VSL sklep Cst 404/2015

Jedro

Za umestitev med kazniva dejanja iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP ni bistveno, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno na območju Republike Slovenije oziroma ali je bil dolžnik za kaznivo dejanje obsojen po pravu Republike Slovenije.

Nomotehnična umestitev v zakon ni bistvena.

Kaznivo dejanje „Izbjegavanje carinskog nadzora“ iz 298. člena Kaznenog zakona spada v XXI. poglavje, v katero so umeščena kazniva dejanja proti varnosti plačilnega prometa in poslovanja.

Primarni in skupni objekt zaščite nakazuje na njihov ekonomski (torej premoženjski) karakter.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je dolžnikov predlog za odpust obveznosti, ki mu je priložil notarsko overjeno izjavo, da ni ovir za odpust obveznosti iz 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, zavrnilo, ker je ugotovilo, da je v kazenski evidenci vpisano kaznivo dejanje izmikanja carinskemu nadzoru. Dolžnik je bil s sodbo Občinskega sodišča Vinkovci, Hrvaška, opr. št. K 315/06, obsojen za kaznivo dejanje izmikanja carinskemu nadzoru, ki je po opisu kaznivega dejanja enako kaznivemu dejanju tihotapstva po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije. Kaznivo dejanje tihotapstva je umeščeno v 24. poglavje KZ-1, ki ureja kazniva dejanja zoper gospodarstvo.

5. Dolžnik v pritožbi v bistvenem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navedel je, da kaznivo dejanje izmikanja carinskemu nadzoru ni vneseno v kazenski red Republike Slovenije, še manj obstaja podobna ureditev. Če bi obstajala, bi moralo sodišče ugotoviti, ali bi bilo dejanje sankcionirano kot prekršek ali kaznivo dejanje, česar sodišče ni storilo. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da tovrstna kazniva dejanja sodijo med kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Taka izmikanja so lahko tudi privatne narave, ker carinski nadzor ne zajema le gospodarstva, ampak tudi druge vrste carinskih nalogov (na primer kontrola delovnega razmerja, kar je privatna obligacijska zadeva).

6. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi vpisa v kazensko evidenco ugotovilo, da obstoji ovira za odpust obveznosti iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP in posledično na podlagi drugega odstavka 400. člena ZFPPIPP predlog zavrnilo. Višje sodišče je že v več zadevah razlogovalo, da za umestitev med kazniva dejanja iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP ni bistveno, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno na območju Republike Slovenije oziroma ali je bil dolžnik za kaznivo dejanje obsojen po pravu Republike Slovenije. V 1. točko 399. člena ZFPPIPP torej sodijo tudi obsodbe za kazniva dejanja, ki so storjena v tujini. (1) Pritožbena navedba, da je bil dolžnik obsojen za kaznivo dejanje še pred vstopom v Republike Hrvaške v Evropsko unijo (datum izreka sodbe 12. 6. 2006, datum pravnomočnosti sodbe 17. 7. 2006; glej IKE), ne more biti pravno pomembna okoliščina.

7. Višje sodišče se v celoti strinja z materialnopravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da gre pri obsodbi za kaznivo dejanje izmikanja carinskemu nadzoru za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu. Ne samo, da je po svojih objektivnih znakih kaznivosti identično kaznivemu dejanju tihotapstva po KZ- 1 RS, kot je razlogovalo sodišče prve stopnje, tudi sicer gre za kaznivo dejanje zoper gospodarstvo po pravu Republike Hrvaške (sicer pa je bilo že zavzeto stališče, da nomotehnična umestitev v zakon ni bistvena; glej opombo št. 1). Glede na čas izdaje sodbe je bil dolžnik obsojen za kaznivo dejanja izbjegavanja carinskog nadzora iz 298. člena Kaznenog zakona (NN 110/97 in naslednji). To kaznivo dejanje spada v XXI. poglavje, v katero so umeščena kazniva dejanja proti varnosti plačilnega prometa in poslovanja (kaznena djela protiv sigurnosti platnog prometa i poslovanja). Gre za poglavje, ki je nastalo s kombinacijo posameznih kaznivih dejanj proti gospodarstvu in enotnosti hrvaškega trga (OKZ RH) in proti gospodarstvu (KZ RH). V tem poglavju so v največjem delu obsežena prav kazniva dejanja, ki zajemajo standardne inkriminacije na področju gospodarskega poslovanja. Primarni in skupni objekt zaščite nakazuje na njihov ekonomski (torej premoženjski) karakter.(2) Tudi v sedaj veljavni hrvaški kazenski ureditvi je to kaznivo dejanje umeščeno med kazniva dejanja proti gospodarstvu (prim. 257. člen Kazenskog zakona - NN 125/11 in poglavje XXIV. Kaznena djela protiv gospodarstva). Tako torej ne more biti nobenega dvoma, da kaznivo dejanje, za katerega je bil dolžnik obsojen pred sodiščem na Hrvaškem, predstavlja oviro za odpust obveznosti iz 1. točke 399. člena ZFPPIP. S tem se izkaže za neutemeljeno tudi pritožbena navedba, da je lahko izmikanje povsem zasebne (privatne) narave.(3)

8. Dolžnik nadalje navaja, da naj bi bila obsodba za omenjeno kaznivo dejanje verjetno v evidenco zabeležena pomotoma. Pritožnik navaja, da to še ne pomeni, da je bilo kaznivo dejanje tudi storjeno in da je na Hrvaškem še vedno vneseno v kazenski register. Če bi bilo vneseno, kar pa še ni dokazano, je že zastaralo in bi ga bilo treba izbrisati iz hrvaškega registra. Višje sodišče na to pritožbeno navedbo odgovarja, da sodišče okoliščine iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP ugotavlja s poizvedbo v kazenski evidenci, ki jo vodi Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije. Ta izdaja izpiske iz kazenske evidence, ki imajo naravo javne listine in v tem smislu dokazno moč iz prvega odstavka 224. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Dolžnik zato ne more uspeti s pavšalno navedbo, ki v ničemer ni dokazno podprta, to je, da dolžnik za to kaznivo dejanje v hrvaških evidencah ne velja več za obsojenega.

9. Nadalje tudi ni prišlo do kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije (dolžnik smiselno zatrjuje absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) s tem, ko naj bi bil rok, v katerem bi dolžnik lahko pridobil ustrezne podatke od hrvaških organov, prekratek, zato se niti ne more ustrezno pritožiti (kar bi kazalo tudi na kršitev pravice iz 25. člena Ustave). Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da je bil dolžnik tisti, ki je priložil notarsko overjeno izjavo, da naj ne bi bilo ovir za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Pred tem se je dolžnik vsekakor imel čas prepričati, ali je vpisan v kazenski evidenci Ministrstva za pravosodje.

10. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe, in ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

----------------

Op. št. (1): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 411/2014 z dne 30. 9. 2014.

Op. št. (2): Glej Franjo Bačić i Šime Pavlović, Komentar Kaznenog zakona, Organizator, Zagreb 2004, stran 957 - 958; ki pojasni nadalje še, da se z izrazom poslovanje razume celotno gospodarsko dejavnost, ki jo samostojno izvajajo pravne ali fizične osebe v procesu proizvodnje, prometa blaga in nudenju uslug na trgu.

Op. št. (3): Kar je tudi sicer v celoti napačno naziranje, glede na zapisano v 12. odstavku komentarja na strani 1037.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 388/2014
• VSL sklep Cst 517/2014
• VSL Sklep Cst 443/2017