<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cst 427/2015

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2015:CST.427.2015
Evidenčna številka:VSL0063182
Datum odločbe:21.07.2015
Senat, sodnik posameznik:Andreja Strmčnik-Izak (preds.), Mateja Levstek (poroč.), Irena Dovnik
Področje:STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:stečajni postopek - upnikov predlog za začetek stečajnega postopka - pravica do plačila terjatev - verjetnost obstoja terjatve - ugovor dolžnika, da ni insolventen - pravočasnost ugovora - domneva o insolventnosti - izpodbijanje domneve - družbenik dolžnika - pritožba proti sklepu o začetku stečajnega postopka - obvestilo o prispelem pisanju - fikcija vročitve - pravočasnost vloženega pravnega sredstva

Jedro

Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, odkar je prejel obvestilo poštarja v hišni predalčnik, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, torej na zadnji dan 15-dnevnega roka. Zato ni pomembno, kdaj je poštar dejansko pustil pisanje v hišnem predalčniku – zaradi tega se rok za izjavo o pisanju ne sme podaljšati. V dispoziciji dolžnika je namreč bilo, da ali pisanje dvigne v zakonskem roku ali pa se sam izpostavi temu, da se bo s pisanjem dejansko seznanil šele po tem, ko mu bo že tekel rok za izjavo, saj zaradi svoje neaktivnosti ne more biti v boljšem položaju kot oseba, ki pisanje dvigne na pošti vsaj zadnji dan teka roka za prevzem pisanja.

Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je pravno sredstvo vloženo v zakonskem roku – tudi če to dejstvo ugotovi šele kasneje, se prepozno vloženo pravno sredstvo ne upošteva oziroma se ga zavrže. Pri tem ni naloga nasprotne stranke, da sama preverja pravočasnost vloženega pravnega sredstva ali vloge (čeprav je njeno opozorilo vedno dobrodošlo), temveč je to naloga sodišča.

Družbenik ne more izpodbijati obstoja upnikovih terjatev, izpodbija lahko le domnevo insolventnosti – gre za domnevo, da insolventnost obstaja, ker dolžnik temu ni nasprotoval.

Čim dolžnik že pred ravnanjem upnikov ni plačeval najemnine, to pomeni, da nikakor ne moreta biti upnika odgovorna za dolžnikovo insolventnost in jima tudi ni mogoče očitati zlorabe instituta stečajnega postopka. Upnik ima pravico do plačila svojih terjatev, to pravico pa lahko udejani tudi s predlogom za začetek stečajnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnika in upnika sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo 1.) stečajni postopek nad dolžnikom in 2.) imenovalo upravitelja ter ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Zoper navedeni sklep sta se dolžnik in družbenik pravočasno pritožila.

3. Dolžnik navaja, da mu je bila pošiljka z upnikovim predlogom in pozivom vročena 23. 4. 2015, zato je rok za ugovor potekel 8. 5. 2015. Sodišče prve stopnje bi tudi ugovor, v kolikor bi res bil vložen prepozno, zavrglo in ne bi izvedlo naroka za začetek stečajnega postopka, na katerem je izvedlo tudi dokaze. Z izvedbo naroka je pomanjkljivost prepoznega ugovora sanirana, upnik pa tega tudi ni pravočasno ugovarjal.

4. Družbenik navaja, da upnikova terjatev ne obstaja, saj upnik ni upravičen do uporabnine, ker je med strankama sklenjena veljavna najemna pogodba, za odpoved katere ni obstajal odpovedni razlog – najemne pogodbe pred potekom sedmih let od njene sklenitve ni mogoče odpovedati. Visoka vlaganja namreč po preteku tega obdobja postanejo last najemodajalca. Zaračunavale bi se lahko le zapadle najemnine. Ravno zaradi ravnanj upnika je prišlo do blokad njegovega računa, saj mu je dvakrat motil posest (enkrat je odklopil vodo, drugič pa je zamenjal ključavnico), zaradi njega je imel blokirane račune, ki so bili zato tudi zaprti. Prav tako ima tudi sam terjatev do upnika iz naslova škode zaradi motenja posesti v času od 27. 1. 2014 do konca marca 2015 (3.000,00 EUR mesečno oziroma skupaj 42.000,00 EUR), ko ni mogel poslovati in je dobil poslovni prostor nazaj šele na podlagi začasnih odredb. Utemeljene terjatve je dolžnik plačal, upnik pa ne razpolaga s pravnomočno sodbo, na podlagi katere bi bil upravičen karkoli terjati. Sedaj ko spet obratuje, bo lahko poplačal dobavitelje. Račun mu je bil zaprt ravno pred narokom v tej zadevi, novega računa pa ni mogel odpreti zaradi začetka stečajnega postopka. V lasti ima tudi opremo lokala, vrednost izvedenih del je bila preko 100.000,00 EUR, zaradi amortizacije pa jo ceni na 80.000,00 EUR – obseg del izhaja že iz najemne pogodbe, ki naj se šteje kot del trditvene podlage. Konec marca 2015 je dolžnik lokal ponovno usposobil, zato pridobiva mesečni zaslužek, s katerim odplačuje in bo odplačal svoj dolg ter odpravil insolventnost.

5. Upnika sta na pritožbi odgovorila, da jima okoliščine datuma vročitve niso bile znane, na to procesno predpostavko pa mora paziti sodišče. Že na naroku sta izpostavila, da dolžnik nima odprtega računa, kar je dolžnik priznal. Dolžnik ima tudi negativen kapital, saj terjatve do njega (41.000,00 EUR) bistveno presegajo kapital v osnovnih sredstvih (23.000,00 EUR), kar izhaja iz bilance, česar sodišče prve stopnje sicer ni hotelo upoštevati, ker naj upnika ne bi smela širiti svojih razlogov in dokazov iz predloga. Pri tem je bila bilanca objavljena šele po vložitvi predloga, zato se nanjo nista mogla sklicevati prej. Navedbe o kapitalski ustreznosti tudi niso substancirane, saj niso priloženi nobeni dokazi, trditve pa so tudi prepozne. Dolžnik do upnikov nima nobene pravno priznane terjatve, razen glede sodnih stroškov, pa še te bi eden od njiju poravnal, če ne bi tekel ta postopek. Predlog za izvršbo za te stroške je dolžnik podal šele 10. 6. 2015, torej celo po izdaji izpodbijanega sklepa. Dolžnik v pritožbi tudi izrecno priznava insolventnost (v opombi na koncu pritožbe). Družbenik bi moral dokazati, da dolžnik ni insolventen, česar pa ni storil. Prav tako dolžnika ne zastopa odvetnik, zato so priglašeni pritožbeni stroški brez podlage.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O dolžnikovi pritožbi

7. Dolžnikove navedbe, da je pošta sodno pošiljko sprejela 3. 4. 2015. poštar pa je dolžniku poskusil vročiti pisanje 7. 4. 2015, so pravilne. V skladu s 1. odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP se za vročanje sodnih pisanj uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Ker poštar ni mogel vročiti pisanja, je v skladu s 3. odstavkom 142. člena ZPP tega dne pustil obvestilo, da mora naslovnik (dolžnik) pisanje dvigniti na pošti v roku 15 dni. Do poteka tega roka, torej do 22. 4. 2015, dolžnik pisanja ni dvignil, zato ga je poštar naslednji dan, 23. 4. 2015, pustil v hišnem predalčniku.

8. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, odkar je prejel obvestilo poštarja v hišni predalčnik, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, torej na zadnji dan 15-dnevnega roka, kar pomeni, da se šteje, da je naslovnik pisanje prevzel 22. 4. 2015. Zato ni pomembno, kdaj je poštar dejansko pustil pisanje v hišnem predalčniku – zaradi tega se rok za izjavo o pisanju ne sme podaljšati. Enako je v okviru zagotavljanja enotne sodne prakse odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v (načelnem) pravnem mnenju z dne 14. 1. 2015. V dispoziciji dolžnika je namreč bilo, da ali pisanje dvigne v zakonskem roku ali pa se sam izpostavi temu, da se bo s pisanjem dejansko seznanil šele po tem, ko mu bo že tekel rok za izjavo, saj zaradi svoje neaktivnosti ne more biti v boljšem položaju kot oseba, ki pisanje dvigne na pošti vsaj zadnji dan teka roka za prevzem pisanja.

9. Ker je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se šteje, da je bilo pisanje vročeno 22. 4. 2015, je rok za vložitev ugovora začel teči 23. 4. 2015, potekel pa je 7. 5. 2015. Zato je ugovor, vložen 8. 5. 2015, prepozen in ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo ob odločanju o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.

10. Prav tako niso pravilne dolžnikove navedbe, da je prepozna vložitev ugovora sanirana z razpisom in izvedbo naroka in s tem, da upnik temu ni ugovarjal. Sodišče mora namreč ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je pravno sredstvo vloženo v zakonskem roku – tudi če to dejstvo ugotovi šele kasneje, se prepozno vloženo pravno sredstvo ne upošteva oziroma se ga zavrže. Pri tem ni naloga nasprotne stranke, da sama preverja pravočasnost vloženega pravnega sredstva ali vloge (čeprav je njeno opozorilo vedno dobrodošlo), temveč je to naloga sodišča.

11. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

O družbenikovi pritožbi

12. Če dolžnik v roku 15 dni po prejemu upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka ne vloži niti ugovora, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja, niti zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik insolventen (3. odstavek 235. člena ZFPPIPP). Pri tem je treba seveda poudariti, da mora biti tak ugovor pravočasen, kar pa dolžnikov v tej zadevi ni bil.

13. Za izpodbijanje domneve o insolventnosti iz 3. odstavka 235. člena ZFPPIPP se smiselno uporabljata 3. in 4. odstavek 234. člena ZFPPIPP (4. odstavek 235. člena ZFPPIPP). Ta določila določajo, da velja v primeru, če začetek stečajnega postopka predlaga dolžnik, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik insolventen (1. odstavek 234. člena ZFPPIPP), to domnevo insolventnosti pa lahko izpodbija samo družbenik ali dolžnik, če je predlog za začetek stečajnega postopka vložil osebno odgovorni družbenik (3. odstavek 234. člena ZFPPIPP); družbenik dolžnika lahko izpodbija to domnevo insolventnosti s pritožbo proti sklepu o začetku stečajnega postopka, ki ji mora predložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen (4. odstavek 234. člena ZFPPIPP).

14. Glede na navedena določila družbenik ne more izpodbijati obstoja upnikovih terjatev, izpodbija lahko le domnevo insolventnosti – gre za domnevo, da insolventnost obstaja, ker dolžnik temu ni nasprotoval. Zato so vse navedbe pritožnika – družbenika v zvezi s obstojem upnikove terjatve nedovoljene (enako tudi sklepi Višjega sodišča v Ljubljani Cst 48/2011, Cst 379/2013 in Cst 6/2015). Če dolžnik temu ni ugovarjal, ko bi lahko, tudi družbenik tega ne more uveljavljati v pritožbi. Zato je treba upoštevati, da v tej fazi postopka ni sporno (ker to sploh ne sme biti izpostavljeno kot sporno), da obstajajo terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, kot so navedene v predlogu za začetek stečajnega postopka. Ne glede na navedeno pa je treba družbeniku tudi pojasniti, da glede na trditve, da bi bil morda dolžen plačati najemnino, nikakor pa ne uporabnine, ker ima sklenjeno veljavno najemno pogodbo, tudi iz teh navedb najmanj verjetno izhaja, da ima vsaj P. d. o. o. do njega terjatve iz tega naslova, pri čemer pritožnik ni nič navedel o tem, da bi pogodbene obveznosti plačila najemnine izpolnjeval, razen delno v aprilu 2015, torej že po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka. Glede ostalih trditev o nasprotnih terjatvah pa je treba pojasniti, da gre zgolj za pavšalne trditve, ki niso konkretizirane, saj ni jasno niti to, kakšna dela so bila opravljena v poslovnem prostoru, predložen ni noben račun v zvezi s tem, enako pa ni jasno, od kod znesek škode zaradi nezmožnosti uporabe lokala – za to bi pritožnik oziroma pred njim že (pravočasno) dolžnik moral navesti, kako je prišel do tega zneska in za svoje trditve tudi predložiti dokaze, česar pa ni storil. Višje sodišče pritožniku še pojasnjuje, da mora upnik s predlogu za začetek stečajnega postopka izkazati le verjetnost obstoja svoje terjatve (4. odstavek 232. člena ZFPPIPP), torej ni potrebno, da bi svojo terjatev izkazal s pravnomočno sodbo.

15. S pritožbo tako lahko družbenik izpodbija le insolventnost dolžnika. Upnik ima prav, ko navaja, da kljub svojim trditvam pritožnik na koncu pritožbe, v opombi št. 2, navaja, da bo z dejanji svojo insolventnost lahko odpravil, kar samo po sebi pomeni, da sedaj priznava, da je insolventen. Dejstvo je tudi, in temu pritožnik ne nasprotuje, da ima dolžnik že več kot eno leto blokirane račune, pri čemer pritožnik sam navaja, da upnika nimata sodno priznane terjatve, kar pa pomeni, da ima dolžnik druge upnike, ki jih ni poplačal, zaradi česar je imel tako dolgo blokiran račun. Dolžnik naj ne bi bil insolventen tudi zato, ker naj bi imel opremo večje vrednosti, ki jo ocenjuje na 80.000,00 EUR, pri tem pa te svoje trditve z ničemer ne dokaže, še dovolj trditev, da bi sploh bilo mogoče izvesti kakšne dokaze, za kaj takega ne postavi. V skladu s 4. odstavkom 234. člena ZFPPIPP pa mora neobstoj insolventnosti dokazati, tega bremena pa pritožnik ni zmogel. Iz predloženih listin namreč ne izhaja nič takega, v najemni pogodbi, na katero se pritožnik sklicuje, pa so tako splošne navedbe glede tega, katera dela bo moral opraviti najemnik, da si s tem ni mogoče pomagati, vsekakor pa to nič ne pove o vrednosti del. Iz bilance dolžnika, ki sta jo v odgovoru na pritožbene navedbe vložila upnika, pa tudi ne izhaja, da bi imel dolžnik kapital v tako veliki vrednosti (80.000,00 EUR), saj bi sicer to tudi zapisal v bilanco, ki mora biti poštena.

16. Pritožnik tako sam priznava insolventnost, prav tako ni predložil nobenih dokazov o tem, da dolžnik ni insolventen (predlagana zaslišanja pa tudi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage), odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka pa tudi ni bila v skladu z 236. členom ZFPPIPP niti zahtevana, zato ni bilo podlage za čakanje na to, da bi dolžnik sam odpravil insolventnost.

17. Pritožnik upnikoma tudi neutemeljeno očita, da naj bi onadva povzročila njegovo insolventnost. Dejstvu, da dolžnik najemnin ni plačeval, zaradi česar je sploh prišlo do vseh ravnanj upnika (odklop vode, zamenjava ključavnice in izpraznitveni nalog), sploh ni nasprotoval, zato se te trditve v skladu z 214. členom ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP štejejo za resnične, prav tako ni naveden noben razlog, zakaj naj najemnine ne bi bil dolžen plačati. Čim pa dolžnik že pred ravnanjem upnikov ni plačeval najemnine, to pomeni, da nikakor ne moreta biti upnika odgovorna za dolžnikovo insolventnost in jima tudi ni mogoče očitati zlorabe instituta stečajnega postopka. Upnik ima pravico do plačila svojih terjatev, to pravico pa lahko udejani tudi s predlogom za začetek stečajnega postopka.

18. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), tudi pritožbo družbenika zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

19. Pritožnika, ki s pritožbama nista uspela, morata na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. V skladu s 129. členom ZFPPIPP pa morata upnika sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.


Zveza:

ZPP člen 142, 142/3. ZFPPIPP člen 232, 232/4, 234, 234/1, 234/3, 234/4, 235, 235/3, 235/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.10.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg2MDY1