VSL sklep Cst 422/2015

Jedro

V kolikor bi terjatev do pritožnika dejansko obstajala, bi ta predstavljala del premoženja samega dolžnika. Vendar na obstoj take oblike premoženja ni mogoče sklepati zgolj iz okoliščine, da je v teku pravdni postopek na podlagi tožbe, ki jo je vložil dolžnik po začetku predhodnega postopka za začetek stečaja nad dolžnikom. V kolikor bi se izkazalo, da takšna terjatev dejansko obstoji, bi to omogočalo, da bi bila ovržena domneva insolventnosti, saj bi dolžnik lahko tudi z materialnopravnim pobotanjem dosegel prenehanje obveznosti pritožnika do dolžnika. Vendar pa bi moralo prvostopenjsko sodišče za ovrženje insolventnosti dolžnika najmanj s stopnjo verjetnosti ugotoviti obstoj terjatve dolžnika. Gre torej za predhodno vprašanje, pri čemer pa je v postopkih insolventnosti potrebno upoštevati poudarjeno načelo hitrosti postopka in temu primerne nižje dokazne standarde pri odločanju sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (redna št. 32) zavrnilo predlog upnika M. d. o. o. za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Prav tako je zavrnilo predlog dolžnika za prekinitev postopka. Predlagatelju stečajnega postopka, upniku M. d. o. o. pa je naložilo povrnitev stroškov postopka dolžnika v višini 4.131,00 EUR.

2. V pritožbenem roku je pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča vložil predlagatelj postopka (redna št. 33). Uveljavljal je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da začne stečajni postopek nad dolžnikom in imenuje stečajnega upravitelja, podredno temu pa da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, dolžniku pa naloži plačilo stroškov postopka vključno s pritožbenimi stroški in pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom zavrnilo z utemeljitvijo, da je dolžnik uspel izpodbiti domnevo insolventnosti iz 1. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.(1)

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno povzelo, da je pritožnik insolventnost dolžnika kot dejansko predpostavko za začetek stečajnega postopka utemeljeval na domnevi iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ta določa, da velja, da je podana insolventnost v obliki trajne nelikvidnosti, če dolžnik, ki je pravna oseba, za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20% zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da dolžnik lahko obstoj insolventnosti, ki jo na podlagi domneve zatrjuje predlagatelj, ovrže tako, da izpodbija zatrjevano domnevno bazo posamezne domneve, iz katere naj bi se sklepalo na insolventnost, ali pa tako, da kljub obstoju domnevne baze z drugimi dokaznimi sredstvi ovrže samo insolventnost dolžnika.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je dolžnik uspel izpodbiti domnevno insolventnosti oprlo na naslednje dejanske okoliščine:

- da je v teku pravdni postopek med pritožnikom in dolžnikom, v katerem dolžnik s tožbo uveljavlja odškodninsko odgovornost pritožnika,

- da dolžnik nima drugih upnikov razen pritožnika,

- da pritožnik proti dolžniku ni vložil nobenega predloga za izvršbo,

- da dolžnik niti en dan svojega poslovanja ni imel blokiranega svojega transakcijskega računa.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da je materialnopravno zmotno sklepanje prvostopenjskega sodišča iz navedenih dejanskih ugotovitev, da je dolžnik uspel izpodbiti domnevo insolventnosti.

8. ZFPPIPP opredeljuje stanje insolventnosti v dveh oblikah in sicer kot trajnejšo nelikvidnost ali dolgoročno plačilno nesposobnost (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Trajnejša nelikvidnost je podana, kadar dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Pritožnik je kot predlagatelj utemeljeval insolventnost na domnevi iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, s katero je predlagatelju olajšan položaj utemeljevanja insolventnosti dolžnika v obliki trajne nelikvidnosti.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnik v postopku ni konkretizirano izpodbijal dejanskih predpostavk domnevne baze, na katero se je skliceval pritožnik v svojem predlogu, to je glede obstoja terjatve pritožnika do dolžnika, zapadle več kot dva meseca v višini, ki presega 20% zneska njegovih celotnih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu. Ob tako izkazani domnevi bi dolžnik moral z drugimi dokaznimi sredstvi izpodbiti obstoj insolventnosti v obliki trajne nelikvidnosti. Na strani dolžnika je bilo torej trditveno in dokazno breme, da kljub domnevi dokaže, da je dolžnik v daljšem obdobju sposoben poravnati vse svoje obveznosti, torej tudi obveznosti do pritožnika kot predlagatelja. Na to zmožnost poplačila pa ni mogoče sklepati iz navedenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, to je, da dolžnik nima drugih upnikov, da pritožnik proti njemu ni vložil nobenega predloga za izvršbo in da dolžnik še ni imel blokiranega svojega transakcijskega računa.

10. Na solventnost dolžnika ni mogoče sklepati iz navedb pritožnika, da se je za predlog odločil zaradi nespornosti terjatve in v izogib stroškom pravdanja. Prav tako pa je neutemeljen očitek prvostopenjskega sodišča, da je pritožnik predlagal izvedenca ekonomske stroke zgolj glede same višine in zapadlosti obveznosti. V posledici učinka domneve, ki olajšuje položaj predlagatelja stečajnega postopka, je bilo namreč trditveno in dokazno breme za izpodbijanje insolventnosti na strani dolžnika.

11. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da obstoj samo enega upnika ni ovira za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. V nadaljevanju pa se je sodišče prve stopnje zmotno postavilo na stališče, da to okoliščino dolžnik lahko navaja kot razlog, s katerim izpodbija domnevo insolventnosti. Pritožbeno sodišče pa pri tem dodaja, da dolžnik zgolj s takšno navedbo ne more izpodbiti domneve insolventnosti, če hkrati ne izkaže, da je sposoben poravnati obveznosti tudi do edinega upnika.

12. Na zmožnost dolžnika, da bi v daljšem obdobju lahko poravnal vse svoje obveznosti, tudi ni mogoče sklepati iz ugotovitev, da upnik (pritožnik) proti njemu ni vložil nobenega izvršilnega postopka Ker je trditveno in dokazno breme za izpodbijanje insolventnosti na njegovi strani, bi dolžnik moral dokazati, da je sposoben te obveznosti poravnavati. Zato zgolj njegovo sklicevanje na dosedanje neuveljavljanje terjatve s strani upnika ne zadostuje.

13. Za izpodbijanje insolventnosti tudi ne zadostuje sklicevanje dolžnika, da ni imel blokiranega transakcijskega računa. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo, da neobstoj sredstev na transakcijskem računu predstavlja eno od dejanskih predpostavk za domnevo iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, na katero pa se pritožnik kot predlagatelj stečajnega postopka ni skliceval. Zato zgolj z zanikanjem domnevne baze te domneve dolžnik ni uspel ovreči insolventnosti, ki izhaja iz domneve, na katero se je skliceval pritožnik.

14. Upoštevaje navedene materialnopravne razloge je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da je dolžnik uspel izpodbiti domnevo insolventnosti zgolj na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev. Se pa prvostopenjsko sodišče vsebinsko ni ukvarjalo z navedbami dolžnika, ki se nanašajo na zatrjevanje obstoja terjatve, ki naj bi jo imel dolžnik do pritožnika. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v smislu uspešnega izpodbijanja domneve insolventnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da v zvezi s to terjatvijo teče pravdni postopek na podlagi vložene tožbe s strani dolžnika. V kolikor bi terjatev do pritožnika dejansko obstajala, bi ta predstavljala del premoženja samega dolžnika. Vendar na obstoj take oblike premoženja ni mogoče sklepati zgolj iz okoliščine, da je v teku pravdni postopek na podlagi tožbe, ki jo je vložil dolžnik po začetku predhodnega postopka za začetek stečaja nad dolžnikom. V kolikor bi se izkazalo, da takšna terjatev dejansko obstoji, bi to omogočalo, da bi bila ovržena domneva insolventnosti, saj bi dolžnik lahko tudi z materialnopravnim pobotanjem dosegel prenehanje obveznosti pritožnika do dolžnika. Vendar pa bi moralo prvostopenjsko sodišče za ovrženje insolventnosti dolžnika najmanj s stopnjo verjetnosti ugotoviti obstoj terjatve dolžnika. Gre torej za predhodno vprašanje, pri čemer pa je v postopkih insolventnosti potrebno upoštevati poudarjeno načelo hitrosti postopka in temu primerne nižje dokazne standarde pri odločanju sodišča.

15. Ker se prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredeljevalo do navedenih ugovornih navedb dolžnika, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Do tega vprašanja pa se ne more samo opredeljevati pritožbeno sodišče, saj bi bila v nasprotnem primeru strankam postopka odvzeta pravica do pritožbe glede tako ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

16. V ponovnem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja ponovno odločiti o predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

--------------

(1) Uradni list RS št. 126/2007 s spremembami – v nadaljevanju ZFPPIPP.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 358/2013
• VSL sklep Cst 237/2016 in Cst 238/2016
• VSL sklep Cst 531/2016