne domneve insolventnosti.

Tudi v stečajnem postopku, ne le pri redni likvidaciji družbe, se premoženje družbe lahko razdeli družbenikom oz. delničarjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Glede odločitve sodišča v izpodbijanem sklepu

1. Z izpodbijanim sklepom (red. št. 13) je prvostopenjsko sodišče na predlog upnika A. A. d. d., začelo stečajni postopek nad dolžnikom D. d. d. - v likvidaciji in imenovalo za upravitelja B. B.

Glede pritožbenega obsega

2. V pritožbenem roku je zoper sklep prvostopenjskega sodišča vložila pritožbo (red. št. 20) delničarka N. N., stanujoča v Ljubljani (v nadaljevanju pritožnica). Zatrjevala je, da bi moral likvidacijski upravitelj kot zastopnik dolžnika ugovarjati predlogu za začetek stečajnega postopka in, da bo v primeru stečajnega postopka prišlo do oškodovanja delničarjev. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da prekine stečajni postopek nad dolžnikom in odpravi izpodbijani sklep.

3. Upnik A. A. d.d. je v odgovoru na pritožbo (red. št. 41) pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrže, ker pritožnica zanjo ni procesno legitimirana, podrejeno temu pa je vztrajal, da je dolžnik insolventen.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede procesne legitimacije pritožnice

5. Sklep o začetku stečajnega postopka lahko izpodbija tudi družbenik (4. odstavek 234. člena Zakona finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – v nadaljevanju ZFPPIPP). V skladu z 2. točko prvega odstavka 9. člena ZFPPIPP pa ima položaj družbenika tudi delničar delniške družbe.

6. Pritožnica je v utemeljitvi pritožbe navajala, da je družbenik (delničarka) dolžnika in predložila izpis iz delniške knjige, iz katere izhaja, da je imetnica 55 delnic dolžnika. Iz pritožbi priloženega letnega poročila za leto 2014 je razvidno, da ima dolžnik osnovni kapital v višini 2.124.232,00 EUR, ki je razdeljen na 1.130.793 navadnih kosovnih delnic. Iz navedb pritožnice tako izhaja, da je imetnica delnic, ki predstavljajo 0,00486 % delež celotnega osnovnega kapitala. Ne glede na tako majhen delež pritožnice (nominalna vrednost delnic znaša 103,29 EUR) pa zgolj zaradi tega ni mogoče pritožnici odvzeti pritožbenega upravičenja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo vsebinsko obravnavalo.

Glede neutemeljenosti pritožbe

7. Iz spisovnih podatkov in iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je pred izdajo izpodbijanega sklepa nad dolžnikom tekel reden likvidacijski postopek na podlagi predhodno sprejetega sklepa o začetku likvidacije v smislu 403. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

8. Ključna navedba pritožnice v pritožbi je v zatrjevanju, da naj bi dolžnik razpolagal s premoženjem, ki presega njegove obveznosti, v posledici česar ni podana insolventnost dolžnika. Te trditve je utemeljevala z navedbami, da naj bi upnik, ki je predlagal začetek stečajnega postopka, zatrjeval višjo terjatev do dolžnika kot mu dejansko pripada. Hkrati pa je zatrjevala, da naj bi bila terjatev upnika v celoti zavarovana, dolžnik, ki je v likvidaciji, pa naj ne bi izkazoval nobenih drugih večjih obveznosti. Dolžnik naj bi razpolagal z likvidnimi delnicami družbe Ž. d. d. in imel v lasti še 51 % delež družbe P. d. o. o., vodovodno omrežje na območju P. ter nepremičnino na območju k. o. X. Vrednost premoženja dolžnika naj bi presegala njegove obveznosti.

9. Postopek redne likvidacije, ki se vodi na podlagi sklepa skupščine o prenehanju družbe, vodi do prenehanja družbe (1. odstavek 402. člena ZGD-1). V tem delu se zasleduje isti končni cilj (prenehanje družbe), kot je dosežen tudi v stečajnem postopku. Oba postopka pa se medsebojno razlikujeta v tem, da je prvi postopek voden s strani likvidacijskega upravitelja, ki ni pod kontrolo sodišča, medtem ko se stečajni postopek izvaja znotraj sodnega postopka.

10. Pritožbeno sodišče sicer deloma pritrjuje pritožbeni navedbi, da je vodenje postopka likvidacije namenjeno primarno poplačilu delničarjev, saj temelji na predpostavki, da premoženje družbe presega njene obveznosti. Vendar zgolj na tej predpostavki ni možno utemeljevati bistveno različnega položaja družbenika. Stečajni postopek sicer temelji na predpostavki, da obveznosti družbe presegajo njeno premoženje. Vendar imajo družbeniki tudi v primeru stečajnega postopka pravico do poplačila iz preostanka premoženja stečajnega dolžnika po poplačilu vseh terjatev upnikov (druga alinea drugega odstavka 176. člena ZGD-1). Zato je zmotno pritožbeno sklepanje, da v stečajnem postopku ni uveljavljeno načelo zaščite družbenikov, v kolikor za to obstaja dejanska predpostavka v presežku premoženja po poplačilu vseh upnikov (2. odstavek 373. člena ZFPPIPP). Zato je materialnopravno zmotno sklepanje pritožnice, da naj bi vodenje stečajnega postopka samo po sebi pomenilo oškodovanje delničarjev.

11. Sodišče prve stopnje je sklep o začetku stečajnega postopka izdalo na predlog upnika z dne 3. 6. 2015 (red. št. 1). V odgovoru z dne 22. 7. 2015 (red. št. 9) je v imenu dolžnika likvidacijski upravitelj (družba D. d. o. o. iz Ljubljane) s predlogom izrecno soglašal in se hkrati skliceval, da je 6. 7. 2015 predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom vložil tudi likvidacijski upravitelj. Ta predlog je pri prvostopenjskem sodišču sicer vpisan pod opr. št. St 3428/2015, s katerim je bila v tem pritožbenem postopku seznanjena tudi pritožnica.

12. Ker se je likvidacijski upravitelj v svojem soglasju k začetku stečajnega postopka (red. št. 9) skliceval na svoj predlog z dne 30. 6. 2015, je pritožbeno sodišče ob presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom upoštevalo tudi trditveno podlago likvidacijskega upravitelja v njegovem predlogu. Do teh navedb se je pritožnica v toku pritožbenega postopka opredeljevala šele v vlogi z dne 6.10.2015 (red. št. 46). Ker je bila pritožnica seznanjena z navedbami likvidacijskega upravitelja iz predloga z dne 30. 6. 2015 šele po vložitvi pritožbe, je sodišče njene navedbe v vlogi z dne 6. 10. 2015 štelo za pravočasne, saj je bila pritožnici na ta način zagotovljena pravica do izjave v postopku tudi o vseh relevantnih navedbah dolžnika.

13. Likvidacijski upravitelj je kot zastopnik dolžnika svoje soglasje k predlogu upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom utemeljeval na navedbah v svojem predlogu za začetek stečaja. V tem predlogu se je skliceval, da je izkazan dejanski stan več različnih domnev insolventnosti dolžnika v smislu 14. člena ZFPPIPP. Med drugim se je dolžnik skliceval tudi na obstoj neizpodbojne zakonske domneve trajne nelikvidnosti iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Zatrjeval je namreč, da ima dolžnik že 353 dni blokiran transakcijski račun in da je dolžnik že šest mesecev v zamudi s plačilom plače, davkov in prispevkov.

14. Ker gre v primeru iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP za neizpodbojno zakonsko domnevo, bi pritožnica učinek te domneve izpodbila samo pod predpostavko, da bi izpodbila domnevno bazo te domneve. Pritožnica je s tem v zvezi v vlogi z dne 6. 10. 2015 zatrjevala, da je dolžnik zadnjo plačo za edino zaposleno delavko izplačal za mesec december 2014. Izrecno je navedla, da v drugi polovici meseca marca družba ni bila zmožna delavki izplačati plače za zadnja dva meseca. Sklicevala se je le na to, da je bila v aprilu sklicana skupščina družbe z namenom dokapitalizacije oziroma izglasovanja redne likvidacije. Pritožnica torej ni zanikala, da ima družba še vedno odprto obveznost do zaposlene delavke iz naslova plače za celotno leto 2015 in pripadajočih davkov in prispevkov, ki jih mora izplačati ob obračunu plače. To pa pomeni, da pritožnica ni uspela izpodbiti dejanskih predpostavk, katerim zakon pripisuje učinke neizpodbojne domneve insolventnosti.

15. Ker je s tem izkazana insolventnost dolžnika, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s preostalimi pritožbenimi navedbami, s katerimi je pritožnica utemeljevala solventnost dolžnika. To velja tudi glede trditev, da naj bi premoženje dolžnika presegalo njegove obveznosti. Zakon je namreč z uzakonitvijo neizpodbojne domneve iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP zasledoval predvsem cilj zavarovanja položaja zaposlenih delavcev kot šibkejše in ranljivejše skupine v razmerju do družbe, ki se ukvarja s pridobitno gospodarsko dejavnostjo. Na ta način je zakon interes teh pogodbenih partnerjev dolžnika postavil nad interese družbenikov pri varovanju njihovega finančnega vložka v dolžniku.

16. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da ni videti razumnega razloga, da bi nujno prišlo do slabšega izkupička v stečajnem postopku, v primerjavi s postopkom redne likvidacije, saj je tudi stečajni upravitelj pri unovčevanju premoženja dolžnika zavezan k ravnanju v okviru skrbnosti strokovnjaka (1. odstavek 98. člena ZFPPIPP). Pritožnica bo zato imela tudi v stečajnem postopku v celoti zavarovan svoj položaj, ki izvira iz lastništva zgolj simbolnega finančnega vložka v dolžniku.

17. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

18.12.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 193/2020
• VSL sklep Cst 236/2012
• VSL sklep Cst 274/2014