VSL sklep Cst 457/2015

Jedro

Institut odpusta obveznosti je predviden z namenom, da se prezadolženi osebni dolžnik reši primeža insolventnosti oziroma dolžniške krize, v katero je zašel brez špekulativnih namenov.

Kot lastnik in edini družbenik družbe se je v času sklepanja posojilne pogodbe moral in mogel zavedati, da nikakor ni razpolagal s premoženjem tolikšne vrednosti, da bi (tudi ob normalnem teku stvari) lahko poravnal vse obveznosti glavnega dolžnika, v kolikor tega ne bi storil slednji.

Od vsakega povprečno skrbnega poroka je pričakovati, da se bo pred prevzemom poroštva seznanil s finančno situacijo dolžnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se postopek odpusta obveznosti ustavi in se predlog za odpust obveznosti zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (ponovno) zavrnilo ugovor upnika zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti stečajnega dolžnika.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se odpust obveznosti zavrne ter postopek odpusta obveznosti ustavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V tej zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo in ugovor upnika zavrnilo. V ponovljenem postopku je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (ponovno) zaključilo, da 1) upnik ni izkazal, da bi imel dolžnik v družbi večji položaj, kot je navzven formalno izhajalo, 2) ugotovitve o insolventnosti družbe A. d. o. o. v NFP ne potrjujejo, da bi se dolžnik glede na njegov položaj v družbi ob sklepanju pogodbe ob ustrezni skrbnosti moral zavedati, da je družba insolventna, poleg tega pa so bila zavarovanja prevzetih obveznosti ustrezna, 3) dolžnik upniku ni zamolčal nobenega podatka o svojem premoženjskem ali finančnem stanju ter 4) odsvojitev dolžnikovega 100% deleža v družbi A. d. o. o. za neznantno plačilo ne izkazuje lahkomiselnosti dolžnika ob prevzemanju obveznosti. Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da dolžnik ni ravnal lahkomiselno ali neodgovorno ter tudi ni zavajal upnika temveč je utemeljeno mislil, da bo dolg, za katerega je prevzel poroštvo, v celoti poravnan s strani glavnega dolžnika. Sodišče prve stopnje še ugotavlja, da je tudi upnik sam ob sklenitvi spornega pravnega posla očitno menil, da je terjatev ustrezno zavarovana in izpolnitev ne bo vprašljiva. Na podlagi navedenega je ponovno zaključilo, da upnik ni izkazal okoliščin iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP, zaradi česar je upnikov ugovor zoper odpust obveznosti zavrnilo.

5. ZFPPIPP v 399. členu določa ovire za odpust obveznosti. Odpust obveznosti tako med drugim ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo (4. točka 399. člena ZFPPIPP). Za odločitev v konkretni zadevi je torej bistvena ugotovitev, ali je stečajni dolžnik prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, o čemer izpodbijani sklep nima razlogov. Sodišče prve stopnje je sicer upnikove očitke dolžniku (katerim se je pridružil tudi upravitelj in jih v celoti potrdil kot resnične), pravilno povzelo, vendar na njihovi podlagi zaključka o tem, ali je šlo za prevzemanje obveznosti, nesorazmerne dolžnikovemu premoženjskemu stanju, ni napravilo. Pri odločitvi se je namreč omejilo zgolj na odgovarjanje na posamezne upnikove očitke, pri čemer pa so ugotovitve izpodbijanega sklepa deloma zmotne, deloma pa tudi protispisne.

6. Pritožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ponovno ni odgovorilo na naslednja, za odločitev bistvena vprašanja: 1) ali je dolžnik v času sklenitve sporne pogodbe razpolagal s premoženjem, sorazmernim prevzetim obveznostim (zgolj na podlagi te ugotovitve je mogoč zaključek o tem, ali je prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem) ter 2) ali je morebiti tudi upniku mogoče očitati lahkomiselnost pri sklepanju pogodbe.

7. Kot izhaja iz upnikovih navedb in podatkov v spisu (o čemer se sodišče prve stopnje sicer ni izjasnilo), je dolžnik kot fizična oseba v obdobju zadnjih treh let pred začetkom postopka osebnega stečaja (v času od 24.2.2011 do 24.2.2104) prevzel obveznosti do različnih upnikov v skupni višini 385.958,11 EUR, pri čemer je njegovo premoženje znašalo zgolj 88.886,61 EUR. Nobene od navedenih ugovornih trditev dolžnik ni prerekal (prim. 214. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). To velja tudi za upnikove navedbe (v vlogi p. d. 82) o tem, da je bil dolžnikov sin zakoniti zastopnik dolžnik A. d. o. o., dolžnik pa njen edini družbenik in prokurist, zato je moral biti in tudi je bil seznanjen s poslovanjem in finančnim stanjem družbe, pri čemer tudi iz dolžnikovih navedb izhaja, da je z dajanjem poroštev dal tudi zagotovilo, da bo nadzoroval družbo in njeno poslovanje. Protispisen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da upnik v nobeni od svojih vlog ni izpostavil družinske povezanosti, prav tako pa ne drži, da je upnik zgolj „omenil oziroma namignil“ na družinske vezi med dolžnikom in direktorjem družbe A. d. o. o. Višje sodišče je že v sklepu Cst 171/2015 z dne 24. 3. 2015 (zlasti v točki 6 obrazložitve) izpostavilo vrsto okoliščin, na katere je opozoril upnik, in ki vzbujajo dvom v pravilnost ugotovitve, da dolžnik kot „zgolj“ prokurist ni dejansko imel večje funkcije v družbi, kot jo je zatrjeval sam. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku zaključilo, da upnik svojih trditev ni dokazal, pri čemer je svoj zaključek spet oprlo zgolj na zakonsko opredelitev prokure ter dolžnikove navedbe, ki jim je povsem nekritično sledilo, ne da bi se kakorkoli opredelilo do pritožnikovih navedb in na katere je bilo v razveljavitvenem sklepu izrecno opozorjeno.

8. Institut odpusta obveznosti je predviden z namenom, da se prezadolženi osebni dolžnik reši primeža insolventnosti oziroma dolžniške krize, v katero je zašel brez špekulativnih namenov; da v konkretnem primeru ni bilo tako, izhaja tako iz navedb upnika, kot navedb dolžnika. Kot je bilo navedeno že zgoraj, slednji družinskih vezi v družbi A. d. o. o. ni zanikal, prav tako tudi ne, da je bil on tisti, ki je poleg prevzema poroštvene obveznosti v imenu družbe podpisal temeljno posojilno pogodbo, s čemer je družbo zavezal kot glavnega dolžnika in za katero je sam jamčil kot solidarni porok in plačnik (prim. tretji odstavek 1019. člena OZ). Kot lastnik in edini družbenik navedene družbe se je v času sklepanja posojilne pogodbe po zaključku višjega sodišča moral in mogel zavedati, da nikakor ni razpolagal s premoženjem tolikšne vrednosti, da bi (tudi ob normalnem teku stvari) lahko poravnal vse obveznosti glavnega dolžnika, v kolikor tega ne bi storil slednji. Navedbe dolžnika, da obveznosti ni prevzemal zase, za odločitev ne more biti relevantno; navedbe, da je bilanca stanja družbe A. d. o. o. izkazovala dober podjem in da je bilo poslovanje družbe v letu 2011 izjemno dobro, pa ne more biti resnično. Navedena družba je namreč kljub uspešno izpeljani in pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi (St 1561/2012) končala v stečajnem postopku (St 1166/2013). Tudi, če bi bilo mogoče slediti dolžnikovim trditvam, da kljub osebni tesni povezanosti z družbo, za katero je delal celo svoje življenje, ni vedel za njeno pravilno finančno stanje (in ki ni moglo biti tako dobro, kot to v tem postopku zatrjuje dolžnik), ni mogoče mimo dejstva, da je od vsakega povprečno skrbnega poroka pričakovati, da se bo pred prevzemom poroštva seznanil s finančno situacijo dolžnika.

9. Višje sodišče glede na podatke v spisu o finančnem stanju družbe A d. o. o. šteje, da se je dolžnik ob prevzemanju solidarnega poroštva za njene dolgove moral in mogel zavedati, da obstoji velika verjetnost neplačila obveznosti s strani glavnega dolžnika, kar glede na prevzeta poroštva s strani dolžnika pomeni, da bi moral in mogel vedeti, da bo oziroma je pretežni del bremena poplačil padel nanj osebno. Da so dolžnikove obveznosti bistveno presegale njegovo premoženje, ni nobenega dvoma. Dolžnik je prevzemal solidarna poroštva, ob tem, da ni imel premoženja, s katerim bi ta poroštva lahko izpolnil, svojih obveznosti pa očitno ni zmogel v celoti izpolnjevati niti glavni dolžnik. Kljub temu so bile prevzete nove obveznosti, pri čemer dejstvo, da dolžnik sredstev ni porabil zase osebno, ne more biti relevantno. Ravnanje dolžnika je po zaključku višjega sodišča mogoče razlagati zgolj v luči lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja, ki je v ZFPPIPP določeno kot ovira za odpust obveznosti. Zakon z določbami o ovirah za odpust obveznosti želi preprečiti in sankcionirati zlasti nepremišljeno zadolževanje dolžnikov; da je dolžnik nepremišljeno prevzemal poroštva nesorazmerno svojemu finančnemu položaju, pa je mogoče zaključiti na podlagi do sedaj navedenega.

10. Pri odločitvi je potrebno upoštevati, ali je morebiti tudi upnik sam ravnal neodgovorno in lahkomiselno. Okoliščine, kot so „lahkomiselnost in neodgovornost“ upnika na eni strani ter „lahkomiselnost in neodgovornost stečajnega dolžnika“ na drugi, so zgolj okoliščine, ki vplivajo na presojo, ali je bilo prevzemanje obveznosti nesorazmerno glede na premoženjski položaj dolžnika, ne morejo pa biti – ob nesporno ugotovljenem nesorazmernem prevzemanju obveznosti - razlog za zavrnitev upnikovega ugovora. Višje sodišče tudi sicer na podlagi podatkov v spisu zaključuje, da upniku neodgovornega in lahkomiselnega ravnanja ni mogoče pripisati. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu zgolj nekritično sledilo navedbam dolžnika, in sicer, da je upniku predložil vse zahtevane listine in podatke o svojem osebnem premoženju, potrdil pa je tudi obstoj dolga do C. Slednje ni sporno, sporno pa je, ali je bil upnik seznanjen tudi s tem, da so terjatve do C. že zapadle in ostale v celoti neodplačane. Upnik je trdil in dokazoval (p.d. 82), da je terjatev C. v višini 138.123,85 EUR zapadla v plačilo 1. 6. 2010 ter še, da ni bila popolnoma nič odplačana. Dolžnik teh navedb ni prerekal, niti jih ni presojalo sodišče prve stopnje. Slednje je upniku očitalo, da bi se kot profesionalna finančna institucija ob primerni skrbnosti lahko z vpogledom v javno dostopne podatke prepričal o hipotekah, vknjiženih na navedeno upnico. Tak očitek bi bil utemeljen, v kolikor bi bila sporna zavarovanja (pa niso), ne pa v primeru, ko je sporno, ali je bil upnik ob prevzemanju poroštva s strani dolžnika seznanjen z dejstvom zapadlega in v celoti neodplačanega dolžnikovega dolga do upnice C. Če dolžnik upnika ni seznanil s pravilnim finančnim stanjem, potem upniku ni mogoče očitati neodgovornega in lahkomiselnega ravnanja kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, prav tako pa nanj ni mogoče prevaliti bremena raziskovanja, ali so terjatve do drugih upnikov poplačane ali ne. Dolžnost seznanitve upnika s temi podatki je bila na strani dolžnika, ki je sporne pogodbe sklepal.

11. Glede ustreznosti zavarovanja, ki naj bi ga ob prevzemanju obveznosti zagotovil glavni dolžnik, je pritožnik utemeljeno opozarjal, da je zatrjeval in dokazoval, da zavarovanje ni bilo ustrezno ne glede vrednosti ne glede narave (zaloge). Sodišče prve stopnje se je pri presoji tega vprašanja omejilo zgolj na vprašanje ustrezne vrednosti zalog ob sklepanju pogodbe, pri čemer za odločitev ni bistvenega pomena, ali je bil za kasnejšo neustrezno vrednost odgovoren dolžnik osebno. Upnica je za zavarovanje svoje terjatve do glavnega dolžnika poskrbela, očitno pa to zavarovanje ni bilo zadostno, saj bi se sicer iz njega poplačala.

12. Protispisne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, zakaj je prišlo do odpoklica posojila. Iz ugovora upnika izrecno izhaja, da je bilo posojilo odpoklicano dne 16. 7. 2012 zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, tudi sicer pa razlog odpoklica posojila za odločitev ni bistvenega pomena. Ob zgoraj povedanem, ko je po zaključku višjega sodišča upnik dokazal, da je dolžnik prevzemal obveznosti nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, vprašanje, ali odsvojitev 100% poslovnega deleža v družbi A. d. o. o. za znesek 1.000,00 EUR, ki je bil v projekciji stanja družbe v primeru potrjene prisilne poravnave za potrebe le-te ocenjen v višini 488.743,00 EUR, pomeni razpolaganje s premoženjem za neznatno plačilo oziroma ali tudi to ravnanje kaže na dolžnikovo lahkomiselnost, ni odločilnega pomena. Zaradi tega se višje sodišče do zaključkov izpodbijanega sklepa v tem delu ne opredeljuje.

13. Ker višje sodišče ocenjuje, da pri dolžniku obstaja ovira za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP, je upnikovi pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP) tako, da se postopek odpusta obveznosti ustavi in predlog za odpust obveznosti zavrne (1. točka prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

27.11.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 83/2020
• VSL Sklep Cst 583/2019
• VSL sodba II Cp 1858/2016