VSL sklep I Cp 1212/2015

Jedro

Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev, ki pomeni, da stranke pri sklepanju dvostransko vzajemnih pogodb določijo pogodbeno vsebino z enakovrednimi medsebojnimi pravicami in obveznostmi. Upoštevati je sicer treba raznolike okoliščine na strani konkretne pogodbene stranke, ki upravičujejo navidezno nesorazmerje, kar posledično v obravnavanem primeru pomeni, da bi moral toženec bolj konkretizirano zatrjevati okoliščine dogovora.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se v I., II. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 138109/2011 z dne 23. 9. 2011 tudi v 1. in 3. točki izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 18.672,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2011 dalje do plačila. Odločanje o zahtevku za plačilo neplačanih plač in regresa v skupnem znesku 6.400,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je odstopilo v obravnavanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 1.523,60 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Poudarja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma si nasprotujejo ter so nejasni. Zmotno in nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabljeno materialno pravo. Navedbe sodišča v zvezi z razlogi nakazila 15.000,00 EUR so v nasprotju z dejanskim stanjem in navedbami strank. Sodišče nerazumljivo ne pojasnjuje povezave med nakazilom družbi A in domnevno pridobitvijo poslovnega deleža v družbi B. Ni pojasnjeno, zakaj naj ne bi bilo nakazilo družbi A posojilo, če pa je toženec sam priznal, da je bil denar nakazan kot posojilo. Bistveno je, da je bil nekdo prejemnik denarnih sredstev, drugi pa plačnik, pri tem pa so bila kršena vsa temeljna načela obligacijskega prava, zapisana v členih 7 do 10 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Tožnik je nakazal znesek 15.000,00 družbi A ta pa mu v zameno za prejeta sredstva ni dala ničesar, zato ni mogoče govoriti niti o enaki vrednosti dajatev niti o spoštovanju načela prepovedi zlorabe pravic in obveznosti. V zvezi s posojilno pogodbo izpostavlja, da zapadlost niti po samem zakonu ni fiksna. Ni treba, da je določen končni rok plačila. Sodišče je spregledalo zakonsko določbo 574. člena OZ, ki določa, da mora upnik dati dolžniku primeren rok, ki pa ne sme biti krajši kot dva meseca. To pomeni, da je upnik upravičen terjati vračilo in da (ne)določitev končnega roka ne pomeni, da stranki nista dogovorili posojilne pogodbe. Na podlagi izvedenih dokazov bi lahko sodišče jasno sklepalo, da je bil sklenjen ustni dogovor o posojilu, ki ni bilo nikoli vrnjeno, čeprav je nesporno, da je vsa sredstva iz prejetega denarja imela zgolj in samo družba A. Znesek je bil poravnan s plačilnim nalogom na račun A, tožnik pa od družbe ni dobil ničesar. Izkazal je, da ni pridobil poslovnega deleža niti v družbi A niti v katerikoli drugi družbi, ki bi mu ga prodala družba A. Toženec je priznal, da je s tožnikovim denarjem, ki ga je dobila družba A, kupil blago na ... To blago je nato tožnik, zaposlen v toženčevi trgovini, v imenu in za račun družbe A prodajal. Od tega pa tožnik ni imel nobene koristi. Še plače in prispevkov ni dobival za svoje delo v trgovini. Glede družbe B izpostavlja, da je s tožencem nista skupaj ustanovila, ampak sta jo kupila za znesek 800,00 EUR, sodba pa o tem nima nikakršnih razlogov. Sodišče se ni izreklo do tožnikove navedbe, da je osnovni kapital družbe B znašal 7.500,00 EUR, kar je pol manj od zneska, ki ga je plačal družbi A. Ob upoštevanju, da je imel le 30 % delež, bi bil njegov delež vreden zgolj 2.250,00 EUR. Sodišče je neprepričljivo in pomanjkljivo obrazložilo izpodbijano sodbo, zato je nezakonita in nepravilna. Nerealen je zaključek sodišča, da je družbi A nakazal znesek v višini 15.000,00 EUR zato, da bi več kot pol leta kasneje dobil delež v drugi družbi, za katero si je moral izposoditi še 800,00 EUR, da je plačal odkup nove družbe in dobil v njej 2.250,00 EUR vreden delež. Ta nova družba nikoli ni poslovala. Dejstvo, da je bil tožnik zaposlen pri tožencu in je le nekaj časa prejemal plačo, kaže tudi na to, da je bil tožnik ves čas v podrejenem položaju do toženca in ni vedel, kaj počne toženec s sredstvi na računu družbe A. Opozarja na zmotnost zaključka prvega sodišča o notranji skladnosti toženčeve izpovedbe, saj toženec ni pojasnil, zakaj bi tožnik dobil delež 30 % v novi družbi z nakazilom 15.000,00 EUR tretji družbi. Več kot očitno je, da ni podana enakovrednost domnevnih nasprotnih dajatev: 15.000,00 EUR za 30 % delež v družbi B. Opozarja, da je sklep o stroških nezakonit, saj se ga ne da preveriti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vključno s stroškovno posledico.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je treba v obravnavani zadevi zatrjevano obveznost presojati po določbah šestega do desetega odstavka 442. člena in 496. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), saj je bila družba A iz sodnega registra izbrisana 14. 7. 2011, torej še pred sprejemom Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb (ZPUOOD).

6. Med pravdnima strankama je nesporno, da je tožnik nakazal družbi A znesek v višini 15.000,00 EUR, sporna pa je kavza posla. Prvo sodišče je ugotovilo, da tožnikov zahtevek na zatrjevanem temelju posojila ni utemeljen. Ugotovilo pa tudi ni zatrjevanega obstoja dogovora, da toženec kot edini družbenik družbe A tožniku v zameno za plačana sredstva odsvoji 50 % poslovni delež.

7. Prvo sodišče je štelo za prepričljivejšo toženčevo trditev, da je tožnik 15.000,00 EUR nakazal na poslovni račun družbe A kot odmeno za skupno ustanovitev družbo B, ki se bo ukvarjala s prodajo pasje hrane po Sloveniji – razvozom hrane. Takšen zaključek pa je preuranjen, saj se prvo sodišče ni opredelilo do pravnorelevantnih trditev, ki jih je tožnik podal v tretji pripravljalni vlogi z dne 26. 6. 2013 in na katere utemeljeno opozarja pritožba. Dvom v zaključek prvega sodišča vzbuja pritožnikova trditev, da sta s tožencem kupila že ustanovljeno družbo B, pri čemer sta pravdni stranki skupaj plačali približno 800,00 EUR za celotno ustanovitev družbe. Po neprerekanih trditvah tožnika je bila družba B ustanovljena z minimalnim kapitalom 7.500,00 EUR, nominalna vrednost tožnikovega deleža pa je znašala le 2.250,00 EUR, kar niti približno ne dosega 15.000,00 EUR, ki jih je tožnik nakazal družbi A. Dvom v obstoj takšnega dogovora, kot ga zatrjuje toženec, se kaže v pritožbeno izpostavljeni odsotnosti upoštevanja načela enake vrednosti dajatev iz 8. člena OZ. Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev. Načelo enake vrednosti dajatev pomeni, da stranke pri sklepanju dvostransko vzajemnih pogodb določijo pogodbeno vsebino z enakovrednimi medsebojnimi pravicami in obveznostmi. Upoštevati je sicer treba raznolike okoliščine na strani konkretne pogodbene stranke, ki upravičujejo navidezno nesorazmerje, kar posledično v obravnavanem primeru pomeni, da bi moral toženec bolj konkretizirano zatrjevati okoliščine dogovora. Ker so bila sredstva nakazana družbi A, in so bila v določeni meri tudi porabljena za poslovanje te družbe, ni jasno, kakšna naj bi bila povezava med družbo A in ustanovitvijo nove družbe B oziroma nakupom te družbe, v kateri je imel tožnik 30 % delež. Glede sklopa pravnorelevantnih okoliščin, ki jih je ob bok s strani toženca zatrjevanemu dogovoru postavil tožnik, sodba nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in narekuje razveljavitev odločitve.

8. Pritožba pravilno opozarja na zmotno materialnopravno izhodišče izpodbijane odločbe glede obstoja posojilnega razmerja. Pravilno opozarja, da določen končni rok plačila ni konstitutivni element, upoštevaje določbo 574. člena OZ. Tudi razhajanja v datumih nakazila, ki samo po sebi med pravdnima strankama niti ni sporno, ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka na zatrjevanem posojilnem temelju. Poleg tega je tožnik v svoji izpovedbi razhajanja v datumu pojasnil in opozoril na pisno pomoto. Tako je zmoten materialnopravni zaključek, da tožnik ni podal popolne trditvene podlage o sklenjeni posojilni pogodbi, kar je imelo za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik v svoji izpovedbi zanikal, da bi bil znesek nakazan kot posojilo, je napačna. Treba je upoštevati širši kontekst izpovedbe, ki pa daje drugačno sliko – tožnik je izpovedal tudi o dogovoru s tožencem, da se obroki posojila odplačujejo iz dobička in da bo posojilo odplačeval toženec. Upoštevati je treba, da je tožnik laična oseba, ki ne razume pravne terminologije in se očitno tudi ne spozna na poslovanje družbe, zato mu odsotnost odgovora na vprašanje, kako bi zaščitil plačanih 15.000,00 EUR s tem, da je postal 30 % lastnik družbe B, ni mogoče šteti v škodo.

9. Glede na to, da sta stranki navajali in dokazovali nasprotujoče si trditve, bo moralo prvo sodišče navedbe in izvedene dokaze ponovno vrednotno pretehtati, jih medsebojno primerjati in sprejeto odločitev ustrezno obrazložiti. Ker pa obstaja, kot je bilo zgoraj opozorjeno – odsotnost razlogov glede pravno relevantnih dejstev – je bilo treba pritožbi ugoditi in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano odločbo razveljaviti v I., II. in IV. točki, medtem ko je odločitev, da se odločanje o zahtevku za plačilo neplačanih plač in regresa v skupnem znesku 6.400,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, pravnomočna (točka III izreka). V ponovljenem postopku naj prvo sodišče zgoraj navedene pomanjkljivosti odpravi ter napravi celovito dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh izvedenih dokazov skupaj. Argumentirano naj pojasni razloge za (ne)prepričljivost izpovedb pravdnih strank in prič ter se opredeli do vseh pravnorelevantnih razlogov.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep I Cp 421/2021
• VSL sodba I Cpg 1121/2009
• VDSS Sodba Psp 67/2017