<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL vmesna sodba in sklep II Cp 2593/2014

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.2593.2014
Evidenčna številka:VSL0083534
Datum odločbe:16.02.2015
Senat, sodnik posameznik:Polona Marjetič Zemljič (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Katarina Marolt Kuret
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:dejansko stanje - dokazovanje - dokazna ocena - odločanje višjega sodišča o pritožbi - vmesna sodba

Jedro

Na izpoved priče vplivajo določene okoliščine, ki vplivajo na vse (npr. interes, oddaljenost dogodka, potek časa, pogostost dogodka, trajanje dogodka, čas dogodka, osvetlitev, vrsta dogodka, travmatičnost dogodka, stopnja stresa ob dogodku ...), pa tudi subjektivne značilnosti zaslišanega (zmožnost zaznavanja, zmožnost artikulacije, intelektualne sposobnosti …).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku po temelju ugodi in je tožena stranka odgovorna za škodo, nastalo tožniku.

II. V preostalem (glede višine odškodnine) se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 2.123,30 EUR ter tožniku naložilo, da toženi stranki povrne 20,00 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna, zaključek, da tožnik v nesreči ni bil udeležen, pa nepravilen. Sodišče je spregledalo časovno sosledje dogodkov – kdaj je prišlo do nezgode, kdaj je bil tožnik na urgenci in kdaj je bil odškodninski zahtevek sestavljen in naslovljen na toženo stranko – zato ne vzdrži presoja sodišča, da ni bil poškodovan, ker v zahtevku ni bil naveden. Tožnikova mati, ki je za sinovo poškodbo vedela, jo je očitno pozabila vpisati, kar je edina logična razlaga. Poškodbe takoj po nesreči niso bile vidne niti jih tožnik ni čutil v taki intenziteti, kot nekaj ur po poškodbi. Tožnikov oče, ki je takoj po nezgodi zapustil avto, in povzročitelj nezgode, priča O., ki sta izpolnjevala poročilo o prometni nezgodi, tožnikove poškodbe nista mogla zaznati. O. je tudi izpovedal, da mu tožnikov oče na vprašanje, če je kdo poškodovan, sploh ni znal odgovoriti. Navaja še, da sicer drži, da se izpovedi zaslišanih v določenih podrobnostih razlikujejo, to pa je zato, ker jih med seboj niso usklajevale. Od prič ni mogoče zahtevati, da bi se spomnile vseh podrobnosti, zlasti kadar gre za stresne situacije. Od naključnega opazovalca tudi ni mogoče zahtevati, da se bo za dve leti nazaj spominjal prav vsakega detajla – določeni elementi zaznavanja priče se po preteku časa izgubijo, povsem mogoče pa je tudi, da bo priča dve leti po dogodku elemente zaznavala/jih interpretirala drugače. Izpostavlja, da se posamezne izpovedbe zaslišanih v ključnih delih pravzaprav ne razlikujejo. Sodišče je spregledalo, da je bilo vozilo tožnikove družine s tremi vrati, poročilo pa sta O. in tožnikov oče pisala na „havbi“ O. vozila. Graja polemiziranje sodišča, zakaj tožnikova družina po nesreči ni odšla na kebab, kot so bili namenjeni, saj je logično, da je prometna nesreča spremenila tok dogodkov. To, da je šel na UKC štiri ure kasneje, ne pomeni, da ni šel neposredno po nesreči. Dodaja še, da O. ni mogel ne potrditi ne zanikati, da je bil tožnik v avtomobilu. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podredno razveljavitev.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni (bilo) sporno, da je 27. 3. 2012 ob 15.20 prišlo do prometne nezgode, v kateri sta bila udeležena vozilo tožnikove družine, ki je bilo poškodovano, in vozilo A. O., ki je za nastalo prometno situacijo tudi odgovoren. V vozilu tožnikove družine sta bila nesporno tožnikova oče in mati,(1) ključno sporno vprašanje pa je, ali se je tožnik(2) v vozilu sploh nahajal in bil (posledično) poškodovan.

6. Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje sodbe navedlo, da tožnik v evropskem poročilu ni naveden kot sopotnik, prav tako pa ni naveden kot poškodovanec v odškodninskem zahtevku, ki ga je dan po nesreči sestavila njegova mati. Iz poročila o prometni nesreči izhaja, da ponesrečencev ni, medtem ko izpis UKC vsebuje le dejstva, ki jih je navedel pacient, torej tožnik sam. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da nobeden izmed listinskih dokazov ne priča o udeležbi tožnika v prometni nesreči. Nadalje je kot neverodostojne ocenilo izpovedbe tožnika, njegovih staršev in priče B. (verjelo je edinole priči O., ki pa o udeležbi tožnika ni znal povedati ničesar), in zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi se kritičnega dne nahajal v vozilu in bil v tej prometni nesreči poškodovan, zato je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Pritožbeno sodišče je ob odločanju o tožnikovi pritožbi spoznalo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje ponoviti vse izvedene dokaze, zato je v skladu z drugim odstavkom 347. člena ZPP opravilo pritožbeno glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče je vpogledalo vse listine v spisu (A 2 do A 7 ter B 1 do B 12) in zaslišalo tožnika ter priče V. J., E. J., I. B. in A. O. Na podlagi ponovljenega dokaznega postopka na opravljeni pritožbeni glavni obravnavi (9. 1. in 16. 2. 2015) višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo napačno.

8. Drži, da tožnik v evropskem poročilu (priloga A 2, v nadaljevanju: poročilo) ni naveden kot poškodovanec, vendar je treba pri oceni tega listinskega dokaza upoštevati okoliščine, v katerih je nastajal. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da sta voznika v nesreči udeleženega vozila zapeljala pet do deset metrov h kraju, se tam ustavila in šele nato napisala poročilo. O pisanju poročila sta E. J. in O. skladno izpovedovala, da sta ga pisala v O. avtomobilu, ki je bil od vozila tožnikove družine oddaljen nekaj metrov, in sicer toliko, da O. ni mogel videti, ali je v vozilu poleg tožnikove mame, ki je sedela na sprednjem/sovoznikovem sedežu, še kdo. Iz obeh izpovedi je mogoče zaključiti tudi, da je tožnikov oče vozilo zapustil neposredno po nesreči oziroma po prestavitvi vozil ob rob cestišča ter se vanj ni vračal, dokler z O. poročila nista napisala do konca in so se odpeljali. Tožnikov oče torej sploh ni mogel vedeti, ali je v vozilu kdo poškodovan, pri čemer je ključno (in tudi nesporno), da je šlo za blažji trk in da nihče od udeležencev ni imel poškodb, ki bi bile vidne navzven. Pomembno je tudi, da ima tožnikov oče težave s pis(me)nostjo, kar je O. izrecno potrdil, češ da mu je E. J. takoj povedal, da se ne znajde, zato je O. rekel, da bo on izpolnil obrazec, pri čemer se s poškodovanci niti nista posebej ukvarjala. Nenazadnje je treba pripomniti, da kot poškodovanka v poročilu ni bila navedena niti tožnikova mati, ki jo je kot poškodovanko prijavil E. J. šele dan kasneje z izpolnitvijo odškodninskega zahtevka, pa tožena stranka v njene poškodbe kot posledice taiste prometne nesreče ni dvomila. Pritožbeno sodišče na podlagi povedanega zaključuje, da dejstvo, da tožnik v poročilu ni naveden kot poškodovanec, o njegovi udeležbi v nesreči in posledično o poškodbi ne dokazuje ničesar.

9. V zvezi z odškodninskim zahtevkom (priloga B 3, v nadaljevanju: zahtevek) pritožnik pravilno opozarja na časovno sosledje nastajanja listinskih dokazov. Dejstvo je, da tožnik tudi v tem zahtevku ni naveden kot poškodovanec, sodišče prve stopnje pa v zvezi s tem ni verjelo tožnikovima staršema, da je to zato, ker sta ga enostavno pozabila vpisati, češ da bi povprečno skrben roditelj to storil. Pritožbeno sodišče opozarja, da je treba pri ugotavljanju nekega dejstva (ob taki dokazni situaciji, kot je v obravnavanem primeru) izhajati iz širšega ozadja zadeve in pretehtati, katera od obeh zatrjevanih verzij (tožnikove, da je bil udeleženec, in tožene stranke, da ni bil) je bolj verjetna. Tožnikova starša sta prepričljivo izpovedala, da so bili ob 14.00 uri tistega dne naročeni pri psihiatru, kjer je imela njuna hči L. (tožnikova mlajša sestra) pregled, kar potrjuje tudi kartica obiskov z urami (priloga A 7). Tožnikova starša sta izpovedala, da traja obisk približno eno uro, kar pomeni približno do 15.00, medtem ko je do nesreče prišlo ob 15.20, kar časovno povsem sovpada s tožnikovi tožbenimi trditvami. Ne more biti dvoma, da tožnik k zdravniku ni šel takoj po nesreči, saj iz ure zaznamka sprejema v UKC izhaja, da je prišel tja ob 20.12. Pritožbeno sodišče sicer lahko soglaša s sodiščem prve stopnje, da dobre štiri ure, ki so minile od nesreče do prihoda v UKC, ne pomenijo, da je šel tožnik k zdravniku „neposredno po nesreči“, toda to še ne pomeni, da k zdravniku ni šel. Tako tožnik kot mati sta prepričljivo izpovedala, da sta se neposredno po nesreči (še v avtomobilu in medtem ko je tožnikov oče z O. pisal poročilo) oba (zlasti pa mama) ukvarjala s takrat sedemletno sestro L., ki se je trka zelo ustrašila in je jokala. Da je deklica jokala, je potrdil tudi zaslišani B., ki je slučajno prišel takrat mimo (njegovo prisotnost so potrdili vsi zaslišani in o tem ni dvomilo niti sodišče prve stopnje). Ker je oče izpolnjeval prometno poročilo z O., mama pa se je, kar je povsem normalno in življenjsko, ukvarjala s prestrašeno hčerko, se s tožnikom nihče ni posebej ukvarjal. Tožnik je tudi izpovedal, da bolečine ni čutil takoj, kar je glede na tip poškodbe (zvin palca desne roke) po prepričanju pritožbenega sodišča tudi izkustveno povsem sprejemljivo in logično. Drži, da anamneza vsebuje podatke, ki jih navede pacient, a prvostopenjsko sodišče je spregledalo, da iz potrdila UKC (priloga A 3) izhajajo tudi ugotovitve zdravnika, da je „palec v IP sklepu otečen, pomodrel, težko gibljiv“. Poškodba palca pri tožniku je torej istega dne (dobre štiri ure po prometni nezgodi) nedvomno izkazana. Če se ni poškodoval v prometni nesreči, potem pomeni, da se je v tem štiriurnem obdobju poškodoval nekje drugje. Pritožbeno sodišče sodi, da je glede na vse pojasnjeno veliko bolj verjetno, da je do poškodbe prišlo tako, kot trdi tožnik.

10. Sklepno na podlagi listinskih dokazov pritožbeno sodišče zaključuje, da je zelo verjetno, da je bil tožnik v prometni nesreči udeležen in je bil tudi poškodovan. Poročilo, kot rečeno, o tem dejstvu ne dokazuje ničesar, ključen pa je izvid UKC, ki potrjuje točno tako naravo poškodbe, kot jo zatrjuje tožnik. Pritožbeno sodišče, drugače od sodišča prve stopnje, sodi, da to, da kot poškodovanec ni bil naveden v zahtevku, ne pomeni, da tožnik ni bil poškodovan. Tožnik ni bil tisti, ki bi zahtevek izpolnjeval, zgolj zato, ker v njem ni naveden kot poškodovanec, pa mu ni mogoče odrekati pravic, ki jih ima do toženec stranke. Ker je izvid UKC časovno nastal dan prej kot odškodninski zahtevek in je tožnikova mama tožnika pospremila k zdravniku (in torej vedela za poškodbo), kar sta izpovedala oba, je tudi bolj verjetno, da je tožnikova mama v zahtevek vpisala le svoje poškodbe (ki so bile, mimogrede povedano, hujše od tožnikovih – poškodba ledvenega in vratnega dela hrbtenice ter bolečine v glavi), sinove pa je enostavno pozabila. Razlogi sodišča prve stopnje ne prepričajo: če namreč drži verzija tožene stranke (ki ji sledi sodišče prve stopnje), da tožnika v vozilu ni bilo, potem ni logično, da bi tožnik šel k zdravniku, potem pa ga v odškodninski zahtevek ne bi vpisali kot poškodovanca, nakar bi kljub temu vložili odškodninski zahtevek in nato še tožbo; če bi šlo res za poskus zavarovalniške goljufije (kajti, to, kar tožena stranka očita tožniku, ni nič drugega), potem teh nedoslednosti v listinski dokumentaciji ne bi bilo. Take preračunljivosti tožnik in njegovi starši niti niso zmožni, v kar se je pritožbeno sodišče prepričalo z neposrednim zaznavanjem ob poteku pritožbene obravnave.

11. Pritožbeno sodišče je že zgoraj nakazalo, zakaj sledi tožniku, pa tudi njegovim staršem. V nekaterih delih njihove izpovedbe resda niso konsistentne, a gre za razhajanja, ki so posledica različnih zaznavnih možnosti posameznih zaslišancev, pozornosti v kritičnem trenutku in po njem ter časovne oddaljenosti od dogodka do zaslišanja.(3) Pritožnik tudi pravilno izpostavlja, da stresne situacije, kar prometna nesreča nedvomno je, pri udeležencih ne povzročijo boljšega spominjanja dogodka, temveč nasprotno, na spomin vplivajo tako, da se priča dogodka slabše spominja oziroma se bolje spominja le nekaterih izsekov.(4)

12. Tožnik je pred pritožbenim sodiščem prepričljivo izpovedal, kako je do škodnega dogodka prišlo, pri čemer je izpovedal enako kot pred sodiščem prve stopnje. Pojasnil je, da je rahlo zadremal/zaprl oči, roko pa je imel naslonjeno na vrata; ob sunku je zanihal in se z naslonjeno roko skušal ujeti za sedež pred njim. Tožnik je na vzpodbudo sodišča tudi simuliral, kako je sedel pred nesrečo in kako je zanihal ob trku, in prikaz je povsem potrdil njegovo izpoved, nenazadnje pa zvin prav prsta desne roke potrjuje izvid UKC. Pritožbeno sodišče ne sprejema dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki tožniku ni sledilo, ker je izpovedal, da je šel s staršema in sestro, ker so mu obljubili potem kebab, nakar ga ni dobil, češ da to ni življenjsko, ker ni bil razočaran. To, da bi tožnikova družina, če je popoldne imela napovedan obisk, morala imeti pripravljeno hrano in bi tožnik torej lahko jedel doma in mu ne bi bilo treba na vožnjo z družino, ni argument, ki bi prepričal pritožbeno sodišče. Družine in njihove navade so različne, prav tako pa vsak obisk v družini ni nujno povezan s pogostitvijo in vnaprejšnjo pripravo hrane. Vzorca ene družine in njihovih navad, ki se sodišču zdijo najbolj običajne, ni mogoče prenesti na vse ostale, nato pa njihovega odstopanja upoštevati v njihovo škodo. Nasprotno, pritožbeno sodišče tožnikovo željo, da bi jedel kebab in bi se bil zato pripravljen s starši voziti čez pol L., s stališča, da je šlo za 15-letnega najstnika, ocenjuje kot popolnoma življenjsko. Povsem logično pa je, da je prometna nesreča spremenila tok dogodkov ter da je družina nato odšla domov. In kot tako, povsem normalno spremembo družinskih načrtov zaradi višje sile, jo je očitno sprejel tudi tožnik; neživljenjsko bi bilo ravno to, kar mu očita sodišče: da bi kljub nesrečnemu dogodku vztrajal, da družina nadaljuje začrtano pot in da dobi svoj kebab.

13. Do verodostojnosti izpovedb tožnikovih staršev se je višje sodišče opredelilo že zgoraj, glede priče B. pa še dodaja: drži, da izpovedba te priče na nekaterih mestih ne deluje najbolj prepričljivo, a pri oceni verodostojnosti priče je treba poleg splošnih kriterijev za ocenjevanje, ki veljajo za vse zaslišane (interes, oddaljenost dogodka, stopnja stresa ob dogodku ...),(5) upoštevati tudi subjektivne značilnosti zaslišanega (zmožnost zaznavanja, zmožnost artikulacije, intelektualne sposobnosti ...).(6) To, da je bil B., ki sicer pozna tožnika in njegovo družino, slučajni mimoidoči, je sodišče prve stopnje sprejelo, nenazadnje predvsem zato, ker je njegovo prisotnost potrdil tudi O. B. je (enako kot tožnik in njegova mama) potrdil, da je bila L. prestrašena in je jokala, a mu sodišče prve stopnje ni sledilo, ker naj bi slišal tudi tožnika jamrati, da ga boli glava, pri čemer ta ni zatrjeval bolečine v glavah, njegov oče pa je izpovedal, da je tožnik o bolečinah potožil šele doma. Drži, da se izpostavljena segmenta B. izpovedi ne ujemata z izpovedbami ostalih, je pa dejstvo, da je bil B. prisoten in da je zaznal, da sta poleg tožnikove mame v avtu še otroka (tožnik in L.), in le to tisto, kar je v obravnavanem primeru bistveno: ali je tožnik bil v avtomobilu ali ne. V tem delu izpovedba ne odstopa od ostalih dokazov, zato pritožbeno sodišče B. v tem delu sledi, nedoslednosti v njegovi izpovedbi pa pripisuje poteku časa, zaznavnim zmožnostim priče (stal je zunaj avta in glasove iz avta poslušal skozi odprto okno sovoznika) ter pričini zmožnosti podajanja zaznanih dejstev.

14. O. je sodišče prve stopnje sledilo in sledi mu tudi pritožbeno sodišče. Izpovedal je namreč, da ni bil v položaju, ko bi (razen tožnikove mame, ki je sedala spredaj in jo je O. tudi videl) lahko zaznal, ali se na zadnjih sedežih avtomobila nahaja še kdo. Ob dejstvu, da sta bila zadaj otroka, 7-letna L. in 15-letni tožnik, za katerega se je pritožbeno sodišče na glavni obravnavi prepričalo, da je dejansko nižje rasti (ob zaslišanju, tri leta kasneje, je bil star 18 let in visok 165 cm), in da O. ni mogel trditi, ali je bil poleg tožnikove staršev še kdo notri ali ne (list. št. 106 v spisu), pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik bil v avtomobilu, O. pa ga ni videl.

15. Na podlagi ponovljenega dokaznega postopka pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil tožnik 27. 3. 2012 ob 15.20 udeležen v vozilu, ki ga je vozil njegov oče, in bil v tej prometni nezgodi poškodovan, zato je v skladu s prvo alinejo 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 315. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izdalo vmesno sodbo glede temelja tožbenega zahtevka. Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z višino odškodnine ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče v preostalem izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v odločanje glede višine vtoževane odškodnine (355. člen ZPP).

16. Sodišče prve stopnje naj v zvezi z višino odškodnine najprej zasliši tožnika, nato pa, upoštevaje medicinsko dokumentacijo v spisu, ugotovi obseg tožnikove škode ter skuša (glede na to, da tožbeni zahtevek (če bi se tožbene trditve izkazale za resnične) ne odstopa očitno od okvirov, ki jih je začrtala sodna praksa v tovrstnih primerih) s strankama skuša doseči mirno rešitev spora. Če to ne bo mogoče, naj sodišče prve stopnje presodi, ali je tožnikovemu zahtevku mogoče ugoditi zgolj na podlagi tožnikove zaslišanja in dokumentacije v spisu (odškodnina zaradi primarnega strahu se tako ali tako lahko ugotavlja le prek zaslišanja oškodovanega), šele podredno, če bo ocenilo, da to ni mogoče, pa naj v postopek pritegne predlaganega izvedenca medicinske stroke.

17. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------

(1) Tožnikov oče je ob zaslišanju pred pritožbenim sodiščem izpovedal, da je od tožene stranke dobil odškodnino za poškodovano vozilo, odškodnino pa je dobila tudi žena, pri čemer nista za sprožila nobenega sodnega postopka.

(2) Enako je med strankama sporno, ali se je poleg tožnika v avtu nahajala tudi tožnikova mlajša sestra, kar pa je predmet drugega pravdnega postopka.

(3) Več o tem, kaj vse vpliva na pričanje oziroma zanesljivost pričanja (potek časa, pogostost dogodka, trajanje dogodka, čas dogodka, osvetlitev, vrsta dogodka, travmatičnost dogodka ...), glej v Kapardis, A., Psychologogy and Law: critical introduction, 2. izdaja, Cambridge University press, str. 36 – 48.

(4) Kapardis, A., ibidem, str. 41 – 44. Glej tudi Kukovič, M., Pričanje oseb s posttravmatsko stresno motnjo, diplomsko delu, Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru, 2013, str. 17 in naslednje.

(5) Glej opombo št. 1 zgoraj.

(6) Več o vplivanju značilnosti priče na pričanje glej v Kapardis, A.,, ibidem, str. 50 in naslednje.


Zveza:

ZPP člen 7, 8, 315, 355, 358, 358-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.10.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg2MTIz