VSL sklep Cst 413/2015

Jedro

Dolžnica je dala navodilo delodajalcu, da naj del njenih prejemkov iz delovnega razmerja nakazuje na hčerin bančni račun, kar predstavlja skrivanje premoženja, ki spada v stečajno maso. Četudi je njen delodajalec kršil svoje obveznosti, ki so mu bile naložene s sklepom o začetku postopka osebnega stečaja, to ne pomeni, da je dolžnica odvezana svojih dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da 399. člen ZFPPIPP zagotovo ne daje možnosti za tako široko razlago. Teh ovir ni mogoče 001-81 stran ¼ širiti na druge razloge. Dolžnica ni zatajila nobenega premoženja ali kakorkoli spreminjala podatkov, na račun, na katerega ji je delodajalec nakazal regrese, je prejemala plačo že ob začetku stečajnega postopka, s čimer je bilo seznanjeno tako sodišče kot upravitelj. Regres je bil nakazan na račun, ki je bil upravitelju znan, zato je jasno, da ni imela ničesar tajiti, ni pa ji bilo znano, da tudi regres spada v stečajno maso, saj bi sicer delodajalca na to posebej opozorila. Vsa nakazila iz plače bi moral na poseben račun nakazovati delodajalec, ki pa očitno ni bil seznanjen z dejstvom, da je potrebno regres nakazati v stečajno maso, torej ta okoliščina ni bila splošno znana. Zato ni mogoče očitati dolžnici, da je to okoliščino zamolčala ter zato iz moralno-etičnega vidika ni primerna za odpust obveznosti.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril, da pritožnica sploh ne pove, kateri predpis oziroma določba zakona naj bi bila zmotno uporabljena in kako naj bi to vplivalo na končno odločbo, navaja le, da naj bi sodišče preširoko razlagalo sodno prakso. Dolžnica je kršila svoje obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP – zamolčala oziroma celo prikrila je podatke o svojih prejemkih, in to večkrat, več let zapored, vse do intervencije upnika. Odprt je imela svoj lasten bančni račun, regres pa je vseskozi prejemala na račun hčere. To je čisto sprenevedanje in zavajanje dolžnice – že pred uvedbo postopka so bile ravno zato izvršbe na njene bančne račune neuspešne. Na svoj bančni račun je prilive iz delovnega razmerja prejemala le štiri mesece, nato pa jih je ponovno preusmerila na hčerin račun, kar kaže na namerno prikrivanje premoženja. Nikoli pa ni zatrjevala, da so bile kake težave s poslovanjem z njenim računom ali da bi delodajalec samovoljno preusmeril njene dohodke na drug račun. Prejemkov na tuje račune pa nikoli ne bi bilo mogoče odkriti ali jih zaseči, saj se preverja le stanje dolžnikovega premoženja. To kaže na namerno prikrivanje premoženja. Tudi če ni vedela, da regres spada v stečajno maso, bi se o tem morala prepričati in o prilivih obvestiti upravitelja, ne pa prilive zadržati zase. Zagotovo je vedela, da regres spada v stečajno maso, saj je kljub dejstvu, da je imela svoj bančni račun, odprtje, namen in uporabo katerega ji je odredilo sodišče, tovrstne prejemke prejemala na bančni račun tretje osebe. Krivde ni mogoče prevaliti na delodajalca, kršila je svoje obveznosti, zato mora nositi tudi posledice. 384. člen ZFPPIPP zavezuje stečajnega dolžnika, za nespoštovanje pa je lahko sankcioniran le on, ne pa delodajalec ali upravitelj. Do odpusta obveznosti ni upravičen dolžnik, ki svoje obveznosti krši. Ker odpust krati pravico upnikov do poplačila terjatev, je treba določbe o obveznostih in njihove kršitve dosledno upoštevati in spoštovati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je nosilni razlog za ustavitev odpusta obveznosti kršitev dolžničine obveznosti iz 6. odstavka 384. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP v zvezi s 2. točko 1. odstavka 403. člena ZFPPIPP. 6. odstavek 384. člena ZFPPIPP v 1. točki jasno določa, da mora dolžnik med postopkom osebnega stečaja upravitelju nemudoma sporočiti vsako spremembo podatkov iz 1. do 3. točke 2. odstavka 384. člena, torej tudi podatke o skupnem mesečnem znesku plače, pokojnine ali drugih rednih prejemkov ter o njihovih izplačevalcih. Dolžnica sicer navaja, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sicer svojo odločitev obrazložilo tudi z upoštevanjem 399. člena ZFPPIPP in moralno-etično primernostjo za odpust obveznosti. Vendar pa to niso bistveni razlogi za odločitev sodišča prve stopnje, čeprav se višje sodišče strinja tudi z njimi, saj so pravilni, čeprav nebistveni.

6. Ni sporno, da je dolžnica po začetku postopka osebnega stečaja s soglasjem sodišča odprla svoj transakcijski račun. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 6.4.2009 to soglasje izdalo in ga utemeljilo 001-81 stran 2/4 s potrebo po nakazovanju dela dolžničine plače, ki ni del stečajne mase. Prav tako ni sporno dejstvo, da je dolžnici njen delodajalec nakazoval ta del plače na njen bančni račun le štiri mesece, kasneje pa ji je tako ta del plače kot regrese nakazoval na bančni račun njene hčerke, kamor ji je prejemke nakazoval že pred začetkom postopka osebnega stečaja. Že pred sodiščem prve stopnje je upnik – vlagatelj ugovora proti odpustu obveznosti – izpostavil, da se je ta sprememba lahko zgodila le po dolžničinem navodilu. Ob tem je bila dolžnica s strani upravitelja obveščena, da morajo biti prejemki nakazani na njen račun, za odprtje katerega mora poskrbeti in zaprositi sodišče za soglasje k odprtju računa (zapisnik sestanka z dne 20.3.2009, priložen pri poročilu upravitelja – PD 107). Kljub temu pa je očitno dala navodilo delodajalcu, da naj po štirih mesecih njene prejemke ponovno nakazuje na hčerin bančni račun (neprerekana upnikova trditev – primerjaj 214. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). To pa dejansko kaže na izogibanje dolžnostim, ki jih ima kot stečajna dolžnica, pa tudi na skrivanje premoženja, ki spada v stečajno maso (1. točka 1. odstavka 389. člena ZFPPIPP), kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. 7. Pravilna je upnikova trditev, da gre za dolžnosti stečajne dolžnice. Dejstvo, da je njen delodajalec kršil svoje obveznosti, ki so mu bile naložene s 1. točko II. točke izreka sklepa o začetku postopka osebnega stečaja, še ne pomeni, da bi to dolžnico odvezovalo njenih dolžnosti. Kršitev je predstavljala že preusmeritev prejemkov na hčerin račun, še posebej ob dejstvu, da je glede na 2. točko II. točke sklepa o začetku postopka osebnega stečaja dolžnica točno vedela, da se poleg izterjave stalnih prejemkov zaseže tudi denarno dobroimetje na njenem računu, ona pa je to s svojim ravnanjem onemogočila. Prav tako o teh prejemkih (regresu) ni obvestila upravitelja, prejete zneske pa je zadržala zase, namesto da bi jih prenakazala upravitelju.

8. Pri tem iz zakonskih določil (1. točka 1. odstavka 389. člena ZFPPIP) jasno izhaja, da so iz stečajne mase izvzeti le prejemki v višini minimalne plače (kadar dolžnik ne preživlja še kakega od družinskih članov), kar jasno in pravilno izhaja tudi iz sklepa o začetku postopka osebnega stečaja, ki sta ga prejela tako dolžnica kot njen delodajalec. Tako je tudi višje sodišče prepričano, da je dolžnica svoje dolžnosti dobro poznala, pa je svoje prejemke preusmerila in razpolagala tudi s tistim delom stečajne mase, ki bi moral biti nakazan na fiduciarni račun upravitelja. Zato se izkaže za neresnično, da dolžnica ne bi vedela, da mora vse prejemke prejemati na svoj bančni račun in da vse, razen minimalne plače, spada v stečajno maso. 9. Ob tem je treba upoštevati, da je zasebna lastnina varovana v Ustavi Republike Slovenije (33. člen Ustave). Vsak poseg v ustavno pravico je treba razlagati zelo restriktivno, torej ozko. Zakonodajalec se je odločil, da je poseg v to ustavno pravico upnikov dopusten v obliki odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku, pri tem pa je tudi jasno predpisal, kdaj stečajni dolžnik te pravne dobrote ni vreden in zato tak poseg v ustavne pravice upnikov ni dopusten (to je tista moralno-etična neprimernost, ki jo razlaga sodišče prve stopnje). Eden od teh razlogov je tudi neupoštevanje oziroma kršitev obveznosti iz 6. odstavka 384. člena ZFPPIPP. Te obveznosti je dolžnica nedvomno kršila, čeprav je vedela, da morajo biti njeni prejemki nakazani na njen račun in da mora o vseh prejemkih obvestiti tudi upravitelja. Pri tem ni pomembno, da ji je očitno pri kršenju njenih obveznosti pomagal njen delodajalec – kršitve delodajalca njenih kršitev ne izključujejo. Prav tako ni pomembno, da upravitelj (do opozorila upnika – vlagatelja ugovora) očitno ni preveril, ali dolžnica prejema tudi regres, ki bi moral biti prenakazan v stečajno maso – na fiduciarni račun upravitelja. Ker je tako dolžnica kršila svoje obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je upnikovemu ugovoru ugodilo, ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog zavrnilo. 001-81 stran ¾

10. Odločitev prvostopnega sodišča je tako pravilna, zato je višje sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP) pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 215/2022
• VSL Sklep Cst 31/2018
• VSL Sklep Cst 315/2021